Domen in Monika Nastran sta predana kmeta, ki živita v tesnem stiku z naravo in svojo dejavnostjo – prirejo mleka in dopolnilno dejavnostjo peko kruha, piškotov in potic. Njuno življenje je močno povezano z zemljo in predvsem Domnovo ljubeznijo do krav, ki so jedro njegovega dela. Zaradi strožjih evropskih standardov in omejitev širjenja kmetije so se odločili za gradnjo novega hleva, ki bo omogočal boljše pogoje za rejo goveda. Ta naložba je nujna, saj obstoječi objekti ne zadostujejo za velikost in potrebe črede, ki šteje okoli 90 živali.

Prav zato se Domen prijavlja na aktualni, odprti razpis za intervencijo IRP29 v okviru nove Skupne kmetijske politike (SKP), in sicer z namenom pridobiti sredstva za nadstandardne pogoje dobrobiti rejnih živali. Vlaganje v hlev je velik finančni zalogaj, zato so državna in evropska sredstva pomembna za realizacijo načrtov. Njihova kmetija je družinska zgodba trdega dela, povezovanja in ljubezni do te dejavnosti. Domen je že od otroštva čutil odgovornost do kmetije, Monika pa dopolnjuje glavno dejavnost z domačo peko kruha, piškotov in potic ter tako ohranja tradicijo in stik z lokalno skupnostjo. Njihova skupna prihodnost je tesno povezana tudi z uspehom naložbe, ki bo določila nadaljnjo pot kmetovanja.

SELITEV IN RAST KMETIJE

Domen predstavlja tretjo generacijo kmetov na družinski kmetiji, ki jo je prevzel leta 2018. Zgodba pa ni običajna, saj je njen prvotni naslednik tragično preminil, zato je Domnov dedek Rajko, ki sprva ni bil predviden za pre­vzem, stopil naprej. Začel je skoraj iz nič, podedoval je samo zemljo, brez hleva in osnovnih sredstev. Čredo je zato začasno namestil v najeti hlev pri sestri, nato pa sta z babico Tončko začela graditi nov hlev. Dedek je žal prezgodaj umrl, gradnjo pa sta dokončala Domnova starša Irena in Peter.

Oče je bil zaposlen kot poklicni gasilec v Kranju, mama pa je kot edinka uradno prevzela kmetijo. »Skupaj smo rasli, ustvarjali in postopoma širili kmetijo. Sprva smo obdelovali zgolj svojo zemljo in nekaj malega najemali, danes pa stojimo pred eno najpomembnejših odločitev do zdaj,« pri čemer misli na selitev kmetije na drugo lokacijo.

Ko je Domen prevzel kmetijo, je imel sicer že zgrajen hlev, a ker nove evropske direktive nalagajo vedno strožje pogoje in stalne nadgradnje ter prilagoditve, je gradnja novega ponovno postala neizbežna. Če na aktualnem razpisu ne bo uspešen, ne ve kaj bo storil. Kmetijstvo je namreč zanj več kot poklic, je način življenja, ki ga vodi globoka ljubezen do krav. »Ne predstavljam si življenja brez njih,« iskreno pove, Monika pa mu z nasmeškom prikima.

NOVA LOKACIJA, NOVA PRILOŽNOST

»Ko sem imel devet let, je oče zbolel za rakom, a na srečo premagal to zahrbtno bolezen. Kot srednji otrok in brat sestrama sem tako že takrat začel pomagati očetu pri delu. Pripenjal sem stroje in stal ob očetu, ko ni zmogel sam. In prav v tistem obdobju sem začutil, da je to moje poslanstvo. Brez tega ne morem in ne znam in prav gotovo tega ne počnem zaradi denarja.«

Domen hvaležno poudari, kako zelo pomemben del njihove družine je njegova stara mama Tončka. »Pri svojih 82 letih veliko pomaga pri otrocih, popazi nanje, kuha in vedno priskoči na pomoč, ko jo potrebujemo.«

Glede selitve kmetije pojasni, da se sedaj nahajajo na območju Nature 2000, kjer širitev kmetije ni dovoljena. Omejujejo jih še varstveni režimi, povezani s kulturno dediščino protokolarnega objekta Brdo ter arheološko zaščitenega območja. Na sedanji lokaciji zato občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) nikoli ne bi pridobil. Moj sin bi bil verjetno že odrasel, preden bi zbral vso potrebno dokumentacijo.«

LE ŠE KORAK DO GRADNJE HLEVA

Edina smiselna možnost za nov hlev je torej 300 metrov oddaljena lokacija od obstoječega objekta. Nova parcela je edina lokacija brez vplivov Brda ali drugih prostorskih omejitev. Na obstoječi lokaciji je sicer še nekaj zazidljivega zemljišča, a premalo za gradnjo hleva, ki bi ustrezal zahtevam evropskih standardov. »Zato smo se povezali z drugo kmetijo, združili moči in stroške ter skupaj pripravili delni OPPN. Postopek sem začel že leta 2012 – zdaj, leta 2025, pa sem tik pred začetkom gradnje. Lotil bi se ga že prej, a sem čakal razpis za intervencijo IRP29 (Naložbe v prilagoditev kmetijskih gospodarstev izvajanju nadstandardnih zahtev s področja dobrobiti rejnih živali). Možnosti za uspeh so sicer majhne, saj Gorenjska velja za razvito regijo, kar me avtomatsko izključuje iz določenih pogojev. To res ni pošteno, saj sem v novo lokacijo vložil že veliko dela in denarja, ki sem ga prejel kot mladi prevzemnik.«

Sredstva, ki sem jih pridobil za pomoč za zagon mladim prevzemnikom kmetij, ki se v novi SKP imenuje intervencija IRP24, sem namenil gradnji treh koritastih silosov.« Ta odločitev kaže na premišljen in napreden pristop, saj so silosi ključni za zagotavljanje boljše oskrbe goveda in učinkovitejše delo na kmetiji.

MED UPANJEM IN REALNOSTJO

»Zavedam se, da krava potrebuje prostor. Ne gre le za število živali, temveč za kakovost njihovega bivanja. Sedanji hlev je bil zgrajen za 21 krav in 21 telic, danes pa skrbimo za kar 90 glav goveda, razporejenih v treh različnih objektih. Maksimalno se trudimo in jim zagotavljamo kar najboljše pogoje, vendar takšen sistem reje dolgoročno ni vzdržen.«

Domen pojasnjuje, da je gradnja novega hleva brez obstoječe črede izjemno tvegana in zahtevna. Zaradi bolezni danes ni pametno uvažati živali iz tujine, zato je na kmetiji toliko živali: »Želim si zagotoviti čredo za nov hlev.« Med postopkom pridobivanja gradbene dokumentacije je naletel na pomembno oviro – občina mu je naračunala komunalni prispevek v višini 72.000 evrov. »Znesek je bil ogromen in nesprejemljiv, še posebej za kmetijo, ki prideluje hrano, torej ne gre za vikend ali luksuzni objekt. Krave bodo v novem hlevu deležne nadstandardnih pogojev, kar bi moralo biti spodbuda, ne pa kazen v obliki tako visokega prispevka.

NALOŽBE, KI ZAHTEVAJO POGUM

Zakaj bi moral kmet plačevati toliko, če si prizadeva za boljšo skrb za živali?« Zato so se nekateri kmetje združili in uspeli prepričati občino, da je prispevek prepolovila. A postopki so se vlekli, birokratski mlini so mleli počasi, zato hleva še ni. »Smo pa že tik pred ciljno črto,« pojasnjuje Domen in pravi: »Vsa čast vsakemu, ki se danes sploh odloči za gradnjo hleva. Brez razpisov in brez finančne podpore iz skupne kmetijske politike dvomim v to, da se takšna gradnja splača.«

Danes se kmetje soočajo s številnimi ovirami – od naravovarstvenikov in inšpekcij do zapletenih administrativnih postopkov. »Takšne naložbe že same zahtevajo veliko poguma in truda, dodatni zapleti pa gradnjo še otežujejo. Veliko lažje bi bilo obupati in poiskati drugo delo,« razmišlja Domen. A vztraja. Čeprav v stari hlev ne vlaga več veliko, ga je prilagodil, da se krave počutijo čim bolje, čeprav ima zaradi tega več dela. Ker je dobro počutje krav tisto, kar šteje.

V primeru neuspeha na razpisu bo dolgoročno prisiljen opustiti rejo krav molznic in preusmeriti dejavnost. Naložba znaša 1,3 milijona evrov, brez državne in evropske podpore pa je ne more izpeljati. Ne želi namreč, da bi njegove odločitve finančno obremenile otroke. Morda zveni žalostno, a raje sam konča to pot, kot da bi se morali z njegovimi dolgovi spopasti otroci. Težko bo, kljub temu pa ohranja upanje na ugoden razplet.

GRADNJA PO MERI ŽIVALI

»Na naši kmetiji prirejamo kakovostno mleko s 3,6 % beljakovin in 4,6 % maščobe. Plačilo, ki sem ga nazadnje prejel, je bilo 51,2 centa za liter plus DDV. Mleko oddajamo prek KZ Naklo v Mlekop, a se cena že od začetka leta znižuje. Kam se razlika izgubi, ne vem – za takšne analize preprosto nimam časa. Repromaterial prav tako kupujemo pri zadrugi, prav pa je, da tisti, s katerimi sodelujemo, poskrbijo tudi za poštene cene do nas kmetov.

Osnovno krmo pridelamo sami, močno krmo pa v celoti dokupimo. Kar 65 % zemljišč leži v neposredni bližini doma, skupno obdelujemo 35 hektarjev, pri čemer jih je 23 tik ob kmetiji. Najeta zemljišča niso oddaljena več kot pet kilometrov. Na dobrih 1,7 hektarja pridelujemo tudi krušno pšenico, ki jo vozimo v mlin v Braslovče – s kakovostjo njihovih uslug smo zelo zadovoljni.«

»Smo družinska kmetija in ne industrijski obrat, zato nov hlev ne bo velik, a živalim želimo zagotoviti nadstandardne pogoje. Meril bo 55 × 25 metrov, zasnovan za mlado živino in krave molznice. Laguna in silosi so že postavljeni, gnojne jame ne bo, saj sem skozi prakso opazil, da se krave najraje zadržujejo na polnih tleh. V obstoječem hlevu sem jim nedavno uredil skupni prostor z nastiljem, saj ležalnih boksov ni dovolj – in prav tam se zadržujejo najraje. Rešetke jim ne ustrezajo, čeprav so za kmeta bolj praktične. A jaz gledam na krave in prav zato gradim: da bodo imele pogoje za daljše in bolj kakovostno življenje v čredi. Molža bo potekala na enem robotu, hlev pa bo pripravljen tudi za drugega, če bi se v prihodnosti odločili za širitev. Za zdaj bo eden dovolj, kar je premišljena odločitev, usklajena z zmogljivostmi in vizijo naše kmetije.«

PRIREJA MLEKA PONUJA PRIHODNOST

»Težko bi počel kaj drugega,« pravi Domen. »Otroci pa bodo sami odločali o svoji prihodnosti.« Domnov dan se začne ob 4.30, brez izjeme. Dopust si privoščijo le, če se dogovorijo s starši. Ni namreč le lastnik kmetije na papirju, ampak tudi v praksi. »Starša sta se nekoliko umaknila in mi prepustila proste roke pri upravljanju, a še vedno veliko pomagata, za kar sem hvaležen.« Vso odgovornost, od organizacije do vodenja evidenc in dokumentacije, nosi on.

Na kmetiji redijo črno-bele krave, telice pa imajo družbo plemenjaka rjave pasme. Krave potrebujejo svoj prostor, da se dobro počutijo in se odzivajo na dražljaje. »So kot ljudje, ene bolj bistre, druge manj,« pove. »Vsako poznam – po številki, vimenu in značaju.« Molžo opravlja sam, razen med košnjo.

NAJVEČ ŠTEJE ZDRAVJE

»Bikce vse prodamo, ker damo raje prostor telicam, ki jih potrebujemo za obnovo črede – vsako leto okoli 22. Do zdaj smo nekaj brejih telic tudi prodali, kar je bil pomemben dodaten vir dohodka. Letos pa sem vse zadržal doma, saj jih bom potreboval za naselitev novega hleva.«

Kar se krmljenja tiče, pravi, da rad prisluhne različnim strokovnjakom za prehrano živali, a se še ni odločil slediti le enemu samemu pristopu. Pri Domnu je ključno opazovanje. »Krave spremljam in glede na to prilagajam krmni obrok. Osnova je seveda analiza krme, nato pa glede na potrebe dodajam sojo, koruzo, repico, vitamine …, malo kombiniram. Krave niso tako občutljive na izbor krmil kot mi, znajo se prilagoditi.«

Seveda je pomembna tudi količina mleka, a še bolj kot to šteje zdravje – da ni mastitisov, da se dobro počutijo, je prepričan. »V zadnjem času pa me najbolj skrbijo pločevinke in druge smeti v travi. Ljudje jih mečejo v travo, krava jih zaužije in zgodba se tragično konča. Pred kratkim smo imeli dva taka primera. Pri zadnji nismo niti vedeli, da je kaj narobe – šele v klavnici so odkrili vnetje vseh organov. Prejšnjo smo morali usmrtiti. To me prizadene. Ljudje ne razumejo, kako zelo kravam s takimi dejanji škodijo. In sebi, saj s temi dejanji uničujejo svojo prihodnost.«

KRUH, PIŠKOTI IN POTICE

Na kmetiji imajo 45 krav molznic s povprečno mlečnostjo 27 litrov na dan. Glede na to, da se večina telitev začne sedmega meseca, je to zelo dober rezultat. V prihodnje se bodo popolnoma usmerili v rejo krav črno-bele pasme, saj Domen zanje pravi, da so pametne, izjemno čutijo človeka in se odzivajo na razpoloženje.

Podpiram evropska nepovratna sredstva in intervencije SKP, a naj bodo sredstva pošteno razdeljena, tudi med manjše in mlade kmete, ne samo med velike. Če subvencij nekoč ne bo več, pa naj se zaprejo še meje, sicer kmetje ne bomo zdržali. Na subvencije ne računam, če jih dobim, jih vzamem, dokler mi ne otežujejo dela. Zame so podpora, ne temelj preživetja. Za preživetje kmetije moraš poskrbeti sam, z delom in vztrajnostjo, subvencije pa so pomoč pri razvoju.«

Monika peče kruh v krušni peči, piškote in potice – to je njihova dopolnilna dejavnost. Kruh prodajajo doma in v zadrugi, spečen pa je ob torkih, četrtkih in petkih. Kupci prihajajo tudi od daleč – celo iz Celja. V ponudbi imajo pšenični kruh, bel ali s semeni. Letos bodo poskusili še s piro za nekaj svežine v ponudbi, razmišljata pa tudi o testeninah. »Trgovina je na zaupanje – kruh zapakiram, na vrečko napišem ime stranke in ceno. Plačilo je vedno pošteno, le včasih se zgodi, da kdo vzame napačno vrečko s kruhom,« pojasni zagato Monika.

DRUŽINA IN KRAVE

Domen izpostavi, kako zelo pomembno je, da si vzame čas za otroke, da gredo kam skupaj, tudi na dopust. »Delo bo že toliko počakalo, pa čeprav je na kmetiji to težko. Lani sva z Moniko našla celo čas za hribe, letos nama to še ni uspelo.« Vzgoja ni preprosta – danes ima velik vpliv tudi okolica. »Hčerko Zalo veseli peka piškotov, fanta Jakoba in Nejca pa vleče – enega k strojem, drugega k živalim. Bomo videli. Zame je ključno, da bodo imeli možnost, če bodo želeli ostati na kmetiji, vedo pa tudi, da lenobe ne bom podpiral,« prizna Domen.

»Moja starša sta vse zgradila s trdim delom. Sam sem marsikaj dobil in to mi omogoča, da zdaj ustvarjam naprej. Mama mi je kmetijo predala po petdesetem – tudi jaz imam ta cilj. Največ pa mi pomeni, da smo povezana družina. Čeprav mojih sester ni več doma, prideta vedno pomagat, kadar ju potrebujem. In to šteje.

Apartmaja na morju ne potrebujem. Doma imam vse: naravo, delo, živali, otroke. Moj »all inclusive« je doma, na kmetiji. To ni za vsakogar. Moraš biti tak človek. Jaz sem. Potrebujem stik z zemljo in živalmi. Spanja ne rabim veliko, potrebujem pa ta ritem. Brez krav ne bi bil to, kar sem. In ko Monika reče, da imam krave res rad – ima prav. Ne predstavljam si, da jih ne bi bilo. Lahko bi z Moniko pekel kruh, a vem, da ne bi bil srečen. Jaz moram v hlev. Tja spadam,« sklene Domen, ki je prepričan, da je kmetija lahko uspešna le, če vsi držijo skupaj.

»Vem, da nimajo vsi te priložnosti. Jaz jo imam in za to sem resnično hvaležen.«