Vse se začne na zemlji in se na njej pokaže v svoji resnični obliki. V tej resničnosti danes Slovenija stoji v prostoru, ki je vse bolj zaseden in vse bolj razdeljen med različne rabe. Po podatkih Eurostata smo med evropskimi državami z nadpovprečno gostoto cest, hkrati pa tudi med tistimi z najvišjo kvadraturo trgovskih centrov na prebivalca. To nas uvršča med močno infrastrukturno pokrite države, kjer se prostor hitro polni s stavbami, ki ne hranijo, ampak porabljajo.

Kmetijska zemlja ne izginja naenkrat, ampak počasi in vztrajno, korak za korakom. Vsak poseg, širitev ali odločitev na lokalni ali državni ravni pomeni manj prostora za pridelavo hrane. Iz leta v leto tako tiho izgubljamo temeljno plast zemlje, od katere smo vsi odvisni in ko enkrat izgine, je ni mogoče nadomestiti. Meja je bila v resnici presežena že zdavnaj, ostaja pa le še vprašanje, koliko te zemlje je sploh še ostalo in kako dolgo bomo še dopuščali njeno izgubljanje. Kajti prav iz te zemlje prihaja vse – hrana, ki jo pridelujete. Brez nje ni ničesar drugega. V zadnjih letih pa se v kmetijskem prostoru vse bolj kaže razkorak med delom na zemlji in njegovim razumevanjem v javnosti. Kmetje opozarjate, da se vaše delo pogosto presoja z nezaupanjem, posploševanji in hitrimi zaključki, ki nimajo opore ne v meritvah, strokovnem znanju in ne v dolgoletnih izkušnjah. Prav te izkušnje pogosto kažejo, da očitki o sistemskem škodovanju okolju ne držijo ali vsaj ne odražajo celotne slike.

Delo na polju, naj gre za varstvo rastlin, uporabo kmetijske mehanizacije ali ravnanje z organskimi gnojili, je postalo del širših razprav, v katerih se pogosto izgubi pravi kontekst. Kmetijstvo ni enostaven sistem, ampak živ organizem, ki je odvisen od vremena, narave, zakonodaje, tehnologije in vsakodnevnih odločitev. V javnosti pa se vse to prevečkrat skrči na en sam prizor ali trenutek, ki nato predstavlja kar sliko celote.

Ob tem se krepi tudi družbeni pritisk, ki ga kmetje vse pogosteje opisujete kot mešanico lokalnih nesoglasij, civilnih pobud in vse ostrejših odzivov na družbenih omrežjih. Tam se razprave hitro zaostrijo, meja med mnenjem in obsodbo pa se zabriše, kmetijstvo pa je vse pogosteje prikazano kot težava in ne kot temelj prehranske verige. S tem se ruši ravnovesje in kmetje pogosto ne nastopate več kot tisti, ki hranite družbo, temveč kot tisti, ki se morate pred njo braniti.

Posebej občutljivo postaja tudi komunikacijsko okolje. Naše novinarsko delo, ki skuša vaše razmere opisati in pojasniti, je vse pogosteje pod pritiskom različnih interpretacij, etičnih očitkov in celo groženj s pravnimi postopki ali razsodišči. Včasih se zdi, da cilj ni več razjasnitev dejstev, temveč utišanje vprašanj in potiskanje neprijetnih tem na rob. To ne vpliva le na kmetijske novinarje, temveč na celoten prostor javne razprave, ki postaja vse bolj previden in napet, namesto da bi ostal odprt za iskanje resnice.

Na drugi strani pa kmetje nosite posledice, ki niso le ekonomske, saj ne gre samo za pridelek ali letino. Gre predvsem za občutek, da morate svoje delo nenehno razlagati, dokazovati in pojasnjevati, čeprav ga živite vsak dan, v skladu z neštetimi pravili. Ta stalna potreba po zagovarjanju pa počasi, a vztrajno razjeda človeka od znotraj.

Kljub vsemu pa na terenu še vedno srečujem vztrajnost, borbenost in odločnost. To mi daje moč in upanje pri mojem delu in širjenju vašega glasu. Vse to se začne na zemlji, na kmetiji, saj kmete vsi potrebujemo, čeprav se tega v vsakdanjem življenju pogosto ne zavedamo.

Verjamem, da če človek živi samo zase in misli le nase, svet zaradi njega ne postane nič boljši. Vrednost človeka se pokaže v tem, kaj da drugim, ne v tem, kar zadrži zase. Tisti, ki ves čas sledijo drugim, pogosto težko najdejo sebe. Tisti, ki gredo po svoji poti, pa tega ne doživijo brez cene: spremljajo jih dvomi, padci in nesoglasja. A v zameno postopoma dobijo tisto, kar največ šteje –  spoznanje, kdo so in kaj jim je v resnici pomembno.

In res obstajajo ljudje, ki se v kmetijstvu kljub vsem težavam borijo za boljši jutri. Ljudje, ki ne iščejo bližnjic, ampak vztrajajo in s svojim delom premikajo stvari naprej. Takim je vredno slediti. Velja pa tudi, da ne postanemo močnejši zato, ker je bilo lahko, temveč zato, ker je bilo težko. In prav zato je vredno biti ponosen na vztrajnost, na to, da v najtežjih trenutkih ne odnehamo.

Morda je prav to bistvo vsega – vztrajanje. Ostati zvest sebi tudi takrat, ko je najtežje. Ker na koncu ostane preprosta resnica, ki se začne in konča na zemlji: Kmet hrani vse. In brez njega ni ničesar.