Sodobno kmetijstvo danes temelji na znanju, prilagajanju in nenehnem iskanju rešitev, ki kmetom omogočajo učinkovitejše delo. Pri tem pomembno vlogo igra tudi Skupna kmetijska politika (SKP 2023–2027), ki s podporami (IRP02) za naložbe kmetijskim gospodarstvom pomaga pri uvajanju sodobne tehnologije, izboljšanju produktivnosti in digitalizaciji vsakodnevnih opravil. Ena takšnih zgodb prihaja iz Gribelj v Beli krajini, kjer je kmetija Antona Štruclja skozi desetletja rasla skupaj z razvojem tehnologije in potrebami sodobnega kmetovanja.

Danes intervencija IRP02 pomaga kmetijam pri razvoju, posodobitvi proizvodnje in uvajanju sodobnih tehnologij.

Na kmetiji Štrucljevih se spremembe niso dogajale čez noč. Za vsako naložbo, nov hlev in vsako tehnološko posodobitev stojijo dolgoletno delo in premišljene odločitve. Danes njihova kmetija sodi med največje v Beli krajini, pri čemer ostaja njeno največje bogastvo družina, ki že več generacij povezuje tradicijo z novimi pristopi.

Glavno delovno silo na kmetiji predstavljata Irena in Anton oziroma Tone, kot ga kličejo prijatelji, pri delu pa jima z veseljem pomagajo tudi njune tri hčerke. Kmetija je vključena v program KOPOP, prireja poteka brez uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO), izdelki pa nosijo oznako Izbrana kakovost. Na kmetiji se ukvarjajo predvsem s prirejo mleka in rejo telic za obnovo črede. Glavna dejavnost je prireja mleka, mleko pa preko Kmetijske zadruge Trebnje – Krka oddajajo Ljubljanskim mlekarnam.

POSTOPNA RAST KMETIJE

Kmetovanje je bilo pri Štrucljevih prisotno že od nekdaj, leta 1968 pa so se odločili, da bo kmetijstvo njihov edini vir dohodka. Sprva so se poleg prireje mleka ukvarjali še s prašiči, pitanjem goveda in pridelavo krompirja, nato pa postopoma povečali rejo krav molznic in dokupili zemljišča za pridelavo krme.

Leta 1990 so zaradi povečanja črede zgradili hlev za 70 glav živine in ga pozneje razširili z dodatnimi 22 ležišči. Leta 2005 so dozidali še hlev za 40, leta 2012 pa objekt za dodatnih 52 glav živine. Medtem so posodabljali tudi molžo: leta 2006 so uredili molzišče z 12 enotami, ki so ga leta 2012 nadomestili z robotsko molžo in tako pomembno olajšali vsakodnevno delo.

Irena in Anton pravita, da je vsakdan na kmetiji poln obveznosti, sodobna tehnologija sicer olajša delo, a prinaša tudi več nadzora. Pomemben del življenja na kmetiji so njune tri hčerke Joži, Urška in Anja, ki so že od malih nog vključene v delo. Kljub študiju vse tri pomagajo pri predelavi mleka v jogurte, razvozu mlečnih izdelkov in drugih opravilih, ko so doma. »Od majhnega so bile z mano v mlekarni. Ena je imela nekoč celo roko v mavcu, pa je vseeno zapirala lončke z jogurtom,« se nasmehne Irena. Oba poudarita, da sta jim želela privzgojiti predvsem delovne navade, odgovornost in spoštovanje do dela.

OD MLEKA DO JOGURTA

Prav družina je največja opora pri vsakodnevnem delu na kmetiji. Ker sta Antonova starša Alojz in Anica danes že upokojena, večino dela opravita Irena in Anton ob pomoči enega zaposlenega.

Središče predelave mleka je Irena, ki zase v šali pove, da je »deklica za vse«. Njeni dnevi so zapolnjeni z različnimi opravili, od administracije, naročil in dokumentacije do organizacije predelave ter skrbi za številne podrobnosti, da prodaja izdelkov poteka nemoteno. Predelajo skoraj 1/3 vsega namolzenega mleka.

S predelavo mleka so začeli leta 2012, kmalu po uvedbi robotske molže, ki jim je olajšala delo in sprostila čas. Zamisel so dobili po ogledu dobre prakse, k odločitvi pa je pripomogla tudi potreba po dodatnem zaslužku. »Rekli smo si, da bo treba odplačevati kredit in da ne bomo sedeli križem rok. Tako smo začeli s predelavo mleka,« pove Anton. S predelavo so mleku dodali večjo vrednost in zmanjšali odvisnost od odkupne cene surovega mleka. Njihova izkušnja kaže, kako lahko kmetija z lastno predelavo del proizvodnje usmeri v izdelek z višjo dodano vrednostjo. Tudi SKP 2023–2027 podpira razvoj takšnih dopolnilnih dejavnosti, ki kmetijam omogočajo dodatne možnosti ustvarjanja prihodka.

S predelavo so mleku dodali večjo vrednost in zmanjšali odvisnost od odkupne cene surovega mleka. Njihova odločitev je dober primer, kako lahko kmetijsko gospodarstvo del lastne proizvodnje usmeri v predelavo in s tem ustvari izdelek z višjo dodano vrednostjo. SKP 2023–2027 takšne naložbe umešča v intervencijo IRP35, namenjeno naložbam v predelavo in trženje kmetijskih proizvodov ter dvigu produktivnosti, tehnološkemu razvoju in digitalizaciji.

OD PRVE STOJNICE DO STALNIH STRANK

Prve jogurte in druge mlečne izdelke je Irena prodajala kar pred trgovino, kjer je bila nekoč zaposlena kot poslovodkinja. Postavila je preprosto mizico, nekaj lesenih zabojev z izdelki in čakala na prve kupce.

»Prvi teden jih je bilo le nekaj, drugi teden že več, tretji teden pa je pred stojnico stala že nekaj metrov dolga vrsta,« se spominja Irena. Oglaševanju nikoli niso namenjali veliko pozornosti, saj so verjeli, da najboljšo reklamo naredijo kakovostni izdelki in zadovoljni kupci. Prav ti so danes pomemben del njihove zgodbe, med njimi tudi številni turisti, ki se na poti na morje ali domov radi ustavijo pri njih in se vračajo iz leta v leto. »Ko se bomo vračali z morja, bomo imeli prazen prtljažnik samo zato, da ga napolnimo z vašimi jogurti. Takšne besede pomenijo največ,« pove Irena.

Predelavo so prilagodili ritmu kmetije: jogurte pripravljajo trikrat tedensko, skuto na začetku tedna, preostali čas pa namenijo naročilom, administraciji in dodatni predelavi ob večjem povpraševanju. Največ izdelkov prodajo v Beli krajini in Novem mestu, pa tudi prek zadružnih trgovin ter v šole, vrtce in domove starejših občanov. Neposreden stik s kupci jim veliko pomeni, saj ti poznajo njihovo delo in cenijo kakovost.

Čeprav predelava pomeni dodatno delo, pravita, da brez nje danes skoraj ne bi mogla več uspešno kmetovati. Poleg prireje mleka ju čaka še vsakodnevni razvoz izdelkov. »Vsako jutro grem ob petih že na pot. To pač ni služba od sedmih do treh, ampak način življenja,« pove Anton. Tudi danes je razvoj takšnih dopolnilnih dejavnosti pomemben del usmeritve SKP 2023–2027 (z ukrepom IRP35), saj kmetijam omogoča, da s predelavo mleka svoje surovine nadgradijo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.

Na kmetiji pri delu uporabljajo sodobno tehnologijo. Molža poteka na dveh robotih Lely Astronaut, za čiščenje rešetk pa skrbi Lely Discovery. Tudi pri delu s traktorjem uporabljajo GPS-tehnologijo, ki omogoča natančnejšo vožnjo po njivi, manj prekrivanja in učinkovitejšo rabo časa ter materiala.

ZGODNJI PREVZEM ODPRL POT DO RAZVOJA

Anton kot eno pomembnejših življenjskih prelomnic izpostavi trenutek, ko so odplačali vse kredite. Po letih vlaganj v razvoj kmetije je bil občutek zanj neprecenljiv. »Ko odplačaš kredit, začneš mirno spati. To je čisto drugačen občutek,« zadovoljno pove. Prav zato še posebej spoštuje mlade prevzemnike, ki se danes odločajo za velike naložbe in prevzemajo odgovornost za prihodnost kmetij. »Vsa čast tistim, ki si upajo. V takšne zgodbe moraš iti mlad,« pravi. Tudi sam je imel prednost, da mu je oče pravočasno prepustil upravljanje kmetije in z njim tudi odgovornost za finance in pomembne odločitve. Zgodnji prevzem mu je omogočil, da je lažje sprejemal tveganja in vlagal v razvoj.

Danes je zgodnji prevzem eden od pogojev, ki mladim omogočajo, da se pravočasno vključijo v upravljanje kmetijskega gospodarstva. V okviru SKP 2023–2027 je temu namenjena intervencija IRP24 Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov, ki mladim prevzemnikom pomaga pri vzpostavitvi in razvoju gospodarstva.

»Ko si mlad, ne razmišljaš toliko o tveganjih. Danes bi o marsikateri stvari verjetno predolgo razmišljal,« se nasmehne.

RAZVOJ ZAHTEVA ZNANJE, POGUM IN NALOŽBE

Pri petdesetih Anton že razmišlja o prihodnosti in naslednji generaciji. Če se bo katera od hčera odločila za prevzem, ji bo kmetijo z veseljem prepustil. »Midva pa bova končno šla malo na morje,« se pošali. Po letih dela, naložb in razvoja si danes z Ireno lahko privoščita tudi kakšen krajši oddih. »Življenje nima smisla, če si človek ne vzame časa tudi zase.«

Pri gradnji novega hleva je Anton večino rešitev zasnoval na podlagi lastnega znanja in izkušenj, pri načrtovanju pa je sodeloval s projektantom. »Že prej sem vedel, kakšen hlev želim. Pri robotu pa sem potreboval predvsem nasvete glede prehodov in razporeditve,« pojasni. Tudi danes vidi možnosti za izboljšave, predvsem pri prezračevanju in ležalnih boksih, vendar so pri več kot sto boksih takšne naložbe velik strošek. »Takšne stvari težko narediš brez pomoči,« pove. Zato so pomembni tudi razpisi, pri katerih pa je po njegovih izkušnjah postopek pogosto zahteven in uspeh ni zagotovljen.

Večkrat se je zgodilo, da so pripravili vso potrebno dokumentacijo in za to namenili sredstva, vendar na razpisu niso bili izbrani. »Za pripravo vloge daš 2000 evrov. Če nisi izbran, je ta denar preprosto izgubljen,« pove. Izkušnja Štrucljevih tako pokaže, da nepovratna sredstva lahko pomembno olajšajo velike naložbe, vendar je za kmetijo že sama priprava na razpis povezana s stroški, časom in negotovostjo.

Ob tem opaža, da imajo mladi prevzemniki tudi s podporo v okviru intervencije IRP24 več možnosti za pridobivanje sredstev za razvoj, medtem ko morajo starejši kmetje poti do nadaljnjih naložb pogosto iskati sami.

Na kmetiji veliko dela opravijo sami. Anton skrbi tudi za osemenjevanje, s čimer ima večji nadzor nad čredo in lahko nekoliko zmanjša stroške. Pri telicah uporabljajo seksirano seme, pri kravah pa kombinacijo domače in uvožene genetike, s katero skrbijo za kakovostno čredo. Kljub skrbni reji pa pri tako velikem številu živali težav ni mogoče povsem preprečiti. »Vedno je nekaj. Pri toliko živalih preprosto ne gre vse brez težav,« pove.

SODOBNA TEHNOLOGIJA – PRILOŽNOST ZA RAZVOJ

Na kmetiji redijo črno-belo pasmo krav molznic, pri kateri jim je pomembnejša kakovost kot količina mleka, saj je ta ključna tudi pri predelavi. Zavedajo se, da se kakovost začne pri krmi, zato obroke pripravljajo s strokovnjakom, redno analizirajo silažo in prehrano prilagajajo čredi. Del beljakovinske krme pridelajo sami, s čimer povečujejo samooskrbo in skrbijo za ustrezen kolobar. Veliko pozornosti namenjajo tudi preventivi; njihove krave v povprečju dosežejo pet do šest laktacij, kar je nad slovenskim povprečjem.

Anton je kmetijo prevzel, ko je obsegala približno 41 hektarjev in prvi hlev. Od takrat so jo razvijali postopoma in premišljeno. »To, kar vidite danes, ni nastalo čez noč. Gradili smo korak za korakom,« poudari. Hlev so že ob načrtovanju prilagodili prihodnji robotski molži, danes pa molža poteka na dveh robotih.

Za Antona je bila robotska molža ena ključnih razvojnih odločitev. »Prej bi prodal traktor kot pa robota,« se pošali. Robot mu omogoča večjo časovno prilagodljivost, saj ni več vezan na točno določeno uro molže. »Še vedno greš zjutraj in zvečer v hlev, vendar nisi več suženj ure,« razloži.

Prav ta časovna razbremenitev je odprla možnost za razvoj predelave mleka. »Če ne bi bilo robota, bi danes še vedno zgolj molzli mleko za 35 centov na liter,« pove in doda: »Predelava je tista, ki naredi razliko.« Začetki razvoja niso bili enostavni, saj pogosto niso vedeli, kako bodo pokrili vse obveznosti. »Januarja in februarja je bilo treba kupiti semena, gnojila, škropiva … pa nisi vedel, od kod boš vzel denar,« se spominja Anton.

Danes so večje naložbe zaključene, krediti odplačani, predelava mleka pa predstavlja pomemben dodaten vir prihodka. Pri naložbah so ravnali premišljeno in veliko dela opravili sami. »Poskušali smo čim več narediti v lastni režiji. Tako smo lahko z manj denarja naredili več,« pove. Ob tem opaža, da so današnje naložbe za mlade kmete precej zahtevnejše kot nekoč.

»Danes nov hlev hitro stane milijon ali celo dva milijona evrov. To so ogromni zneski,« pravi. Pri takšnih zneskih je odločitev za naložbo povezana tudi z možnostjo pridobitve nepovratnih sredstev. Intervencija IRP02 v okviru SKP 2023–2027 je namenjena prav podpori naložbam v osnovna sredstva kmetijskih gospodarstev ter njihovi tehnološki posodobitvi.

Irena in Anton danes ob vseh načrtih za prihodnost razmišljata tudi o ravnotežju med delom in zasebnim življenjem. Po desetletjih vlaganja v kmetijo si želita, da bi bilo v prihodnje nekaj več časa tudi za oddih in skupne trenutke.

Takšne naložbe v sodobno tehnologijo in digitalizacijo so pomemben del razvoja kmetij, pri čemer jih podpira tudi SKP 2023–2027 z naložbenimi ukrepi, kot je intervencija IRP02.