Boštjan Slemenšek iz Vojnika ni kmet, ki bi molčal. Je glas tistih, ki vsak dan pridelujejo hrano, a so pri političnih odločitvah pogosto preslišani. Kot predsednik Združenja slovenske kmečke iniciative brez olepševanja opozarja na dvojna merila v evropski in slovenski kmetijski politiki, na nevarnosti sporazuma Mercosur ter na dejstvo, da se o kmetijstvu vse prepogosto odloča brez kmetov. Na svoji ekološki turistični kmetiji dokazuje, da je mogoče pridelovati kakovostno hrano po najvišjih standardih, hkrati pa se z ženo Tjašo javno bori za zaščito kmetijskih zemljišč, pravične cenovne politike in prihodnost slovenskih družinskih kmetij.

V pogovoru brez zadržkov spregovori o vplivu kapitala, nemoči kmeta v prehranski verigi in o tem, zakaj slovensko kmetijstvo vztrajno potiskamo na rob. Opozarja, da visoki standardi pridelave nimajo smisla, če jih nadomestimo z uvozom hrane nižje kakovosti. Posebej kritičen je do političnega všečnega govorjenja, ki se konča pri besedah in ne pri dejanjih. Njegovo sporočilo je jasno: brez kmeta ni hrane in brez hrane ni države.

Kje se je rodila ideja za Kmečko iniciativo in zakaj delujete izven okvirov sindikata?

Sprva smo pristopili k Sindikatu kmetov Slovenije. Tisti, ki še niso bili člani, so se včlanili, udeleževali smo se sestankov in dobivali zagotovila o vključevanju in pomlajevanju sindikalnih vrst. Sprva je vse teklo po pričakovanjih, a smo kmalu opazili, da dogovori dobivajo povsem drugačno podobo. Označeni smo bili kot »nejevoljni in neučakani« kmetje, kar nas je prepričalo, da ta pot ni prava. Imeli smo celo možnost prevzema sindikata, a smo se ustavili zaradi odpora do besede »sindikat« in nezaupanja na terenu. Zato smo ustanovili združenje in tako je nastala Kmečka iniciativa, sledili so protesti in uradna registracija združenja z jasnim ciljem: lažje doseči pogajalske mize in okrepiti glas kmetov. A tudi to še zdaleč ni bilo dovolj.

Ko smo obiskali kmetijsko ministrstvo, nam je ministrica očitala razdrobljenost kmečkih organizacij. Resda imamo kmetje KGZS, a se sprašujem, koliko članov bi ostalo, če bi bilo članstvo prostovoljno. KGZS je financirana iz sredstev ministrstva, kar pomeni, da vsak njen javni položaj odraža tudi politično stališče – pogosto na plečih kmetov. Kmečka iniciativa se želi temu izogniti in govoriti za kmeta, kakor ga res doživlja na terenu.

Čeprav se znotraj kmečkih organizacij mnenja razlikujejo in pogosto niste složni, želite kmeta zastopati neposredno, brez političnih pritiskov. Kako vseeno uspete uskladiti različna stališča in doseči rezultate?

Ni res, da nismo složni. Vsi prepoznamo enake probleme, težava pa je, da naše kmečke organizacije pogosto prehitro stopijo korak nazaj. In to ni prav. Zato smo med prazniki poslali odprto pismo Vladi RS, pristojnim ministrstvom, medijem, kmetijskim organizacijam, političnim strankam in slovenski javnosti. V njem smo jasno izrazili oster protest proti trenutni smeri pogajanj o sporazumu EU–Mercosur in zahtevali takojšnjo spremembo slovenske zunanje politike. Kmetje smo zahtevali jasne odgovore, dobili pa smo molk, izgovore in le »všečke« na Facebooku.

Ob volitvah vsi želijo podporo kmeta, po volitvah pa ga pozabijo. Gre le za lastne interese in igro moči, kmet pa ostane spregledan. A brez kmeta ni hrane, brez hrane pa ni države, saj je kmet temelj gospodarstva.

»Ujeti smo v pat pozicijo. Ko najbolj potrebujemo zagovornika, ga preprosto ni nikjer! Pri preteklih protestih smo pripravili 33 zahtev, KGZS jih je poslala naprej le 6, od katerih jih je danes dejansko odobrenih samo 2,7. Preostale so ostale pod pragom, kljub trditvam KGZS, da je vse odobreno. Zato smo spoznali: če želimo premike, moramo sami oblikovati in zagovarjati svoje zahteve. Nihče ne bo sedel za mizo v našem imenu, in če bo izplen drugačen od pričakovanj, bomo sami odgovarjali za svoja dejanja.«

Katere konkretne dosežke Kmečke iniciative bi danes izpostavili kot najpomembnejše?

To so tisti trenutki, ko smo stopili skupaj in dejansko premaknili stvari, ki so se sicer zdele nepremostljive. Na primer vodni zadrževalnik v Šentjurju bi bil že v izgradnji, če ne bi opozorili na problem. Prometni znaki na Gorenjskem, ki so traktorjem prepovedovali vožnjo, bi bili še danes v veljavi, če jih ne bi mi sneli. Že na prvem sestanku na ministrstvu sem poudaril, naj denar usmerijo v promocijo slovenskega kmetijstva. Sedaj so sicer začeli s kampanjo, a promovirajo le ekološko kmetijstvo, čeprav bi morali izpostavljati celotno slovensko tradicionalno kmetijstvo. To je naš temelj, naša naloga pa ga je ohraniti in promovirati, da ga ljudje prepoznajo in cenijo.

Kako bi ocenili delo ministrice pri uresničevanju vaših pobud?

Katastrofalno. Ministrica je vešča všečnega govorjenja, veliko obljublja in govori, a v praksi se zgodi zelo malo. Na MKGP delajo vse za kmeta, a brez kmeta. Imamo konstruktivne pogovore, a na koncu se izkaže, da besede ostajajo zgolj besede. Tudi predsednik KGZS ima podoben dialog – to so politiki, naučeni govorjenja. Pol ure poslušaš, pa na koncu sploh ne veš, kaj povedo(smeh). Problem je v tem, da se odločitve sprejemajo brez razumevanja, brez izkušenj in brez kmeta za mizo.

Ste zato prevzeli vodenje Kmečke iniciative, da bi zagotovili konkretno delovanje in neposredno zastopanje interesov kmetov?

Verjetno sem bil najbolj glasen. Kmetje vidijo, da pri meni ni tistega koraka nazaj, da ne popuščam. Z ženo Tjašo imava devet otrok; dovolj je ena napačna poteza, pa te povsem »pohodijo«. Enako je z odraslimi. Pri današnji politiki nikoli ne veš, kaj bo od danes do jutri. Potrošniki pogosto ne ločijo kakovostne lokalne hrane od uvožene, saj na trg vpliva močan trgovski sektor z velikim kapitalom. Kmet mora pa s tem tekmovati, zato njegov glas ne sme biti preslišan. Vsi govorijo o boleznih in alergijah, a najini otroci nimajo težav, ker jemo domače in to je dokaz, da je mogoče, če hrani namenimo pravo skrb.

»Slovenski kmetje moramo izpolnjevati izjemno visoke standarde, zato mora tudi vsa uvožena hrana izpolnjevati enake. Sicer ne sme v državo!«

Če kmetje skrbite za kakovostno hrano in izpolnjujete visoke standarde, zakaj potrošniki bolj spremljajo vaše traktorje in subvencije kot hrano?

Žal se potrošniki s tem vprašanjem praktično ne ukvarjajo. Bolj jih zanima, kakšne traktorje imamo in koliko subvencij prejemamo. A traktorji niso luksuz, so naše osnovno delovno sredstvo.Ko sva midva z ženo prevzela kmetijo, sva obdelovala 12 hektarjev skupaj z gozdom. Delala sva z traktorjem Univerzal, kosilnico BCS, s katero še danes kosimo, in nakladalko. Sedaj obdelujemo že 140 hektarjev in s staro opremo ne moremo več učinkovito delati. Večina naših zemljišč je strmih območij OMD. Imamo okrog 100 glav govedi pasme blonde d’aquitaine, 30 prašičev in 10 konj, ki zahtevajo veliko krme. Menim, da je kmet vreden toliko, kolikor ima zemlje, ne pa kakšen traktor vozi. Za vestno in spoštljivo delo potrebujemo zmogljive in primerne traktorje, ki omogočajo kakovostno in učinkovito delo na poljih ter pri živini.

Ali ima vaše združenje možnost vplivati na oblikovanje kmetijske politike?

Kmetje smo pri odločanju praktično nevidni. Nismo vključeni v pogovore, celo z mailing liste so nas odstranili. Na terenu pa jasno vidimo, da odločanje poteka brez nas. Mi delamo, poznamo zemljo in realne pogoje, a nas ne povabijo k mizi.

Kako lahko kmetje sploh vplivate na odločitve, ki jih sprejema država, če pri odločanju niste prisotni?

Praktično ne moremo. Danes svet poganja denar in nič drugega. Pomembna je zemlja, kmet je dober le zaradi zemlje, ki pa bi jo radi vso pozidali. Ob tem pa predsednik vlade reče, da so za trenutno rast cen hrane krivi vsi členi prehranjevalne verige.

Kako komentirate to trditev premierja, če vemo, da trgovci poberejo največji del dobička?

Trditev predsednika vlade, da smo vsi enako dvignili cene, je absurdna. Trgovina v dveh dneh zasluži več kot kmet v letu in pol. Ko smo prosili, naj regulirajo trgovske marže, pa so odgovorili, da zaradi evropskega trga tega ne morejo. Kmet tako ostaja tisti, ki nosi celotno breme pridelave, prireje, stroškov in regulacij, medtem ko kapital na vrhu pobira največji delež.

Zdaj pa grozi še Mercosur, eden izmed številnih trgovinskih sporazumov. Kako naj se kmetje kosajo s cenejšim uvozom iz teh držav?

Evropska unija ima sklenjenih več kot 40 trgovinskih sporazumov z državami in regijami po svetu, ki pokrivajo trgovino z več kot 70 državami. Mercosur je eden od številnih, ki pa je izjemno škodljiv za našo prehranjevalno verigo. Naj omenim še Maroški sporazum, s katerim je slovenski trg odprt za uvoz cenejše zelenjave, ki je na voljo vse leto in pridelana v velikih sistemih, ki prav tako ogroža slovenske pridelovalce. Deluje tudi Ukrajinski sporazum z vprašljivo sledljivostjo. Medtem pa so slovenski in evropski kmetje strogo regulirani. Zakaj torej pridelujemo po najvišjih standardih, če so na trgovskih policah izdelki iz držav z nižjimi standardi? Imejmo vsi enake! Evropski in slovenski kmetje se pač ne moremo kosati z državami Mercosurja. Mi se že s kmeti znotraj Evrope ne moremo. Zato pri tem ne gre več le za konkurenčnost, ampak za preživetje slovenskega kmetijstva in ohranjanje kakovosti hrane za vse nas.

Potrošniki pa hrano še vedno večinoma ne izbirajo po kakovosti, temveč le po ceni?

To je res zanimivo. Pri nakupih se redkokdo vpraša o kakovosti ali izvoru hrane, ampak se gleda le na ceno. Pomemben je avto, pri oblačilih šteje znamka ali dobra kopija, kaj se dejansko zaužije, pa večine ne zanima. Potrošnik žal nima pravega odnosa do kakovostne hrane.

Kako naj Slovenija v pogojih odprtega trga in globalizacije ohrani močno domače kmetijstvo in se izogne temu, da postane predvsem uvoznica poceni hrane?

Če je dejansko pregledan le 1 % uvožene hrane, se človek vpraša, kaj ljudje dejansko zaužijejo. Slovenski kmetje smo regulirani do potankosti, uvozniki pa pogosto delujejo nepreverjeno.Rešitev bi bila lahko sistemska. Zadruge bi morale ponovno prevzeti svojo osnovno funkcijo: organizacija, odkup, prodaja. To je edina institucija z razvejano mrežo, ki bi lahko omogočila stabilno domače kmetijstvo z razumnimi maržami. S pravim marketingom in distribucijo bi lahko zadruge razvile pravo oazo kakovostne hrane, ne le v Sloveniji, temveč tudi v EU.Dokler pa prevladujejo osebni interesi in dobički, zakonodaja pa to dopušča, se ne bo nič spremenilo. Zato moramo kmetje stopiti skupaj, vztrajati in jasno izraziti svoj glas! Kajti en človek ali ena institucija tega ne zmore za vse.

Ali želite, da Kmečka iniciativa postane močnejši politični subjekt ali še naprej neodvisno civilno gibanje?

Absolutno želimo ostati neodvisni. Povezovanje s političnimi strankami za nas ne pride v poštev. To odpade. Čeprav nas ljudje pogosto povezujejo z različnimi strankami, je kmet resnično nikogaršnji, a hkrati od vseh. Če nas ne bo, tudi njih ne bo.

Naša moč je v tem, da ostanemo neodvisni, brez strankarskih ali političnih vplivov, in da vedno postavimo interese slovenskega podeželja na prvo mesto.

Decembra ste se udeležili vseevropskega protesta kmetov v Bruslju. Kako ste ga doživeli?

Bilo je izjemno in osebno popolnoma podpiram kmete pri njihovih dejanjih. Kmetje so obupani, še posebej francoski. Če bi bil jaz v njihovi koži, bi verjetno odreagiral enako. Gre za generacije, ki ustvarjajo in skrbijo za vrhunsko čredo, nato pa z enim ukrepom, kot je sporazum Mercosur, izgubijo vse.

Kakšen je smisel zelene Evrope, če je cena tega uničenje lastnega kmeta?

To je absurd. Pri nas je ogljični odtis zanemarljiv, tam, kjer požigajo deževni pragozd, pa tega nihče ne meri. Krave naj bi onesnaževale, plantaže banan, polne pesticidov, pa ostanejo spregledane. Zelena politika EU je pogosto selektivna in ljudje ne vedo, kaj jedo. Če ne bomo ozaveščeni in ne bomo zahtevali poštenih standardov, bo domači kmet vedno na izgubi. Naše delo, zdravje in tradicija so ogroženi zaradi površinskega in nerazumnega »zelenega« marketinga, ki v resnici kmetov ne ščiti.

Poudarjate, da je izobraževanje potrošnikov ključno za uspeh kmeta. Kako konkretno lahko kampanja ozaveščanja pomaga kmetom?

Potrošnika je treba izobraževati o tem, s čim se prehranjuje, saj je to pogoj, da bo kmet lahko uspel. Zato smo začeli kampanjo ozaveščanja proti Mercosurju in podobnim praksam, da bi ljudje spoznali, kaj je kakovostna slovenska hrana. Starejši to še razumejo, mladi, predvsem mestni, pa o kmetijstvu vedo zelo malo. Slovenska realnost je absurdna: na prebivalca imamo 2 m² trgovskih površin in skladišč in 800 m² kmetijske zemlje. Hkrati se govori o manku stanovanj, a veliko praznih hiš bi lahko uredili, ne pa vedno gradili na kmetijski zemlji. Na poti v Bruselj sem opazoval avstrijsko pokrajino – vsa avtocesta je v hribih, skozi tunele in na stebrih, nič čez polja. Pri nas je povsem drugače, vse gre po ravnini, torej po liniji najmanjšega odpora. OPN in DPN se sprejemajo v pisarnah, njihovi avtorji ne hodijo po terenu, sicer ti načrti ne bi bili nepovezani z realnostjo. Poleg tega gre kar 65 % evropskega denarja za kmetijstvo za upravljanje državnega aparata. Približno 40 % prejmejo kmetijska podjetja za naložbe, preostanek pride do kmetov ali pa izgine – kot sedaj pri hribovskih in ekoloških kmetijah. Sistem šepa in ne podpira tistih, ki so temelj prihodnosti slovenskega kmetijstva.

Težav je veliko. Kako boste v Kmečki iniciativi pristopali k njihovemu reševanju?

Želimo ohraniti slovenskega kmeta, osvestiti potrošnike in vplivati na odločevalce, kar je najtrši oreh. Verjamem, da se bo potrošnik slej ko prej obrnil h kmetu, predvsem zaradi zdravja. Problem pri odločevalcih pa je kapital; vprašanje je, kako jih prepričati, da bodo delovali v prid kmetijstva. Pa bo treba – celotna EU se namreč pogovarja o oboroževanju, a kdo bo hranil ljudi, če uničimo kmetijstvo?

Bi se strinjali z ukinitvijo subvencij?

Ja, nemudoma. Ker so si z njimi kmete podjarmili. Z ukinitvijo subvencij bi bilo jasno, kdo kmetuje zaradi tega denarja in kdo res prideluje hrano s srcem. Midva sva bila tri leta brez subvencij in sva normalno funkcionirala s tem, kar sva ustvarila. Načrtujeva pa tudi, da bova v prihodnje s subvencijami povsem prekinila.

Ali menite, da bo trend opuščanja kmetij v Sloveniji in EU še naprej naraščal?

Absolutno. Na malih kmetijah bodo delali predvsem zase in za lastno preskrbo. Srednje velike kmetije z dvajset do petdeset glav živine pa se bodo zaprle. Dohodek je namreč prenizek, stroški previsoki, rentabilnost pa majhna. Teh kmetij pa je pri nas največ. Ker veliki kmetje ne bodo mogli prevzeti vseh površin, se bo tri četrtine Slovenije zaraslo. S tem bo ogrožen tudi turizem. Kdo bo pa prišel, če bo vse zaraščeno in bodo povsod zveri? Naravni habitati se povečujejo, na Pohorju imamo volka po 300 letih, medved pa se bo nedvomno tu naselil v naslednjih treh letih. Kljub trendu opuščanja kmetij pa MKGP poroča, da se število registriranih kmetij povečuje. Ja, res se število povečuje, a večinoma le zato, ker se nekateri formalno prijavijo, da dobijo dostop do fitofarmacevtskih sredstev za škropljenje 500 kvadratnih metrov zelenic. Ker če imaš MID, dobiš FFS, kar pa ne pomeni, da gre za pravo aktivno kmetijo. Številke tako lahko kažejo rast, a realnost je drugačna.

Kako bi lahko upočasnili trend izgube kmetij v Sloveniji?

Vsa velika kmetijska podjetja zažirajo subvencije in ne bi smela dobivati tako velikih deležev. To je ključno, če želimo obdržati male kmete, ki še vztrajajo. Problem ni le v subvencijah, ampak tudi v preveč zapletenih ukrepih. Včasih smo viške, na primer solato, brez težav predali zadrugi, ki jih je prodala naprej. Danes to ni mogoče, saj brez javnega razpisa kmet ne more prodati ničesar. Država bi tu lahko veliko naredila. Sledljivost in kontrole so potrebne, a z minimalno dokumentacijo. Treba je poenostaviti zadeve, ne pa kmete obravnavati kot težko industrijo.

Kakšna je vaša zaključna misel za slovensko kmetijstvo?

Vprašajmo se, kaj lahko naredi vsak od nas, ne le, kaj bodo naredili drugi. Odločevalci naj nehajo kmete predalčkati na leve ali desne – mi leve in desne hranimo, mi smo od vseh in od nikogar. Hrana je temeljna vrednota, ne pozabite tega! Upam, da bodo končno tudi spoštovali slovenskega kmeta in ga prenehali enačiti z velikimi slovenskimi, evropskimi ali svetovnimi kmetijskimi podjetji.

Mercosur bo škodljiv tako za potrošnike kot za kmete, ker bomo uvažali hrano, obremenjeno s hormoni in pesticidi, ki so pri nas prepovedani. Temu je treba odločno reči NE! Kmete pa bo prizadel, ker se ne bomo mogli kosati z vsemi temi poceni uvoženimi živili iz držav Mercosurja. Slovenija mora jasno in brez kompromisov zavrniti ta sporazum – ne glede na to, katera stranka je na oblasti –, ker gre za zdravje naših ljudi in zdravje vseh Evropejcev!