Domačija Hvalc s Planine pri Sevnici je uspešna družinska kmetija z več stoletno tradicijo, na kateri se ukvarjajo z rejo francoske pasme ovc za prirejo mesa Ile de France. Aleš Hvalc je njen 34-letni gospodar, ki je izrazito aktiven na več področjih. Zaposlen v gospodarstvu nemalokrat namenja svoj prosti čas temu, da kot predstavnik rejcev drobnice v delovni skupini išče rešitve za prihodnje upravljanje z velikimi zvermi. Čeprav rejci na področju te problematike in cepljenja proti BTV pri odločevalcih še niso dosegli nobenega napredka, pa je Aleš ravno nasprotno, skupaj z ženo Martino, in to prav času koronakrize, dosegel velik preboj pri trženju konfekcionirane jagnjetine. Hvalčeva se namreč dobro zavedata, da se je trgu treba ves čas prilagajati, njuna prednost pa je mikrokonfekcija mesa, kar je dodana vrednost, s katero dobita plačilo za svoje delo.

»S promocijo domačije in mladega mesa, jagnjetine, se ukvarjava že več let, s pomočjo izdelanih profesionalnih fotografij pa je nastala predstavitvena brošura, ki se je izkazala za dobro naložbo, saj ljudje veliko kupujejo tudi z očmi,« je pojasnjevala Martina, ki njihovo dejavnost oglašuje preko socialnih omrežij – Facebooka in Instagrama, ko se je pogovoru pridružil vidno razočarani Aleš. Ravno je namreč prekinil telefonski klic, preko katerega je izvedel, da bodo veterinarji naslednji dan cepili ovce proti bolezni modrikastega jezika. »Praktično smo nemočni, od inšpektorja do inšpektorja pa je odvisna višina kazni za necepljenje, ki sicer znaša 125 evrov na ovco. Kazen je tako noro visoka, da nima smisla,« se počuti izigranega, tako kot večina drugih rejcev. »Ovce so že na paši, zato bo zelo težko vse ujeti in cepiti. Smo pa rejci po zakonu veterinarskih storitev dolžni pomagati veterinarju pri cepljenju. Vse je pač napisano tako, da kot rejec zlepa ne moreš zmagati.«

REJCI NISO SLIŠANI

V Nemčiji so rejcem plačali odškodnine zaradi težav po cepljenju pri govedu. Po splavu so pregledali kri in če v njej niso našli značilnih sledi dveh bolezni, ki pri kravah običajno povzročata splav, je rejec dobil odškodnino. »Tako je bilo v primeru goveda, dokazati splav pri ovci v zgodnji brejosti je namreč zelo težko,« pojasni Aleš, ki je na to tematiko prebral ogromno strokovne literature.

Na njihovi domačiji lani štiri mesece in pol po cepljenju niso prodali nič, saj ni bilo jagnjitev. Tiste ovce, ki so bile cepljene v visoki brejosti, pa so jagnjile deformirana jagnjeta z zraščenemi ustnicami, zavito čeljustjo … »Sprva sem pomislil, da imamo pač veliko rejo in je zato logično, da se pojavlja več težav, po podrobnejšem spremljanju situacije pa sem, tudi s pomočjo tujih študij, spoznal da ni naključje, da je bilo po cepljenju kar 20 odstotkov jagnjet deformiranih. Od septembra naprej, ko so se ponovno začele jagnjitve, do danes pa so ovce jagnjile že 300 jagnjet, med njimi niti enega deformiranega. Cepljenje za nas predstavlja katastrofo, ampak rejci nismo slišani.«

DOLGOROČNO TUDI RAZŠIRJENA DOSTAVA

Nekdaj so na domačiji redili molznice, nato dojilje, zaradi takratne dobičkonosnosti reje pa potem celo bike pitance. »Ko so šle cene telet in repromateriala v nebo, odkupne cene bikov pa so stagnirale, smo tudi zaradi sorodnikov v Beli krajini začeli razmišljati o reji drobnice in domov pripeljali deset ovc naše tradicionalne pasme, oplemenjene jezersko-solčavske ovce (JSR).«

Dve leti sta z Martino razmišljala, katero pasmo bi redila, in se na koncu odločila za Ile de France zaradi dobrih karakteristik in blage arome mesa. Čeprav mesa prej nista poskusila, sta zaupala v svojo odločitev in prve plemenske ovce pripeljala iz Avstrije, nato pa še iz Nemčije in Francije. »Te ovce imamo zdaj že osem let, čredo 277 plemenskih ovc, ki imajo trenutno 300 jagnjet, pa še povečujemo. Velik del črede je čiste pasme, en del pa so še križanke med jezersko-solčavskimi ovcami in Ile de France. Za razsek in pitanje težjih jagnjet sem se odločil, ker je kmetija preveč oddaljena od klasičnih porabnikov jagnječjega mesa. K nam nihče ne bi prišel zgolj po enega jagenjčka, ker pa v Sloveniji primanjkuje konfekcioniranih kosov jagnjetine, sem tržno priložnost našel prav v tem.« Tedensko gre v razsek šest jagnjet, 10 do 20 jagnjet, ki niso primerni za razsek, pa še vedno prodajo tudi v klavnico preko organiziranega odkupa. Profesionalno pripravljene kose mladega mesa trenutno dostavljata v Celje in Ljubljano, vendar se povpraševanje širi, zato dolgoročno vidita potencial v razširjeni dostavi.

  Profesionalno pripravljeni kosi jagnjetine

V NOVEM HLEVU TEKOČI TRAK ZA KRMLJENJE

»Pred devetimi leti smo preuredili starejši hlev, v katerem se je zlomilo staro ostrešje. Takrat sva z Martino tudi prevzela kmetijo, ki je bila s 5,5 hektarja obdelovalne zemlje najmanjša v vasi.« Naredila sta načrt za razvoj kmetije, Martina, ki je doštudirala ruščino in sloveščino in bila za prevajanje podcenjujoče plačana, pa je ostala doma, kar se je izkazalo za pravilno poslovno odločitev, ustrezno tudi s stališča družine.«

Leta 2011 so imeli v hlevu od 60 do 70 ovc, nato sta število povečevala in zgradila nov hlev za drobnico, dokupila zemljo, nekaj pa jo vzela v najem. Po gerkih danes obdelujeta 37 hektarjev, izven njih pa še 11. Letos načrtujeta gradnjo tretjega, še sodobnejšega hleva. »V obeh hlevih me moti preširoka krmilna miza, ki vzame vsaj 4,5 metra, kar na taki dolžini predstavlja sto kvadratnih metrov – cel boks oziroma veliko nastanitveno kapaciteto. V tujini imajo rejci že urejeno krmljenje s pomočjo tekočega traku, ki vzame le 80 do 90 centimetrov širine, z njegovo uporabo pa bomo lahko bolje izkoristili prostor v hlevu,« Aleš načrtuje vgradnjo tekočega traku v hlev. Ob tem izpostavi problematiko nerentabilnosti reje drobnice in ekonomske upravičenosti naložbe, zaradi česar rejci praktično ne gradijo novih hlevov za ovce. »Tudi mi smo v gradnjo hleva in razvoj kmetije vložili veliko sredstev iz drugega naslova, saj drugače ne bi šlo.«

  Hleva za drobnico, katerima se bo letos pridružil še sodobnejši.

SPLETNI NAPAD VEGANOV

Martina pove, da je bil Aleš glede prodaje mladega mesa vedno optimističen, in ko so se z eno od znanih ljubljanskih gostiln dogovorili za redni odkup, se je pot zaradi razglašene epidemije zaprla. »Zato sva se intenzivno posvetila neposredni prodaji, ki jo kupci cenijo in podpirajo, kar sklepam po velikem povpraševanju in odlični prodaji.«

Vmes sta bila deležna tudi spletnega napada veganov na Facebook stran njihove domačije. »Prepričan sem, da je bil napad organiziran tudi zato, ker sem del skupine, ki rešuje težave z zvermi. Takšen napad ti lahko v zgolj nekaj urah sesuje trženje, vendar smo na srečo pravočasno ukrepali in rešili situacijo. Je pa tovrsten napad dokaz, kako so današnje subkulture agresivne in ne sprejemajo nikakršnih protiargumentov.«

 

Tržijo seneno jagnjetino in jagnjet ne pasejo. »Pri nas, razen na Krasu ali določenemu delu Primorske, kjer je paša suha, trava vsebuje veliko vode, kar negativno vpliva na kakovost mesa. Cilj je, da imajo živali dobre pogoje, saj le tako dosežejo dobre rezultate, ki jih nato primerjamo z rezultati jezersko-solčavske pasme, ki je plodna celo sezono, ter z rezultati iz tujega rejskega programa za pasmo Ile de France.« Prirasti jagnjet so med 380 in 450 gramov na dan v neintenzivnem pitanju, saj jagnjetom ne dodajajo močnih krmil – sicer bi dosegali priraste nad 500 gramov na dan.

»Glede na slovenske razmere imava vrhunske rezultate, glede na pasmo pa ne, kar pomeni, da so rezultati povprečni ali pa na spodnji meji.«

Jagnjeta dobijo domača žita in vitamine za ekološko rejo, ki jih mešajo v lastni mešalnici. Kakovost osnovne krme za ovce mora biti na ravni krme za krave molznice. »Od mlečnosti ovce je namreč odvisno, kakšni bodo jagenjčki, zato smo na vseh površinah naredili agromelioracije za izboljšanje tal, kupili sejalnico za dosejevanje v rušo ter valjčni mlin za stiskanje žita, ki da največji izkoristek. Ovce dobijo tudi malo koruzne silaže, jagnjeta pa le seno.

SPLOŠEN TREND ZMANJŠEVANJA PORABE MESA

Veliko pozornost posvečajo selekciji in izbirajo najboljše živali, zdaj že izločajo tudi starejše ovce. Ovne obvezno vedno pripeljejo iz tujine. »V Sloveniji se preveč pozablja na uvoz sveže plemenske krvi, kar se je zgodilo tudi pri pasmi texel, pri kateri že zadnjih par let ni bilo nobenega uvoza. Nihče namreč ne bi pripeljal ovna za 600 do tisoč evrov, pa bi ga morali. V nakup plemenskega materiala mi veliko vlagamo, zato gremo letos spet v Nemčijo po dva nova ovna. Ovne menjamo na šest do sedem let, plemenijo pa v več krvnih linijah, pri čemer strogo pazimo, da ne pride do sorodstvenega razmerja.«

»Letos sva po nekaj letih končno dosegla visoko raven trženja. To je kmetijstvo – tek na dolge proge, v katerem se, po zadnjih raziskavah sodeč, kaže trend zmanjševanja porabe mesa, kar pomeni, da je v določenem času kar 20 ljudi postalo vegetarijancev. Ljudje se čedalje bolj zavedajo prednosti jagnječjega mesa, da pa poraba mesa drobnice še vedno ostaja pod enim kilogramom na leto na prebivalca, pa je na splošno še vedno kriva preslaba kakovost mesa. Koljejo se prestara jagnjeta slabe omišičenosti, ker jim ne dokrmljujejo žit ali pa za jagnjetino ponujajo meso stare ovce z zelo izrazitim vonjem.

Če bi ljudje lahko kupili kakovostno konfekcionirano meso, bi se njegova poraba vsekakor povečala,« je prepričan Aleš, za katerega Martina pravi, da v ustvarjanju nove ponudbe naravnost uživa. »Če si dosleden, pošten in se zavedaš, da delaš na dolgi rok, je uspeh zagotovljen.«

ZANIMIVOSTI Z DOMAČIJE HVALC:

• klavni trup za razsek tehta vsaj 18 kilogramov brez glave, imeti mora izrazita stegna in dobro razvito hrbtno mišico;

• hleva sta na globok nastilj, slamo kupijo in jo raztrosijo s puhalnikom na posebni krmilni prikolici;

• na leto za nastilj porabijo od 220 do 250 okroglih bal slame;

• hlev čistijo na štiri mesece;

• ovce strižejo dvakrat na leto, vendar nameravajo preiti na striženje trikrat v dveh letih (v tujini strižejo celo jagnjeta, saj je volna velik porabnik energije, ki izčrpava žival);

• dolgoročno nameravajo volno predelati v pelete;

• od aprila imajo na kmetiji zaposlenega delavca;

• za pleme živali ne prodajajo, saj v Sloveniji genski material ni dovolj cenjen;

• kako zelo veliko je povpraševanje po mesu, govori dejstvo, da stranke na zarebrnice, ki so najprestižnejši in najdražji kos jagenjčka, trenutno čakajo dva meseca;

• za pasmo Ile de France v Sloveniji ni rejskega programa, zato vodita natančno evidenco in rezultate primerjata z rezultati jezersko-solčavske pasme ter tujim rejskim program za pasmo Ile de France.