Njegov kolega, ki prihaja iz Kretinga v Litvi, Jurgis Karazinas je dodal, da zaradi sodelovanja z eno od sicer redkih zadrug v Litvi, ki posluje z dobičkom, v reji krav molznic vidi svetlejšo prihodnost. Vilmantas je po litvanskih normativih s čredo 30 krav molznic in 120 hektarji travnikov manjši kmet, Jurgis pa se z intenzivno rejo stotih krav in 200 hektarjev obdelovalne zemlje prav tako ne uvršča med večje. Čeprav se oba Litvanca ukvarjata s prirejo mleka, pa se njun način dela ne bi mogel bolj razlikovati. Vilmantas stavi na enostavno ekstenzivno pašno rejo in predelavo mleka v sire, Jurgis pa stremi k čim boljši učinkovitosti prireje, visoki mlečnosti, prodaji mleka in vedno zmogljivejši kmetijski mehanizaciji.

Jurgis z intenzivno rejo in primernim krmnim obrokom molze 12.000 kilogramov mleka po kravi v standardni laktaciji in za liter mleka sedaj prejme 32 centov. Vilmantas pa je na drugi strani precej zadovoljen že z namolzenimi 5500 kilogrami mleka po kravi, s 4,3 % maščobe in 3,20 % beljakovin, ki ga ne prodaja kot surovega, ampak vsega predela in proda z dodano vrednostjo v obliki izbranih vrst sirov. Vilmantas je dolga leta preživel v tujini in večinoma delal v kmetijski dejavnosti ter dobro zaslužil, nikoli pa ni zares nameraval postati sirar. »To se je spremenilo, ko sem nekega dne na mestni tržnici v tujini spoznal sirarja, ki me je tako navdušil, da sem si to želel postati tudi sam. Ko sem se kasneje znašel na razpotju, kako naprej in kje vzgajati svoje otroke, sem se vrnil v Litvo in začel z vzpostavljanjem lastne dejavnosti na kmetiji, ki je v bistvu nisem imel. Pred dvema desetletjema sem jo zato ustvaril iz nič. Želel sem namreč, da moji otroci odraščajo na kmetiji, vendar se je vmes položaj žal spremenil in na kmetiji sem ostal sam. Sedaj mi pomagata oče in zaposlena ženska, ki molze, skrbi za teleta in predelavo mleka, sam pa se ukvarjam z vsem drugim, trženjem, prodajo sira in zato velikokrat delam tudi po 16 ur in več na dan.«

Preprosto in nezapleteno, a vendar uspešno
Vilmantas se spominja: »Ob povratku v Litvo sem imel prazno parcelo, brez elektrike in vode. Začel sem od začetka, postavil sem enostavna zavetja za živali, kupil telice, ki so kasneje telile in leta 2015 začel s predelavo mleka v sir. Sprva sem mleko predeloval za lastne potrebe, nato pa sem se, tudi s pomočjo različnih inovativnih zamisli, ki sem jih počasi uresničeval, začel širiti.« Kupil je večji kotel, dokupil telice in danes molze 30 krav, ki jih osemenjuje s semenom plemenjakov, ki izboljšujejo lastnosti (beta kazeini A2A2) za predelavo mleka v sire, in pri tem ne varčuje. »Na moji kmetiji je vse zelo enostavno, večino sem naredil ali predelal sam, lahko pa se pohvalim tudi z izgradnjo prenosnega molzišča 1×7. Ker ne vem kam me bo vodila življenjska pot čez pet let, je pomembno, da sem neodvisen, in da kmetijo lahko, brez obveznosti, zaprem kadarkoli, bi bil v to prisiljen. Strojni park imam star, a še vedno zmogljiv, hlevi so bolj zavetja in enostavni, krave pa so zunaj vse leto. Pozimi jim krmim seno, poleti se pasejo. Mlečnost zato sovpada s prehrano brez žit in koncentratov, to pa pomeni, da delam z zelo nizkimi stroški, kar je bil tudi moj prvotni cilj,« pove Vilmantas, ki je potreboval pet let, da je dosegel sedanjo stopnjo, ko mu dejavnost predelave mleka omogoča preživetje.
Okvir: Glede na trenutno stanje govedoreje v Litvi, Vilmantas prizna, da nikoli ne bi ponovno začel z dejavnostjo prireje mleka in njegove predelave. »Če bi se takrat zavedal, da pot do točke, ko se s kmetijstvom dejansko lahko preživljaš, traja tako dolgo in terja toliko dela in odrekanja, bi raje vozil tovornjak.«

»Včasih računam prihodek in ga usklajujem s stroški ter ugotavljam, da zaposlena delavka velikokrat zasluži več kot jaz. Vendar kljub temu lahko priznam, da danes že lažje diham, saj so večje naložbe že za menoj. Zgradil sem tudi prostor za staranje sira ter izobraževanje in pokušino, moj dolgoročni cilj pa je na kmetiji dočakati starost in upokojitev ter na njej ostati čim dlje. Rad imam podeželje in svoje živali, pa čeprav sem večino življenja preživel v mestih.«

»Ko se pogovarjam s slovenskimi rejci, povedo, da težko širijo svoje kmetije, še težje pa prenehajo z dejavnostjo, ker imajo velike in dolgoletne obveznosti do bank. Sam rešitev vidim v predelavi mleka. Prodaja sira omogoča večji zaslužek, poleg tega pa rejec ni vezan na nihajočo se ceno mleka. Za moje sire, različno od vrste morajo stranke odšteti od 15 pa do 35 evrov za kg.«

S sodelovanjem do ekonomske varnosti
Jurgis pa z Vilmantasom ne deli enakega pogleda na živinorejo in stopa po poti intenzivnega rejca. Na kmetiji ima dva pogodbena delavca, ki pripravljata krmo in krmita krave, plačana pa sta po 10 evrov na uro ter dve ženski, ki molzeta in oskrbujeta teleta. Pridelavo krme, delo na njivi in poljih opravlja Jurgis sam, njegov oče pa ima nadzor nad čredo. Molze v molzišču tandem 2×4, saj robota za molžo v hlevu nima, čeprav o njem po tiho sanja. Delno tudi zato, ker je težko najti zanesljivo delavno silo, vendar pa tako Vilmantas kot Jurgis pravita, da molže robotu za zdaj še ne zaupata, poleg tega pa so stroški vzdrževanja robota previsoki.

»Molzišče je kot starejši avto, ki ga lahko ceneje popravite, kot pa servisirate novega.« Kljub vsemu Jurgis veliko denarja vlaga v posodobitve strojnega parka, Vilmantas pa niti ne, saj ima na kmetiji druge prioritete.
Jurgis je nedavno začel sodelovati z zadrugo, ki je v lasti kmetov in mu liter mleka ovrednoti za pet centov več, kot kmetje prejmejo od drugih odkupovalcev. Trije centi sicer ostanejo zadrugi, Jurgis pa še vedno dobi za dva centa višjo ceno. Sodeluje z zadrugo “Pienas LT” (BaltMilk), ki je z dejavnostjo pričela leta 2008 in združuje več kot 200 članov ter jim omogoča cenejši nakup repromateriala in krme za živino. Čeprav je sistem delovanja zadrug slovenskim kmetom že dobro poznan, pa Jurgis pravi, da so v Litvi zadruge redke, zato sistem komaj spoznava, vendar že prepoznava številne prednosti. Zadruga je izrazito tržno usmerjena in z uporabo najnovejše tehnologije predelave mleka trži micelarni proteinski koncentrat, ki ga uporabljajo za pripravo prehranskih živil in topljenih sirov, koncentrat mlečnih beljakovin v prahu, ki je primeren za formule za dojenčke, beljakovinske ploščice in pijače, koncentrat sirotkinih beljakovin v prahu, mlečni permeat v prahu in pasterizirano tekočo smetano. Vse produkte tržijo v tujini, gre pa za posebne produkte z visoko dodano vrednostjo.

Jurgis pravi, da mu sodelovanje z zadrugo omogoča večjo ekonomsko stabilnost. »Na tem nestanovitnem trgu z mlekom se kot član zadruge počutim bolj varno. Po statistiki sodeč namreč kar 60 % litvanskih kmetov zadrugam ne zaupa, zato bijejo trd boj za obstanek v kmetijski dejavnosti.«
Vilmantas sklene, da v Litvi mladi kmetje skorajda nimajo možnosti, da začnejo s kmetovanjem, če kmetije ne podedujejo. »Če nimaš zemlje, skorajda nimaš možnosti, saj se cena zemljišč giblje med 6.000 do 14.000 evrov po hektarju, kar je za naše razmere zelo drago.«