32-letni Marko Novak skupaj z ženo Marjeto ter tremi otroki Ruto, Jožefom in malim Frančiškom živi na domači kmetiji. Na njej sta zelo delavno aktivna in nepogrešljiva tudi Markova starša, Janez in Milena, ki kljub očetovi upokojitvi ostajata stebra kmetije. Na mešani kmetiji skrbijo za molznice, predelujejo mleko ter uspešno prodajajo mlečne izdelke in pridelke prek prodajnih avtomatov. Družina se je pred leti znašla pred veliko preizkušnjo, ko jim je pogorel hlev, a jih to ni ustavilo. Še tesneje so stopili skupaj, zavihali rokave in dokazali, da jih povezuje trdo delo, vztrajnost in močna volja do kmetovanja.

Marko prihaja iz velike družine z osmimi otroki. Med njimi najmlajši še ostaja doma, drugi pa so si že ustvarili svoje poti. Kmetija se bo tako počasi, a zagotovo prenesla na Marka, priprave na prevzem namreč že potekajo, a sta za zdaj Markova starša še vedno močno vpeta v skupno delo. »Starša sta zelo aktivna, včasih se zdi, da celo bolj kot midva z Marjeto, saj imava precej dela z otroki,« pojasni Marko.

Njihova kmetija ni med največjimi, a je polna razgibanega dela. »Smo mešana kmetija, kar pomeni, da se ukvarjamo z več dejavnostmi, zato je tudi več dela. Redimo okoli 40 krav molznic, pridelujemo krompir, redimo kokoši nesnice, ukvarjamo pa se tudi s predelavo mleka. Naši izdelki, kot so jogurti in skuta, jajca, krompir in solata, pa pot do kupcev najdejo prek prodajnih avtomatov na petih različnih lokacijah. Najnovejši med njimi stoji v Cerkljah na Gorenjskem.«

OD ZEMLJE DO KUPCA

Prodajni avtomati so priročen način prodaje, a tudi velika obveznost. »Vedno moraš biti na voljo. Če se kaj pokvari, je treba takoj ukrepati, hkrati pa paziti, da so izdelki vedno sveži in zaloge pravočasno dopolnjene. To ni lahka služba ali zlata jama, kot si kdo morda predstavlja, je pa način, ki nam omogoča neposreden in pristen stik s kupci. Včasih pravim, da so ti avtomati večji izziv kot kateri koli robot v hlevu. Stranke pričakujejo zanesljivost in nenehno dosegljivost.« Krompir in solato prodajajo tudi v zadrugo, mlečne izdelke in jajca pa izključno prek avtomatov.

»Kmetija nam pomeni več kot le delo. Je način življenja, globoka povezanost z zemljo, živalmi in ljudmi. In lepo je vedeti, da ustvarjamo nekaj, kar ima vrednost za družino, kraj in vse, ki cenijo domače.«

Krompir pridelujejo že vrsto let, začel je Markov dedek, ki je imel v tistih časih z njim dobre izkušnje. »Danes je za njegovo pridelavo odgovoren oče, ki ga lahko zanesljivo označim za strokovnjaka, saj prideluje res kakovosten krompir.« Mešana kmetija družini omogoča, da niso preveč odvisni od ene same dejavnosti, če na primer pade cena mleka, lahko računajo na druge pridelke. A z več dejavnostmi pride tudi več dela, največji izziv pa Marko prepozna v obnovi mehanizacije. »Večinoma imamo lastne stroje, a so že nekoliko starejši, saj smo morali precej denarja vložiti v gradnjo novega hleva, zato je seznam potrebnih novih strojev kar dolg,« pojasni.

POŽAR JIH JE PREIZKUSIL, ZAVAROVALNICA RAZOČARALA

»Vse, kar smo po požaru zgradili, smo financirali z lastnimi sredstvi in kreditom. Po tej nesreči nismo bili pripravljeni na tako veliko naložbo, zato je bilo obdobje gradnje zelo naporno.« Pogoreli hlev je bil sicer zavarovan, a so imeli z zavarovalnico izjemno slabo izkušnjo. Namesto pomoči so naleteli na brezbrižnost in zavlačevanje. Škodo so zavarovalničarji ocenili na zgolj 20.000 evrov, čeprav je bil hlev zavarovan za 120.000. Po dveh letih pravdanja so jim prav na predvečer sodne obravnave nakazali približno 50.000 evrov. Šele med obravnavo je sodnica ostro nastopila proti agentu zavarovalnice in zahtevala izplačilo v višini zavarovanja. Po dolgotrajnih in izčrpavajočih dveh letih so dosegli poravnavo.

»Vendar pa vmes nismo čakali, odločili smo se za gradnjo novega hleva. Denar smo si izposodili na banki, pri znancih, kjer se je pač dalo. Zavarovalnica pa nam je celo skušala preprečiti rušenje pogorelega objekta, saj naj bi bile stene po njihovem mnenju še uporabne. A tega nismo sprejeli, saj smo vedeli, da potrebujemo nov, varen in sodoben hlev za naše krave.«

»Ob tej težki izkušnji nas je ganila pomoč sosedov, sorodnikov in okoliških kmetov. Vsi so priskočili na pomoč, brez pomislekov. Njihova podpora je bila res neprecenljiva. Tisti, ki smo jih za varnost plačevali, nam niso pomagali, tisti, od katerih nismo pričakovali pomoči, pa so nas iskreno podprli.«

Krave so med požarom večinoma uspešno evakuirali. Del so jih preselili k sorodnikom, nekaj so jih prodali, nekaj pa je bilo žal tudi opečenih. Vse so sicer preživele požar, a si nekatere kasneje niso popolnoma opomogle. Število molznic so takrat zmanjšali s 25 na 15.

»Kljub težki preizkušnji se danes že uspemo tudi pošaliti račun zavarovalnice. Sploh, ker je tudi nov hlev zavarovan. Če je ta druga zavarovalnica kaj boljša od prejšnje, pa niti ne želimo izvedeti.«

PREPROST, A SODOBEN HLEV

Nov hlev je sicer dokaj preprost objekt, a kljub temu velika naložba. Največ stroškov predstavljajo novi stroji, medtem ko sta beton in les cenovno dostopnejša. Večino del so opravili sami, pred gradnjo pa so se posvetovali s strokovnjaki iz KGZ Kranj in Avstrije. Pri načrtovanju so se trudili, da bo hlev čim bolj preprost, odprt, zračen in prostoren, skladno z najnovejšimi smernicami, z dolgimi in širokimi ležišči. »Prav tako smo pazili na racionalno porabo denarja, kar nam je deloma uspelo, saj ponoči lahko vsi mirno spimo.«

V njem je prostora za 50 krav. Trenutno jih molzejo 40, deset je presušenih. »Največji izziv ostaja zemlja, ki je zaradi velikega povpraševanja draga in težko dostopna. To nas omejuje in širitev ne pride v poštev. Zato iščemo načine za dodano vrednost, saj se prireja mleka hitro povečuje, mi pa zato težko držimo korak s tem trendom.«

Polovica hleva je podkletena z gnojno jamo, druga polovica pa stoji na polnih tleh. Jama sega pod del z mlado živino, tako da skupaj tvori enoten sistem. Ležišča za krave so urejena na globok nastilj, pri čemer kombinirajo slamo in žaganje, spodaj pa je satovje, s plastjo mivke. »Takšna ležišča so sicer nekoliko zahtevnejša tako pri delu kot po stroških, vendar smo z njimi zelo zadovoljni. Krave v njih rade ležijo, so čiste in brez poškodb, kar je za nas zelo pomembno.«

Marko pravi, da se je prehod s klasične vezane reje na prosto pokazal kot odlična odločitev. »Krave več ležijo, so mirne, sproščene in brez poškodb. Prav uživajo v svojem novem okolju. Trenutno je povprečna mlečnost črno-belih krav 32 litrov na dan.« Večino krme pridelajo sami, deloma pa dokupijo močna krmila, predvsem žita in posamezne komponente, ki jih nato sami mešajo. Tako lahko krmo čim bolj prilagodijo živalim.

ROBOT ZA MOLŽO IN VEČ ČASA ZA KRAVE

Molža poteka s pomočjo molznega robota Fullwood M²erlin. »Z njim smo zelo zadovoljni. Roboti so kot avtomobili: vsak te pripelje do cilja, le znamka je druga, mi pa smo M²erlina izbrali tudi zato, ker za čiščenje uporablja vročo vodo in paro, brez agresivnih čistil. Ker se odplake iz hleva stekajo v jamo, od tam pa na polja, želimo vpliv na okolje čim bolj zmanjšati. Čeprav naša kmetija ni ekološko certificirana, se trudimo kmetovati čim bolj sonaravno, tudi zato, ker v tem vidimo prihodnost.«

Odločitev za robota za molžo je bila sprva negotova. Danes pa jim ni žal. Janez se ob tem nasmehne, saj je bil sprva proti robotu, a pravi, da so se krave nanj navadile prej kot on sam.

Dodali so tudi robota za čiščenje gnoja, čakajo pa še na robota za krmljenje podjetja Inokron. »Več kot je robotov, več je nadzora in vzdrževanja, vendar je manj fizičnega dela. To pa pomeni, da je več časa za živali,« pravi Marko. Z novim hlevom so se resneje posvetili tudi selekciji. Izboljšujejo vime, mlečnost ter sodelujejo s slovenskim prehranskim strokovnjakom Tadejem Virkom. »Če imaš še rezerve, lahko z dobrim svetovalcem izjemno napreduješ,« je prepričan Marko. S tem je tudi pridelava krme postala bolj premišljena. Zdaj spremljajo višino košnje, dosejavanje, čas košnje … »Vse to šteje in vedno je prostor za izboljšave.«

NAMAKALNI SISTEM

Njihova zemlja je precej peščena, zato suša predstavlja veliko skrb, ki poleti skoraj ne izostane. Ena od košenj je zato vedno »čistilna«, kot ji pravijo. »Pokosimo, kar zraste, in upamo, da se do jeseni ponovno obraste. Podnebje se je v zadnjih letih precej spremenilo, čeprav je vreme vedno znalo malo ponagajati. Pri nas po tiho krivimo letališče, saj pogosto opazimo, da okoliško hribovje dobi dež, naš del pa oblaki preskočijo.«

Za krompir imajo urejen namakalni sistem, za ostale kulture pa se to zaradi stroškov elektrike večinoma ne splača. Če je suša res huda in je pridelek ogrožen, dodatno zalivajo tudi koruzo. Od zelenjave pridelujejo predvsem jesenske solate, radič in kitajsko zelje, a zelenjava zahteva veliko ročnega dela, poleg tega pa je prodaja precej negotova. Marjeta pravi, da je največji izziv nepredvidljivost ter zavrnitve pošiljk brez posebnega razloga.

Stalno ponudbo so razširili s pašnimi piščanci, ki jih je začel vzrejati Markov najmlajši brat. »Povpraševanje je dobro, stranke stalne, vedno pa prihajajo tudi nove. Zdi se, da ljudje vedno bolj zaupajo domači hrani, saj v trgovinah pogosto ne vedo, kaj pravzaprav kupujejo.«

KO RAVNINA NI PREDNOST, AMPAK OVIRA

Osvetlimo težavo na Gorenjskem: zemlja je draga, mleko kmetje prodajajo po enaki ceni kot drugod po Sloveniji, hkrati pa nimajo možnosti prijave na razpise. »Ker smo ravninska živinorejska kmetija, brez točk OMD, le kot mladi prevzemniki dobimo dovolj točk za kandidaturo na razpisih. Trenutni sistem daje prednost ekološkim in zavarovanim območjem, živinoreja pa je med politiki vse manj priljubljena. Zato se gorenjski kmetje le redko prijavljamo na razpise za gradnjo ali mehanizacijo.«

Kljub vsemu je cena mleka sedaj stabilna. »Z njo smo zadovoljni, čeprav iščemo možnosti za prodajo z dodano vrednostjo. Večino mleka prodajamo KZ Cerklje, nekaj pa tudi prek avtomatov.«

Marko je bil sprva zaposlen kot geodet, a ga služba ni pritegnila. Z ženo Marjeto, ki je prav tako s kmetije, sta se odločila za življenje na Markovi kmetiji, saj v tem prepoznata veliko prednosti za družino, ustvarjanje in samostojnost.

»Kmetija nudi to, česar danes ljudem pogosto primanjkuje – prostor, stik z naravo, gibanje in priložnost, da otrokom pokažeš pomen dela.«

V Prebačevem danes le še štiri kmetije aktivno živijo od kmetovanja. »Vendar pa medsebojni odnosi ostajajo dobri, kar je zapuščina prednikov, ki so znali sodelovati. Posojamo si mehanizacijo, požar pa je še enkrat pokazal, kako pomembna je ta solidarnost.«

KAJ PA PRIHODNOST?

»Z ženo veliko razmišljava, kako naprej. Najprej želiva stabilizirati to, kar smo postavili: hlev, avtomate, prodajo. Nato pa bomo iskali nove možnosti z dodano vrednostjo v izdelkih ali storitvah, saj pri nas ni veliko zemlje, cene pa so visoke. V takih razmerah je nujen drugačen pristop. Ni enostavno, a tu vidiva priložnosti, in če bosta zdravje in energija zdržala, jih bova tudi izkoristila.«

Na vprašanje, kako je bil izmed osmih otrok prav Marko določen za prevzemnika, pravi: »Drugi niso kazali večjega zanimanja, tudi jaz nisem mislil, da bom. A me je služba potisnila v razmislek, čutil sem, da me vleče nazaj.« Starša sta poskrbela za urejeno dediščino, saj bi bil sicer za Marka in Marjeto prevzem preveč tvegan.

Janez odkrito pove, da ga je skrbelo, kaj bo s kmetijo. »Delal sem se ravnodušnega, ampak v resnici mi ni bilo vseeno. Vesel sem, da mladi nadaljujejo, midva pa bova še pomagala, kolikor bova zmogla.«

Kljub izzivom Marko in Marjeta ostajata zavezana viziji ustvariti stabilno, učinkovito mešano kmetijo z dodano vrednostjo. Prav zaradi njunih realnih pogledov v prihodnost ostajata zgled mlade generacije slovenskih kmetov. Odločnih, povezanih z naravo, odprtih za novosti, a zvestih vrednotam preteklosti.