Bistvo ohranjanja slovenskih lokalnih (avtohtonih in tradicionalnih) pasem je zaščita genskih virov v živinoreji, prilagojenost lokalnim razmeram, večja odpornost na bolezni, podpora trajnostnemu kmetijstvu ter ohranjanje kulturne dediščine in ekonomske stabilnosti kmetij.

K temu pripomore tudi Intervencija IRP42 –  Lokalne pasme in sorte, kot del Skupne kmetijske politike (SKP). Do podpore so upravičene lokalne (avtohtone in tradicionalne) pasme domačih živali, ki jim grozi prenehanje reje.

Intervencija za lokalne pasme

MKGP navaja, da je intervencija namenjena za cikasto in istrsko govedo, za bosanskega planinskega konja, lipicanskega konja, posavskega in slovenskega hladnokrvnega konj. Pri prašičih za pasmo krškopoljski prašič, med ovcami pa za belokranjsko pramenko, bovško ovco, istrsko pramenko, jezersko-solčavsko ovco in oplemenjeno jezersko-solčavsko ovco.

Pri kozah izpostavljajo drežniško kozo, med kokošmi štajersko kokoš. Tradicionalne pasme vključujejo še ljutomerskega kasača in haflinškega konja, med prašiči slovensko landrace – linija 11, slovensko landrace – linija 55 in slovenskega velikega belega prašiča.

Seznam nadalje zajema še slovensko sansko kozo, slovensko srnasto kozo, med kokošmi pa še slovensko grahasto, srebrno in rjavo kokoš in slovensko pozno operjeno kokoš.

Drežniška koza, trpežna in skromna

Kot navajajo morajo biti vse žival vpisane v ustrezne registre in evidence. V izvedbo operacije je potrebno vključiti najmanj tri živali pri pasmah belokranjske pramenke, istrske pramenke in drežniške koze. Pri kokoših najmanj 30 živali, pri ostalih vrstah pa najmanj en GVŽ. Operacija se izvaja na območju celotne Republike Slovenije.

Namenjena je ohranjanju slovenskih lokalnih (avtohtonih in tradicionalnih) pasem domačih živali, ki jim grozi prenehanje reje. Pri reji koz to med drugim pomeni spodbujanje reje avtohtone slovenske pasme, kot je drežniška koza. Drežniška koza je edina avtohtona pasma koz v Sloveniji, ki je prilagojena na zahtevne gorske razmere. Je trpežna, skromna in odporna pasma, sposobna preživeti na revnih pašnikih in v strmih terenih.

Večja odpornost

Rejci, ki redijo slovenske lokalne (avtohtone in tradicionalne) pasme, torej lahko pridobijo nepovratna sredstva. Vendar morajo pri tem upoštevati določene pogoje, kot so minimalno število živali, ustrezna reja in vodenje rodovniške knjige.

Intervencija pripomore k ohranjanju biotske raznovrstnosti, hkrati nudi ekonomsko podporo kmetij in povečuje prepoznavnost lokalnih izdelkov. Omenjene pasme so prilagojene lokalnim razmeram, kar pomeni večjo odpornost na bolezni in vremenske spremembe. Hkrati pa predstavljajo genske rezerve za prihodnost. Njihova reja je ekonomsko smiselna, saj omogoča dodaten dohodek rejcem in prispeva k razvoju turističnih dejavnosti na kmetijah. Iz teh pasem nastajajo kakovostna živila živalskega izvora z visoko dodano vrednostjo.

Poleg tega pa njihov obstoj ohranja kulturno dediščino in tradicijo slovenskega kmetijstva, saj so te pasme del nacionalne identitete. Pomemben je tudi okoljski vidik, saj ekstenzivna reja manj obremenjuje naravo in prispeva k biotski raznovrstnosti pašnikov. Lokalno prilagojene pasme omogočajo trajnostno kmetovanje, kar je ključno za prihodnost slovenske živinoreje. Intervencija IRP42 zato ni le finančna podpora rejcem, temveč pomemben ukrep za ohranjanje živalskih genskih virov.