V ekološko kmetijstvo so se Žnideršiči iz Brežic preusmerili leta 2019 in uspešno prestali dvoletno prehodno obdobje. V tem času so še dodatno izboljšali dosedanje prakse kmetovanja, saj so združili znanje iz prejšnjih obdobij intenzivne prireje in poljedelstva ter ga premišljeno uporabili pri novem načinu kmetovanja. »Prehod iz konvencionalnega kmetovanja na ekološko ni bil zahteven, saj smo prilagoditve že prej uvajali postopoma. Prihodnost naše kmetije je v ekološkem kmetijstvu, zato nameravamo v tej smeri tudi nadaljevati,« pove Anton Žnideršič.

Žena Bernarda, ki je nosilka kmetijskega gospodarstva in skrbi za papirje, knjigovodstvo in poslovanje, pa doda: »Kmetija je še vedno v fazi razvoja, a že uživamo rezultate tega načina kmetovanja. Antona še nikoli nisem videla srečnejšega, saj je bil tako obremenjen zaradi uporabe fitofarmacevtskih sredstev (FFS), da mu je najbolj odleglo, ko smo začeli delati drugače in dali naravi možnost, da se začne obnavljati.« 

Povezana živinoreja in poljedelstvo

»V poljedelstvu sta ključ do uspeha kolobar in ohranitvena obdelava tal, brez katerih si težko predstavljamo uspešno ekološko pridelavo.«

Živinoreja in poljedelstvo sta pri njih tesno povezana. Hlevski gnoj in gnojevko uporabljajo za dognojevanje koruze in soje, travnikov pa ne dognojujejo. V novem hlevu za bike na leto vzredijo okoli 30 govejih pitancev, zanje pa v kratkem načrtujejo še izpust, kot ga zahteva ekološka vzreja. »Vse bike krmimo z ekološko pridelano krmo, vendar jih prodamo po konvencionalni ceni, saj pri nas niti ni trga za ekološko govedino. Razlika v ceni med ekološkimi in konvencionalno rejenimi biki je minimalna,« pravi Anton. »Pitanje bikov je odlična rešitev, saj teleta na trgu niso dobro ovrednotena, lokalnega povpraševanja pa skoraj ni. Živinoreja v našem okolju je v strmem upadu, vzporedno s tem pa upada tudi povpraševanje po teletih.«

Ker pridelajo dovolj lastne krme, je pitanje mladega pitanega goveda smiselno. »Pitamo jih ekstenzivno, zato ne dosegajo visoke klavne mase, a je meso izjemno kakovostno. Večinoma jih prodajamo v slovenske klavnice prek Kmetijske zadruge Brežice, drugi gredo na žalost tudi v Avstrijo ali Italijo.« Pitajo izključno domače bike ter tudi telice, ki večinoma vse ostanejo doma.

»Vse telice so na paši na nekoliko oddaljenih pašnikih, krave pa se pasejo v bližini domačije.« Prej so tudi breje krave pasli na bolj oddaljenih pašnikih, zaradi vse pogostejših napadov šakalov na novorojena teleta pa so jih preselili v bližino doma. Zaradi že omenjenega opuščanja živinoreje je travnikov za pašo veliko na voljo, in čeprav so slabše kakovosti, je krme dovolj, to pa omogoča uspešno ekološko rejo.

Zakaj odločitev za kmetovanje na ekološki način?

»Na srečo smo se z ekološkim načinom kmetovanja začeli ukvarjati že pred leti. Največ pa smo se naučili skozi različne poskuse, ki smo jih, predvsem na komercialni ravni, izvajali pri uporabi FFS v sodelovanju s svetovalnimi službami. V tem času smo ugotovili, da bi bilo smiselno bolje razumeti plevele in poiskati načine za kmetovanje brez uporabe FFS. S pomočjo poskusov smo ugotovili, da je plevele mogoče učinkovito obvladovati mehansko, s kolobarjem in pravilno obdelavo tal. Tako smo prešli na minimalno obdelavo tal – brez oranja in globokih posegov ter brez mešanja zemlje, ki uničuje živost tal.«

»Združevanje poznavanja plevelov, minimalne obdelave tal, kolobarja in izbora ustreznih sort nam danes prinaša zelo dobre pridelke.«

»Živinoreja na ekološki kmetiji ustvarja sklenjen in povezan krog.«

Anton pojasni, da so s spremembo načina kmetovanja pri živinoreji začeli povsem na novo. »Opustili smo vsa močna krmila, vitamine in druge dodatke ter prešli na osnovno krmo – seno, deteljo, koruzo, tritikalo, ječmen, krmni grah, sojo … Naučili smo se tudi pravilnega skladiščenja žita in sušenja koruze. Koruza je v obliki zmletega suhega zrnja, ki se dobro obnese in je cenovno ugodna. Sčasoma smo osvojili tudi shranjevanje žit, ki jih ob žetvi pridelamo okoli 70 ton. Ko smo žito takoj po žetvi shranjevali v silose, smo imeli vedno težave z razvojem skladiščnih škodljivcev, zato zdaj s shranjevanjem v silose počakamo in žito spravljamo, ko se že nekoliko ohladi.«

»Znanje in izkušnje so ključnega pomena. Če želiš kmetovati ekološko, se moraš postopkov naučiti sam. Zbiraš podatke, jih preizkusiš v praksi in potrjuješ njihove rezultate. Različni projekti s poskusi, v katerih zelo pogosto sodelujemo, so pri tem zelo koristni, saj večkrat prinesejo nepričakovane in zanimive ugotovitve. Na podlagi tega znanja smo zelo napredovali in investirali v ustrezno mehanizacijo, kot sta česalo ali okopalnik, postopoma izboljšujemo tudi kolobar.«

Zdravje tal brez oranja

Pogosto se srečujejo s trditvami, da ohranitvena obdelava tal v ekološkem kmetovanju ni uspešna in da je oranje nujno potrebno, a jih Anton brez zadržkov ovrže. »To seveda ne drži. Prav nasprotno, ohranitvena obdelava je v ekološki pridelavi ključnega pomena. Sčasoma izboljša rodovitnost tal, saj se poveča število mikroorganizmov, ki tvorijo humus in skrbijo za zdravje tal. Metuljnice v kolobarju vežejo dušik, kar še dodatno izboljšuje kakovost prsti. Če organsko maso orjemo pregloboko, uničimo mikroorganizme, ki so najbolj aktivni v zgornjih plasteh zemlje. Brez ohranitvene obdelave tal pri ekološkem poljedelstvu ne bi bili tako uspešni,« je prepričan. Ta način obdelave tal poveča tudi število deževnikov, ki še dodatno obogatijo in oživijo tla. Ko k temu dodamo še odsotnost uporabe FFS in mineralnih gnojil, ki negativno vplivajo na mikroorganizme, je učinek še bolj izrazit. Hlevski gnoj in gnojevka, ki ju vračajo na njive, povsem zadostujeta za potrebe ekološkega kmetovanja.

Pred več kot desetletjem so prenehali z gnojenjem detelje in travnikov. »Danes ugotavljamo, da so pridelki ostali enaki, le da se je v travni ruši pojavilo več metuljnic. Če bi travnike še vedno gnojili, bi bil mogoče le prvi odkos močnejši, vsi naslednji pa bili verjetno slabši, saj bi se travniki zaradi presežka dušika bolj zaplevelili. Posebno v sušnih obdobjih, ko trava ne raste, plevel zaradi razpoložljivega dušika hitro pridobi prednost. Vse nadaljnje košnje so dovolj goste in kakovostne.«

Letos spomladi so imeli nekaj težav s koruzo, saj je bilo preveč mokro. Na bolj prepustnih njivah so imeli povsem normalne pridelke, medtem ko je na mokrih tleh nekoliko zaostajala v rasti. Kljub vsemu je kasneje zrasla visoko in dala dober pridelek. »Letos je nismo obdelali s česalom zaradi preveč mokrih razmer. Uporabili smo okopalnik, ki je opravil svoje delo, saj plevel ni bil konkurenčen.

Manj stresa in zdrave živali

Poskusi so del njihovega načina kmetovanja, zato so letos sejali sončnice, ki jih ocenjujejo za izjemno konkurenčne rastline. »Ko dosežejo 30 cm, tako hitro rastejo, da plevel proti njim nima možnosti.«

Plevela se učinkovito znebijo s česalom in okopalnikom. »Najboljše rezultate dosegamo, ko gremo takoj po setvi – še pred vznikom rastline – po njivi s česalom, da zaustavimo rast plevela. Nato gremo ponovno, ko plevel spet nekoliko zraste. Paziti moramo le, da tega dela ne opravljamo na premokrih tleh.«

»Včasih kmetom, ki kmetujejo intenzivno in konvencionalno, težko pojasnim, zakaj smo prešli na ekološko pridelavo in prirejo. Zato se največkrat kar pošalim in odvrnem, da je za odločitev pretehtal denar – torej boljši zaslužek. V resnici pa gre za razbremenitev. Brez stresa v hlevu, brez antibiotikov in zdravil. Povprečna mlečnost je res okoli 5000 litrov v standardni laktaciji, vendar raste. Telitve so enostavne, mastitisa skorajda ni, krave so zdrave in vse to je izjemno izpolnjujoče.«

Kljub nižji mlečnosti dosegajo visoko odkupno ceno za mleko. Ljubljanske mlekarne za liter ekološkega mleka plačajo dodatek, ki je 13 centov nad osnovno ceno. »V tem času mlečnost raste, saj kravam v obrok dodajamo sončnice in krmni grah, s katerima dosegamo odlične rezultate. Izpopolnili smo tudi krmni obrok, in če smo prej deteljo krmili poleg sena, ju sedaj v mešalni prikolici zmešamo skupaj, kar krave obožujejo. S sedanjo prakso in predvsem razširjenim kolobarjem – tritikala, ječmen, koruza, sončnice, proso in krmni grah – načrtujemo povečanje prireje mleka. Letos smo vsekakor dosegli pomembno dodano vrednost z novimi posevki sončnic in soje ter siliranjem krmnega graha, kar je izboljšalo krmni obrok za naše krave.«

Zaradi dobrih rezultatov nameravajo naslednje leto posaditi še več sončnic. Letos so se ukvarjali z vprašanjem skladiščenja, a so ugotovili, da sončnice brez težav mešajo s tritikalo in ječmenom ter jih skupaj shranijo. Obrok sestavljajo sami glede na mlečnost, odzive krav ter analize mleka.

Če povzamemo ekološko prirejo mleka: prireja je sicer manjša, mleko je precej bolje plačano in ni dodatnih stroškov za močno krmo. Edini strošek je sol za krave in folija za silose.

Pot potrpežljivosti in vztrajnosti

Vsebnost maščob in beljakovin v mleku je visoka, se pa razlikuje med poletnim in zimskim obrokom. »Pozimi vsebuje več maščob in beljakovin, menim pa, da je to povsem logičen in naraven proces. Krava pozimi daje ‘močnejše’ mleko, ker njeno tele potrebuje več hranil. Trenutno imamo na kmetiji okoli 50 krav, molzemo pa jih 44. Molzemo jih v molzišču, teleta pa napajamo z mlekom neposredno po molži. Ker imamo veliko čredo, jo redno pomlajujemo, kljub temu pa krave v prireji ostanejo vsaj pet laktacij,« pove Bernarda.

»Veliko kmetov se prehitro poda v ekološko kmetijstvo, brez potrpežljivosti in izkušenj, ki jih ta način kmetovanja zahteva. Potem pa tudi prehitro obupajo, saj v prvih letih proizvodni rezultati praviloma padejo. Mi smo kmetovanje na ekološki način uvajali postopoma, z veliko odrekanja, načrtovanja in vztrajnosti. In danes žanjemo odlične rezultate,« pojasni Bernarda.

Anton izpostavi, da je bil tako naveličan škropljenja s FFS, da tega ne mora niti opisati. Ko so prekinili z uporabo FFS, so mineralnim gnojilom in škropivom cene narasle. To pa je še potrdilo njihovo pravilno odločitev. »Naš sistem se tako še vedno počasi obnavlja, in sicer tako zemlja kot celotna pridelava in prireja, a rezultati so že vidni.

Tla na njivah so bolj živa, z veliko humusa, organske snovi, deževnikov in koristnih mikroorganizmov, poleg tega pa na račun neuporabe škropiv prihranimo na strojnih urah.«

Njihov strojni park je zmogljiv in zajema stroje za minimalno obdelavo tal ter zeleno linijo (kosilnica, obračalnik, zgrabljalnik, nakladalka in balirka).

Stroji za minimalno obdelavo tal

»Poudarek je na strojih za minimalno obdelavo tal, kot so krožna brana s štirimi vrstami diskov, globinski podrahljač za povečanje prepustnosti tal in po potrebi vrtavkasta brana. Nato še česalo za česanje plevela pri žitih, koruzi in soji in okopalnik za večje plevele, ki preprečuje zapleveljenje,« pojasni sin Matjaž, ki opravi največ dela s kmetijsko mehanizacijo.

Kmetija ima tudi svojo sončno elektrarno, ki proizvede dovolj energije za pokritje tekočih stroškov.

Vsa družina je tesno povezana s kmetijo, štirje otroci Ana, Ema, Lavra in Matjaž veliko pomagajo pri delu. Anton in Bernarda sta oba zaposlena in kmečko zavarovana na kmetiji. »Bernarda že od nekdaj skrbi in ureja papirje, knjigovodstvo ter poslovanje. Zato sem pred časom predlagal, da prevzame kmetijo,« pojasnjuje Anton. Med znanci je to povzročilo nekaj presenečenja, saj je v nas še vedno tradicionalno zakoreninjena miselnost, da mora biti gospodar kmetije moški.

Sam sem to presegel, poleg tega se je odločitev ponovno potrdila kot pravilna, saj je bila ob prevzemu mlajša od 40 let in je bila deležna nepovratnih evropskih sredstev.«

Tudi sicer večkrat prijavljajo na javne razpise s področja skupne kmetijske politike, pri katerih so enkrat uspešni, drugič pač ne.

Čudim se, da je tako malo ekoloških kmetov. Ta način kmetovanja zahteva manj dela, s primernim znanjem je vse preprostejše, bolj zdravo in dobičkonosno.«

Anton nadalje izpostavi, da vse kmetije zaradi pomanjkanja razpoložljivih površin dejansko nimajo možnosti za ekološko pridelavo ali prirejo. Razen če bi živinorejska kmetija sodelovala s poljedelsko, a pot do tovrstnega sodelovanja je še dolga. »Večina ekoloških izdelkov prihaja v trgovine iz uvoza, slovenski kmetje pa se ukvarjamo z industrijsko pridelavo. Kdaj bomo prenehali z izvozom primarne surovine ter uvozom izdelkov, zaradi česar izgubljamo naše potencialne kupce?«

To vprašanje za zdaj ostaja še neodgovorjeno, kar pa za družino Žnideršič ne pomeni, da bodo obupali. Ravno nasprotno – pot, po kateri stopajo, je vsekakor prava, zato prihodnost kmetije ostaja v nadaljnjem razvoju sedanjega modela ekološkega kmetijstva.

S trajnostno pridelavo krme se na kmetiji trudijo prilagajati na podnebne spremembe. Prilagoditev temelji na pridelavi, iz katere so izločili uporabo mineralnih gnojil, izboljšali so živost tal in korenito prispevali k zmanjšanju onesnaževanja okolja, kar je eden od ključnih ciljev skupne kmetijske politike.