Darja Kürner izhaja iz kmečke družine iz Mošenj, iz tipične podeželske vasi, kjer je bila nekdaj vsaka hiša tudi kmetija. Življenje na kmetiji »ni bilo nikoli lahko, donosno ali romantično«, temveč trdo, brez strojev in z veliko ročnega dela. Danes se na kmetiji prepletajo izkušnje njenega otroštva, poklicna pot v šolstvu in vrnitev k zemlji, ki jo je znova poklicala po upokojitvi.

Kmetija Pri Rešu je bila v njenem otroštvu popolnoma samooskrbna. Pridelali so skoraj vse, kar so potreboval in kupovali le osnovne stvari, kot so sol, sladkor in olje. Mama je pekla kruh z drožmi, shrambe pa so bile vedno polne domačih zalog. Na kmetiji je bilo tudi veliko živine, njen oče pa je bil spreten poljedelec, kovač in kolar. Zgodba kmetije sega več generacij nazaj. Praded je družino preselil v ravninski del vasi, ded pa je posestvo močno razširil. Bil je izobražen, govoril je več jezikov in deloval tudi v Ameriki, kjer si je ustvaril sredstva za razvoj kmetije. Na posestvu so imeli mlin, kovačijo in kolarstvo, ukvarjali so se s sadjarstvom in žiti ter s starimi sortami jablan.

Kljub kmečkemu izvoru, a povednemu sporočilu staršev, »naj se uči, da ji ne bo treba delati na kmetiji«, se je Darja odločila za študij športne vzgoje, saj jo je že od nekdaj privlačil šport in gibanje v naravi, mama pa jo je pri tem tudi spodbujala. Kmečko delo je namreč poznala kot težko in nepredvidljivo, zato si dolgo ni predstavljala, da bo kdaj sama prevzela kmetijo.

Študirala je na Fakulteti za šport, vzporedno je vpisala tudi FDV, a študija ni dokončala zaradi nezdružljivih obveznosti in tako diplomirala na Fakulteti za šport. Poklicna pot jo je nato vodila v šolstvo. Najprej na srednjo vzgojiteljsko šolo, nato na osnovno šolo, leta 1992 pa na Filozofsko fakulteto, kjer je uvedla nove programe za študentke, kot so aerobika, joga in ples. Takrat so se te vsebine v Sloveniji šele uveljavljale, v času vpliva Jane Fonde in dr. Mete Zagorc. Šport je ostal stalnica njenega življenja tudi kasneje tako v poklicnem kot osebnem smislu. Službeno je veliko potovala, spoznavala različna okolja in širila obzorja. Po upokojitvi pa se je znova vrnila na del družinske kmetije in tako ponovno okrepila vez z zemljo in tradicijo, ki jo je zaznamovala že v otroštvu.

Čeprav je odrasla z jasno sporočeno željo staršev, naj si izbere lažjo pot, je Darja kasneje prav v zemlji prepoznala svojo življenjsko vez in se vrnila na družinsko kmetijo.

Male kmetije med iznajdljivostjo in preživetjem

V širšem kontekstu se njena zgodba umešča tudi v spremembe slovenskega kmetijstva. Velike kmetije imajo danes povsem drugačen položaj kot majhne: večji hektarski dohodek, več mehanizacije in lažje organizirano pridelavo. Za male kmete, med katere spada tudi sama, pa je delo bistveno zahtevnejše ne glede na to, ali gre za ravninske, gorske ali kmetije na območjih z omejenimi dejavniki kmetovanja. »Tu je potrebne veliko več iznajdljivosti, saj moramo sami oblikovati takšno proizvodnjo, ki omogoča preživetje. Na malih kmetijah je skoraj nujno izvajati več dejavnosti hkrati. Zgolj ena usmeritev je redko dovolj,« poudarja Darja in dodaja, da je ključno iznajdljivo načrtovanje: kaj sejati in kako razporediti delo čez leto.

Na kmetijo se je torej vrnila ob upokojitvi. Podedovala je zemljo brez strojev in kapitala, in se  skupaj z družino, mož in štirje otroci, odločila, da kmetije ne prodajo. S kmetovanjem so začeli postopoma, najprej s pridelavo ajde in konoplje, s katero se je srečala leta 2012 na kongresu v Lendavi. Pridelki so bili sprva zelo dobri, saj je bila zemlja spočita. Očetovo kmetovanje je namreč temeljilo na biodinamiki Rudolfa Steinerja. Kasneje so dodali še oves, piro, ječmen in lan. Skladišča za žito imajo urejena naravno, s feromonskimi vabami, hlajenjem ter dodatki orehovega listja, sivke in tagetesa, ki odganjajo škodljivce. Gre za preproste, a učinkovite rešitve brez kemije.

Vsa strojna dela najemajo, zato je organizacija zahtevna in zajema usklajevanje kombajnistov in več kmetij hkrati. To pogosto pomeni tudi čakanje, saj imajo večji pridelovalci prednost. »Zgodilo se je že, da se je polovica pridelka konoplje vsula na njivi, ker sem morala čakati kombajnista,« pove. Kljub temu vztrajajo pri modelu: ena kultura na enem hektarju – toliko, da se delo in stroški še izidejo.

Ljubezen do zemlje ne popušča

»Nikoli ne moreš ovrednotiti dela na majhni kmetiji tako, da bi se finančno splačalo. Ampak tukaj ne gre za to,« pravi Darja. Ključno je ohranjanje zemlje. »Ljubezen do zemlje sega do pekla,« doda. Otroci so odraščali v duhu kmetije in se radi vračajo domov, tudi ena od hčera si ureja stanovanje v domači hiši. Opaža, da je danes mladim težje kot nekoč, saj je osamosvajanje ob dragih življenjskih stroških in negotovih razmerah bistveno zahtevnejše kot v času, ko so bile stalne zaposlitve samoumevne.

Cene storitev in materialov naraščajo, čakalne dobe so dolge, negotovost pa večja zaradi kriz, vojn ter energetskih in prehranskih izzivov. V takšnih razmerah se vse več ljudi znova obrača k zemlji kot obliki varnosti. Tudi njeni otroci v kmetiji prepoznavajo vrednost, predvsem v tem, da si lahko vsaj del hrane pridelajo sami, zato kmetije tudi oni ne bodo prodali. O prihodnjem načinu upravljanja pa se bodo odločili skupaj. Darja in njen mož sta namreč vsak dan starejša, sama bo letos dopolnila 73 let. »Čeprav imam še veliko energije, telo ne zmore več enakega fizičnega tempa.« Zato ji veliko pomeni, da se mlajša generacija vrača na kmetijo, saj to prinaša tudi občutek varnosti in možnost, da starost preživita doma, brez odhoda v institucionalno varstvo.

Preobrazba kmetije in tržni izzivi

Kmetija danes ni več le samooskrbna, z razvijanjem dopolnilne dejavnosti so postopoma investirali v lastno opremo: luščilec, čistilec žita, mlin in kosmičnik. Glavni izdelki so moke, kaše in kosmiči ter tudi laneno in konopljino olje. Prodajne poti so se skozi leta spreminjale, od začetkov na ljubljanski tržnici, ki so danes postali prenaporni, do različnih poskusov prek tržnic in dostavnih shem, ki so jih zaradi zahtevnosti in nizke rentabilnosti postopoma opustili. Danes največ prodajo doma, prek spletne trgovine, enkrat mesečno pa še vedno tudi radovljiški tržnici ter v okviru mreže Stonoga.

Kot pravi Darja, je v tem času sicer na razpotju, a pomirjena, saj otroci prepoznavajo vrednost kmetije in jo želijo ohraniti. Ob tem ostajata živi tudi njena navezanost na tradicijo in zemljo. To se kaže tudi v konkretnih odločitvah na kmetiji, med drugim so obnovili dva travniška visokodebelna sadovnjaka in vanju znova zasadili stare sorte jablan, enake tistim, ki jih je nekoč izbiral že njen oče. V podobnem duhu ohranjanja in vračanja k izročilu so na kmetiji pridelovali tudi semenski grah, fižol in motovilec. »Kar se mora, ni težko,« pove v smehu, a hitro doda, da je bilo dela ogromno, predvsem zato, ker je vse potekalo ročno. Vsako zrno je bilo treba izluščiti, pregledati posebej in odstraniti poškodovana semena. Velik poudarek je bil na natančnem sortiranju in ohranjanju kakovosti semenskega materiala.

Po njenem mnenju so prav male kmetije tiste, ki najbolj ohranjajo podeželje, poseljenost in biotsko pestrost, zato bi morale biti tudi v kmetijski politiki bolje prepoznane in bolj ciljno podprte, tudi preko evropskih sredstev. A kot dodaja, se na razpisih pogosto zaplete pri administrativnih zahtevah, zaradi katerih mali kmetje izpadejo, čeprav v praksi delajo v povsem drugačnih, realnih razmerah.

Kritična je tudi do prostorskih politik, zlasti do umeščanja sončnih elektrarn na kmetijska in hribovska območja, saj meni, da takšne rešitve ne upoštevajo dejanske rabe prostora in dolgoročnih posledic za podeželje. Njena razmišljanja segajo tudi širše, od mikroplastike, prekomerne uporabe zdravil in kemije do prehranskih navad. Opaža porast alergij pri otrocih in vse večjo odvisnost od predelane hrane. »Ko sem hodila v šolo, ni bilo nobenih alergij, vsi smo jedli vse,« se spominja.

Prehrana, ki je vrnila zdravje

Skozi te poglede pa se vrača tudi k osebni izkušnji, ki jo je močno zaznamovala. Pred časom je namreč zbolela za redko avtoimunsko boleznijo – amiloidozo. To je redka bolezen, pri kateri se v organih začnejo kopičiti nenormalne beljakovine, ki postopno okvarijo njihovo delovanje. Leta 2010 je prestala presaditev matičnih krvotvornih celic in kemoterapijo, zdravljenje pa je zaradi oslabljene odpornosti zahtevalo strogo prehrano brez svežih in surovih živil.

»Svoji usodi nisem mogla ubežati,« pove, »čeprav sem vedno živela zdravo, me je bolezen vseeno doletela.« Spominja se tudi stiske v trgovinah, kjer ni našla primerne hrane zase. Industrijsko predelana hrana z dodatki in pesticidi zanjo ni bila sprejemljiva, zdravljenje pa ji je sicer rešilo življenje, a močno oslabilo telo. Okrevanje je začela od začetka, predvsem s popolnoma spremenjeno prehrano. Prešla je na divje užitne rastline in nato na lastno ekološko pridelavo, sprva zelenjave, kasneje žit. Med prvimi kulturami je izbrala industrijsko konopljo, ki ji je pomagala blažiti posledice zdravljenja.

»Jedla sem plevel z ajdovo kašo,« pove v smehu. Stik z divjimi rastlinami, koprivami, deženom in drugimi samoniklimi rastlinami, ki jih je spoznala tudi na tečaju Daria Corteseja, ji je pomagal, da si je postopoma opomogla.

Danes je brez zdravil in v dobri telesni kondiciji, kot pravi sama, predvsem zaradi hrane, ki jo prideluje sama. V prihodnje želi na kmetiji ohraniti predvsem pridelavo semena, od setve do žetve, čiščenja in prodaje. Dopolnilno dejavnost predelave v moke in kaše namerava postopoma zaključiti, saj je za obstoječe razmere preveč zahtevna. Njena želja ostaja preprosta: ohraniti izvedljivo, vzdržno obliko kmetovanja in počakati, kako se bodo odločili otroci ter kakšne bodo njihove življenjske poti.