Na Podkumu, na več kot 700 metrov nad morjem, je danes na kmetiji Prošt vse podrejeno temu, da delo poteka čim bolj učinkovito. Za molžo skrbi robot, teleta napaja avtomatski sistem, podatki o živalih pa so rejcema ves čas na voljo na računalniku. Brigita in Boštjan Prošt z družino danes skrbita za 52 krav, skupaj pa imata na kmetiji 94 glav govedi. Obdelujeta približno 30 hektarjev zemlje, večino najemata, poleg tega Boštjan opravlja še strojne usluge. Kljub sodobni opremi pa ostaja delo na hribovski kmetiji zahtevno. Teren narekuje način dela, krmo morata večinoma dokupiti, stroški so visoki, pri prireji mleka pa je treba paziti na vsak evro.

Nova tehnologija v hlevu jima je prinesla predvsem večjo učinkovitost in več časa za druga opravila. Prav to je bil eden od razlogov za spremembe, ki so se v zadnjih letih zgodile na kmetiji.

Za današnjo podobo kmetije pa je bilo potrebnih veliko več kot le nekaj novih naprav. Gradnjo hleva so spremljali zahtevna ureditev terena, dolgotrajno urejanje dokumentacije, iskanje financiranja, razpisi in na koncu tudi naporna selitev živali. Novi hlev je danes že v polnem zagonu, zato se je zanimivo ozreti na pot, ki je družino Prošt pripeljala do te pomembne prelomnice.

Brigita je po izobrazbi diplomirana inženirka agronomije. Ko so Boštjanovi starši kmetijo prepisali, je postala njena nosilka, kar jima je olajšalo tudi kandidiranje za naložbena sredstva. Lastništvo kmetije sta si z Boštjanom razdelila na polovico. Leta 2019 je kandidirala za mlado prevzemnico in pridobila sredstva, ki sta jih namenila za izgradnjo silosa in nakup potrebne mehanizacije.

Nov hlev ali zaprtje kmetije

O novem hlevu sta razmišljala že več let. Stari hlev je bil nizek, slabo zračen in predvsem pretesen. Število živali je naraščalo, razmere pa so postajale vse bolj utesnjene. »Živali je bilo vedno več, vse je bilo natrpano in tudi delati se ni več dalo. Živali v takih razmerah ne morejo pokazati vsega, kar zmorejo.« Postalo je jasno, da brez večje spremembe ne bo šlo.

Pred njima je bila odločitev: zgraditi nov hlev ali opustiti prirejo mleka. »Ali gremo v nov hlev ali pa zaključimo. Obstajali sta le ti dve možnosti.«

Za Brigito in Boštjana kmetijstvo ni bilo nikoli le način preživljanja, temveč način življenja. Boštjan je na kmetiji odrasel in si težko predstavlja, da bi delal kaj drugega. Zato sta začela iskati rešitve, ki bi jima omogočile nadaljevati dejavnost. V času koronakrize sta obiskovala različne kmetije ter si ogledovala sodobne hleve in rešitve, ki bi jih lahko prilagodila tudi svoji kmetiji. »Potem sva se res odločila, da tako, kot smo delali do takrat, nima več pravega smisla.«

Odločitev za nov hlev je bila sprejeta, zdaj pa je bilo treba najti pot do njegove gradnje. Prvi korak je bil urediti vso potrebno dokumentacijo. Najprej sta pridobila lokacijsko preveritev, nato še gradbeno dovoljenje. Pri tem jima je bila Občina Zagorje ob Savi po njunih besedah zelo naklonjena, saj je podpirala razvoj kmetije. Gradbeno dovoljenje sta dobila v desetih mesecih.

Razpisi odprli pot do gradnje

Pomemben del naložbe je bilo tudi iskanje sredstev. Prvič sta se na razpis prijavila decembra 2021, omogočal pa je kar do 90 odstotkov sofinanciranja upravičenih stroškov. Čeprav na njem nista uspela, jima je že pripravljena dokumentacija pozneje prišla prav. Na drugem razpisu sta bila uspešna. Decembra 2022 so jima odobrili sredstva, tokrat s 50-odstotnim sofinanciranjem. S tem je bila končno odprta pot do gradnje novega hleva. »Če na razpisu ne bi bili uspešni, bi s prirejo mleka prenehali,« prizna Boštjan.

Gradnja se je začela jeseni 2023 z izkopom, vendar je bilo treba pred postavitvijo hleva najprej urediti teren in pripraviti stabilno podlago. Na strmem pobočju so morali zemljišče postopoma izravnati in utrditi. »Breg smo odkopali, nato pa naredili škarpe in teren uredili v terase. Vse smo zasuli, da je bilo dovolj stabilno.« Ureditev terena je bila eden največjih, predvsem pa manj vidnih stroškov celotne naložbe. Danes so podporne konstrukcije večinoma zasute, zato rezultat zahtevnega dela na prvi pogled ni opazen. »Sto tisoč evrov, pa nimam kaj pokazati. No, dobro, imamo pa hlev na trdnem. Tudi to je nekaj.«

Za ureditev terena so namenili približno 150.000 evrov. Postavili so več podpornih škarp, vsako nato zasuli in nadaljevali z naslednjo. »Naredili smo drugo škarpo in jo zasuli. Nato tretjo in jo spet zasuli. Potem še četrto….  Velik del materiala smo pridobili v svojem kamnolomu.« Na gradbišče so ga pripeljali med 5000 in 6000 m³, od tega približno 1700 kubičnih metrov že pred začetkom glavnih gradbenih del.

Od prve telice do »selitve narodov«

Gradnja je nato zelo hitro napredovala. Spomladi so začeli z deli, septembra je bila v novem hlevu že prva telica. Oktobra so preselili teličke, 17. decembra pa zagnali robota in začeli s selitvijo krav. Prehod v nov način reje ni bil preprost. Prej privezane krave so bile v novem hlevu proste, klasični mlekovod pa je zamenjal robot za molžo.

»To je bila prava selitev narodov,« se spominjata. Krave so zvečer, potem ko so jih pomolzli v starem hlevu, eno za drugo vodili v novi hlev in čez robota za molžo. Delo je takrat potekalo do pol treh zjutraj. »Prvih štirinajst dni je bilo res zelo težkih. Nato so se stvari začele umirjati. Sčasoma so se krave navadile novega hleva in robotske molže. Brigita in Boštjan sta z zanimanjem spremljala, kako so se živali ena za drugo začele same odpravljati do molznega robota.

»Potem sva bila v hiši in gledala na mobitel: ta je šla sama noter, pa tudi ta je šla sama, …« se spominjata.

Ko so se živali navadile na nov način reje, sta postopoma povečala tudi čredo. Začeli so s 30 kravami, danes jih je 52, skupaj pa je na kmetiji 94 glav govedi. V hlevu je 62 ležišč, kar je po njunih besedah ravno prav za enega molznega robota. Pri velikosti črede ne upoštevata le zmogljivosti hleva in količine prirejenega mleka, temveč tudi obseg dela, ki ga prinaša kmetija, ter čas, ki jima ob tem ostane za življenje zunaj nje. Večja čreda namreč pomeni več obveznosti in manj prostega časa. Danes sta z robotsko molžo zelo zadovoljna.

Zanju je bistvo tehnologije preprosto: robot naj opravi svoje delo, človeku pa omogoči, da se lahko posveti drugim opravilom in tudi kdaj odide od doma.

Boštjan je to prodajalcu robota povedal nekoliko bolj po svoje: »Enkrat sem se že ženil, z robotom pa se ne bom. Če ne bo delal, te bom poklical, da ga popraviš.«

Njegova hudomušna pripomba dobro povzame njun pogled na sodobno opremo. Robot je namenjen temu, da človeku olajša delo in ne, da ga priklene na hlev. A tudi pri tehnologiji pa brez občasnih težav ne gre. Zmanjka lahko čistila, pojavi se napaka ali pa je zgolj potreben servis. Zato je pomembno, da je pomoč hitro dosegljiva. »Z robotom DeLaval, ki sta ga, tako, kot vso drugo hlevsko opremo, kupila pri podjetju Indihar CO smo zelo zadovoljni, predvsem zaradi učinkovitosti in servisa. Bistveno je, da so dostopni in odzivni.«

Robot opozori, izkušen rejec opazi

Sistem jima omogoča natančno spremljanje črede, vendar Brigita še vedno največ zaupa neposrednemu stiku z živalmi. Spremembe pogosto opazi, še preden jih zazna računalnik.

»Ko vsak dan najmanj dvakrat pregledaš vse krave, že sproti vidiš, če katero kaj muči. Jaz jo opazim, računalnik pa moje domneve potrdi.«

Po prehodu na robotsko molžo sta začela spreminjati tudi čredo. Nekaj starejših krav sta izločila, dokupila visoko breje telice, predvsem s Farme Kočevje. Izbirata predvsem črno-bele krave, saj želita povečati mlečnost. Simentalske so večinoma ostale iz prejšnje črede. Po njunih izkušnjah so bolj temperamentne in trmaste, črno-bele pa mirnejše in lažje obvladljive.

Pri nadaljnji odbiri si pomagata s podatki o živalih. Pri osemenjevanju uporabljata slovenske in uvožene bike, osemenjujeta sama, uporabljata pa tudi seksirano seme. Pred poletno vročino so krave molzle približno 30 litrov mleka na kravo na dan, nato je mlečnost nekoliko padla, cilj pa je doseči 35 litrov. Pri posameznih simentalkah že zdaj dosegajo tudi 40 litrov. V dveh letih delovanja novega hleva nobene krave niso izločili zgolj zaradi starosti ali manjše prireje; najstarejša krava je sedaj v šesti laktaciji.

Sodobna tehnologija pa ne pomaga le pri molži. Avtomatizirali so potiskanje krme h kravam in čiščenje rešetk, krave imajo na voljo krtače za nego, teleta pa avtomatizirano napajanje. »To je res velika pridobitev. Tako je vse veliko bolj preprosto.«

Med četverčki tudi naslednik kmetije?

Brigita in Boštjan imata štiri otroke – četverčke. Rebeka, Klara, Jure in Neža obiskujejo drugi letnik srednje šole, vsak na svojem področju. Kmetija je del njihovega vsakdana, zato se vprašanje njene prihodnosti že dotika tudi naslednje generacije. Boštjan ob tem poudarja, da je pomembno, da imajo otroci možnost izbire in da jim izobrazba odpira različne poti. Sam se je namreč po osnovni šoli odločil za delo. Danes na izobrazbo gleda drugače, predvsem zaradi različnih možnosti, ki ti jih omogoča. A vendarle dodaja: »Izobrazba sama po sebi nič ne pomeni, če ne znaš delati.«

Na kmetiji obdelujejo približno 30 hektarjev zemlje, od tega okoli 12 hektarjev lastne, preostalo pa najemajo. Lastnih njiv imajo približno 3,5 hektarja, drugo so večinoma travniki in gozd. Zaradi razgibanega terena je tudi mehanizacija prilagojena delu v hribovitem svetu. »Tukaj smo res v hribih. Ni travnika, na katerem ne bi bilo treba delati z več orodji: grabljami, BCS-kosilnico ali kosilnico na nitko.«

Boštjan opravlja tudi strojne usluge: prevoze, delo s koruzo in gnojevko, oranje ter zimsko službo, … Toda tudi pri tej dejavnosti vse bolj občuti težke razmere v kmetijstvu. Kmetje imajo namreč vse več težav s plačevanjem storitev. Po njegovih besedah je ena večjih ovir pri naložbah finančna zmogljivost kmetij. Boštjan to povzame s svojo značilno hudomušnostjo: »Veste, ljudje pravijo, da imajo kmetje vedno denar. Ampak ga pogosto nimajo takrat, ko ga najbolj potrebujejo.«

Ker imajo malo lastnih njiv in zahteven teren, večino koruze dokupijo. Za koruzno silažo so plačali približno 1700 evrov na hektar. Pri krmi si ne morejo privoščiti pomanjkanja, saj se to hitro pozna na mlečnosti. Ko je nekoč zmanjkalo krmil v robotu, so krave nemudoma postale nemirne, mlečnost pa je takoj padla. »Krave so bile živčne, vse je šlo narobe,« se spominja Boštjan.

Cena mleka narekuje razvoj

Mleko trenutno prodajajo po približno 40 centov za liter, v najslabšem obdobju so dosegli okoli 38 centov, v najboljšem pa približno 58 centov. Oddajajo ga prek zadruge, del ga gre v Italijo, nekaj pa v Ljubljanske mlekarne. Danes so pri naložbah zato precej previdnejši. Ko so bile cene višje, je bilo lažje vlagati, zdaj pa je pomembno ustvariti nekaj rezerve in počakati na ugodnejši trenutek. Pri financiranju novega hleva sta se najprej obrnila na banko, kjer sta že bila komitenta, vendar tam nista dobila potrebne podpore. Kredit jima je na koncu odobrila NLB, pri kateri ju je prepričal predvsem odnos do njune naložbe.

Naložba še ni povsem končana. Boštjan načrtuje še izgradnjo strojne lope, v hlevu pa razmišljajo tudi o dodatni ventilaciji z vodnim hlajenjem. Letošnje poletje je pokazalo, da bo treba ob vse daljših vročinskih obdobjih poskrbeti tudi za hlajenje živali.

Novi hlev za Brigito in Boštjana ni bil le velika naložba, ampak odločitev, da bosta kmetijo ohranila in jo razvijala naprej. Danes imata več živali, sodobnejšo tehnologijo in predvsem več časa zase. Morda je prav v tem bistvo njune zgodbe: sodobna kmetija ni tista, na kateri je vsega več, temveč tista, na kateri je mogoče delati učinkoviteje, ohraniti kakovost reje in si hkrati vzeti čas za življenje zunaj kmetije.