Na Ekološki kmetiji Kukenberger v Trebnjem, že štiri generacije živijo od zemlje in z njo. Toni je kmetijo prevzel od svojega starega očeta. Usmeril jo je v ekološko prirejo ter predelavo senenega A2 mleka v sire, jogurte, maslo in druge mlečne izdelke. Toda za temi kakovostnimi izdelki se skriva precej širša zgodba. Med drugim tudi zgodba slovenskega ekološkega mlekarstva. Ta se danes sooča z neurejenim odkupom mleka, visokimi stroški pridelave, pomanjkanjem povezovanja med kmeti ter vprašanjem, koliko prostora pri nas sploh še ostaja za manjše družinske kmetije. Toni o tem govori neposredno, brez olepševanja, hkrati pa ostaja prepričan, da ima ekološko kmetijstvo v Sloveniji prihodnost.

Na kmetiji obdelujejo približno 24 hektarjev površin, kjer pridelujejo seno kot osnovno krmo, in redijo okoli 24 krav molznic rjave pasme. Gre za tržno usmerjeno ekološko kmetijo, ki kupcem ponuja surovo mleko in najrazličnejše mlečne izdelke ter razvoj gradi na neposrednem odnosu s kupci in dodani vrednosti.

Stanje ekološkega mlekarstva in največje sistemske ovire

Toni je že ob odločitvi za ekološko usmeritev hitro ugotovil, da je odkup ekološkega mleka v Sloveniji slabo organiziran. »Iskreno, ko sem razmišljal, ali se usmeriti v ekološko prirejo ali ne, sem hitro ugotovil, da je pri nas odkup ekološkega mleka praktično neorganiziran. Lani je največja slovenska mlekarna, ki je odkupovala in predelovala ekološko mleko, večinski delež podjetja prodala v Italijo, po nekaterih informacijah pa so nekaterim dobaviteljem posledično odpovedali pogodbe,« pove.

Dodaja, da nekaj ekološkega mleka sicer predelujejo tudi druge mlekarne in zadruge, vendar stanje po njegovem mnenju še zdaleč ni stabilno. »Tisti, ki smo na trgu z ekološkim mlekom, smo bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Po eni strani je to prednost, ker smo bolj neodvisni, po drugi strani pa pomeni tudi veliko več dela.« Kot eno največjih težav prepozna predvsem nepovezanost med kmeti in pomanjkanje organizirane predelave.

»Če želimo mleko učinkovito predelovati, tega ne more početi vsak sam. To je najdražja in najmanj učinkovita pot. Potrebovali bi povezovanje ter manjše ali srednje velike mlekarne, ki bi odkupovale ekološko mleko od več kmetov in izdelke skupaj tržile na različnih trgih,« poudarja Toni

»Potencial vsekakor obstaja. Po mojih izkušnjah je največja težava predvsem v tem, da ljudje, ki trdijo, da ekoloških izdelkov ni mogoče prodati, pogosto niti sami zares ne verjamejo vanje. Brez tega zaupanja in prepričanja pa takšna predelava prej ali slej zamre. Sam verjamem, da je na tem področju še veliko priložnosti, zato tudi na naši kmetiji načrtujemo, da bomo v prihodnje to pot še naprej razvijali in nadgrajevali,« pravi.

Kot velik izziv izpostavlja tudi logistiko odkupa mleka. »Če si predstavljate, da tovornjak na območju 50 kilometrov pobere polno cisterno mleka, je to učinkovito. Če pa mora zaradi manjšega števila kmetij prevoziti 200 kilometrov in pobere le polovico cisterne, postane prevoz zelo drag, kar na koncu močno podraži tudi izdelke. Tudi zato bi bilo smiselno, da bi se kmetije na posameznih geografskih območjih bolj povezovale in združevale,« pojasnjuje.

Med birokracijo in realnostjo na terenu

Ob logističnih težavah pa kot pomemben izziv izpostavlja tudi področje subvencij in državne podpore ekološkemu kmetovanju. Meni, da so sedanje subvencije prenizke, da bi lahko bistveno vplivale na odločitev kmetov za preusmeritev v ekološko prirejo. »Tisti, ki smo tržno naravnani, od subvencij ne dobimo toliko, da bi to odločalo o tem, ali se bomo usmerili v ekološko ali ne. Glede na višje stroške in manjšo prirejo je ta razlika enostavno premajhna. Tukaj bi morali stvari zastaviti drugače,« pravi.

Ob tem poudarja, da se zaveda omejitev državnega proračuna, vendar meni, da je očitno, kaj država v resnici podpira. »Vedno pravim, da politika največ pove s tem, kam vlaga denar. Če bi želeli povečati delež ekološkega kmetijstva, bi morala biti vlaganja bistveno večja. Ukrepi sicer obstajajo, vendar niso dovolj odločni, da bi lahko resnično spodbudili razvoj tega področja.« Veliko težavo prepozna predvsem v obsežni administraciji in nenehnem spreminjanju pravil.

»Ogromno denarja se porabi za sam aparat, ki vse to upravlja. Imamo številne ukrepe, razpise, organizacijske spremembe in množico ljudi, ki te procese pripravljajo ter vodijo. Že leta pred začetkom novega obdobja se sistem pravzaprav ukvarja predvsem sam s sabo. Namesto da bi oblikovali jasno vizijo in dolgoročen, vsaj desetletni načrt razvoja, se z vsako novo vlado, ministrom ali programskim obdobjem pravila in usmeritve znova spreminjajo.« Po njegovem mnenju bi bilo veliko bolj smiselno sredstva usmeriti neposredno v razvoj kmetij in dolgoročne cilje. »Preveč energije in denarja se izgubi v birokraciji, premalo pa ga pride do ljudi, ki dejansko delajo na kmetijah. Če želimo doseči resne premike, bodo potrebni precej bolj jasni in odločni ukrepi,« dodaja.

Male kmetije v neenakem položaju

Kljub kritikam trenutnega sistema meni, da imajo pavšalne subvencije na hektar tudi določene prednosti, predvsem zaradi enostavnejšega izvajanja. »Njihova glavna prednost je predvsem manj administracije. Pravila seveda obstajajo in jih je treba izpolnjevati, vendar bi bolj specializirane in natančno prilagojene podpore pomenile še več birokracije ter dodatno obremenitev za celoten sistem. V tem pogledu se mi zdi smiselno, da so ukrepi nekoliko bolj splošni,« pravi.

Obenem pa meni, da bi bilo smiselno več podpore nameniti predvsem malim kmetijam. »Če bi želeli bolj podpreti male kmetije, bi morali uvesti neko kapico oziroma degresijo, da bi male dobile več, največje pa manj. Sedaj največ sredstev prejmejo največja kmetijska podjetja, kar se mi ne zdi smiselno. Gre za velika podjetja, celo delniške družbe, ki sredstva pridobivajo iz drugih gospodarskih razpisov, obenem pa črpajo še kmetijska sredstva.« Poudarja, da velikim sistemom zaradi ekonomije obsega delo že samo po sebi omogoča precej boljše pogoje za razvoj kot manjšim družinskim kmetijam. Ob tem opozarja še na težke naravne pogoje za kmetovanje v Sloveniji.

»Slovenija ima zelo slabe geografske razmere za kmetijstvo. Malo je območij, kjer lahko res učinkovito pridelujemo hrano. Potem pa nek kmet iz Goričkega, kjer so pogoji primerni praktično samo za pašo, konkurira nizozemskemu kmetu, ki ima 200 hektarjev zemlje v enem kosu in hlev sredi posestva. To preprosto ni primerljivo.«

»A žal je to realnost. »Ko to razumemo, hitro postane jasno, da velik del slovenskih kmetij ne prideluje zgolj hrane, temveč pomembno prispeva tudi k ohranjanju kulturne krajine,« pravi. Prepričan je, da bi morala država tesneje povezati kmetijstvo in turizem. Slovenija je za turiste privlačna predvsem zaradi svoje krajine, zato bi moral del turističnega denarja pomagati tudi ljudem, ki jo ohranjajo. Ena od možnosti bi bila posebna turistična taksa za podporo kmetom na težjih obdelovalnih območjih.

Težko in nevarno delo, ki ga javnost premalo razume

Ob tem poudarja, da javnost pogosto ne razume, kako zahtevno in nevarno je delo na takšnih kmetijah. »To niso lahki pogoji. Nekateri ljudje dejansko tvegajo življenje, da obdelujejo te površine. Če bodo te kmetije izginile, bomo čez nekaj desetletij imeli gozd praktično do Ljubljane. Malo v šali rečem, da bodo zveri prišle do obvoznice, ampak v tem je tudi precej resnice.«

Po njegovem mnenju se javnost še vedno premalo zaveda, da brez kmetijstva ni mogoče ohranjati kulturne krajine in kakovostnega življenja na podeželju. Opozarja, da si danes mnogi želijo bivanja izven mest, vendar takšnega okolja ne bo mogoče ohraniti, če se bodo površine začele zaraščati. Ob tem poudarja, da sta pridelava hrane in skrb za krajino tesno povezani z obdelovanjem zemlje, zagotavljanjem hrane in ohranjanjem urejenega, poseljenega podeželje.

Največ pozornosti delu, ki prinaša prihodek

Pri delu na kmetiji mu je veliko pomagalo znanje, ki ga je pridobil med študijem zootehnike na Biotehniški fakulteti. Pravi, da ga to področje iskreno zanima, zato lažje razume procese ter kmetijo uspešno razvija in izboljšuje. Ob tem poudarja, da je pri kmetovanju ključno predvsem to, čemu namenjaš največ pozornosti. Ob tem opaža, da številni kmetje pogosto namenjajo preveč pozornosti mehanizaciji, premalo pa osnovni dejavnosti, ki jim dejansko prinaša prihodek. Po njegovih besedah so na marsikateri kmetiji v ospredju stroji, namesto hleva in živali, čeprav prav živinoreja ustvarja glavni vir dohodka. Zato poudarja, da področje, ki prinaša zaslužek, zahteva največ časa, znanja, pozornosti in vlaganj. Hkrati meni, da danes številnih storitev ni več smiselno opravljati povsem samostojno.

Stroji so po njegovem mnenju predvsem podpora, saj lahko številne storitve brez težav najamejo, lastništvo vse mehanizacije pa je pogosto poslovno neracionalno in drago. Na njihovi kmetiji zato uporabljajo predvsem specializirano mehanizacijo za travinje, ostale storitve pa najemajo. Največ pozornosti namenjajo živalim in njihovemu zdravju. Toni poudarja tudi pomen jasnih postopkov in nadzornega sistema pri delu, saj to zagotavlja večjo učinkovitost in preglednost.

Poslušati je treba kupce

»Kmetje imamo običajno veliko stvari samo v glavi. Ko pa na kmetiji dela več ljudi z različnimi znanji in izkušnjami, mora biti vse zapisano, kako prepoznati bolezen, mastitis ali druge težave. To se da naučiti, ampak pomembno je, da obstajajo jasni postopki. Ravno to nam danes zelo pomaga pri zdravju živali in dobri prireji.« Na kmetiji trenutno redijo 24 krav molznic oz. skupaj s podmladkom okoli 50, kar predstavlja tudi trenutno kapaciteto hleva. »Če bi imeli več prostora in boljše finančne možnosti, bi lahko redili več krav, saj je povpraševanje veliko. V prihodnosti si želimo krave preseliti na pašnik ter tam postaviti nov, čisto enostaven hlev, tako da bi bila paša neposredno ob njem.«

Kljub seneni prireji so izjemno zadovoljni z mlečnostjo in zdravjem živali. »Travo kosimo v podobnih terminih kot drugi za silažo, le da jo mi posušimo v seno. Z dobrim senom pa dosegamo kakovostno mleko in s tem vrhunske mlečne izdelke,« še dodaja.

»Poslušati moramo kupca in razumeti njegove potrebe. Če mu jih znamo izpolniti in mu hkrati olajšamo uporabo izdelka, se bo vračal. Ko je kupec res zadovoljen, z uporabo in okusom, postane zvesta stranka in nas priporoča naprej. To je tisto, kar si želimo.«

Ob tem opozarja, da na številnih kmetijah še vedno primanjkuje znanja s področja prodaje in razumevanja kupcev. Poudarja, da to ni očitek, temveč realno stanje. Ključno je razumevanje, kako razmišljajo kupci, saj je to pogoj za uspešno prodajo in doseganje višjih cen izdelkov. Takšnih kupcev je po njegovem mnenju več, kot si pogosto predstavljamo.

Od surovega mleka do dodane vrednosti

»Če bi prodajal le surovo mleko, moja kmetija nikakor ne bi preživela. To sem vedel že ob koncu študija, danes pa je pritisk še večji. Če želiš preživeti zgolj z oddajo mleka v mlekarne, so potrebne vse večje kmetije. S tem se danes kmetje soočamo povsod po svetu.« Kot pojasnjuje, rast prireje in večja ponudba stalno pritiskata na odkupne cene, zato so manjše kmetije pod vse večjim pritiskom.

»Produktivnost in ponudba rasteta, kmetije se večajo, pritisk na ceno pa ostaja stalen in zelo velik. Težko je predvideti, kam bo to dolgoročno šlo. Obstaja namreč naravna meja rasti, ko kmetija ne more več napredovati in se razvijati, jo čas enostavno prehiti.

Po njegovem mnenju gre za naraven proces, ki pa ga ljudje pogosto težko sprejemamo. »V naravi je tako: ali rasteš ali propadeš, stagnacije ni. Spremembe dojemamo kot zahtevne, ker smo vajeni določenih vzorcev. Veliko lažje je ostati v znanem, tudi če ni najboljše, kot pa se lotiti nečesa novega.« Kot pomembno priložnost za prihodnost kmetijstva vidi predvsem predelavo in dodajanje vrednosti.

»Za nekatere mlade je predelava mleka nedvomno priložnost. Obstajajo tri poti: vertikalna rast, kjer greš v predelavo in prodajo; horizontalna rast, kjer se širiš; ali pa izstop iz dejavnosti. Vsak se mora odločiti glede na to, kaj mu ustreza in kakšne so naravne razmere.« Dodaja, da zahtevnejše razmere pogosto pomenijo večjo potrebo po dodani vrednosti. »Težki pogoji terjajo dodajanje vrednosti. V tej vertikalni smeri je še veliko potenciala, ampak zahteva jasno odločitev in veliko dela. Pomembno je, da se znebimo omejitev v glavi in razmišljamo širše,« še poudarja.

Prevzemanje odgovornosti

Toni pravi, da se je v zadnjih letih na kmetiji veliko spremenilo, predvsem pa se je spremenil njegov način razmišljanja. Še nedolgo nazaj je pogosto razmišljal v smislu, da je vse problem; da vreme nagaja, da ni ljudi za delo, da je kmetijska politika zgrešena… Nato pa je opazil, da v enakih razmerah nekdo drug lahko razmišlja drugače in ustvari povsem drugačen rezultat. Enaki pogoji, druga oseba, druga miselnost in posledično tudi drugačni dosežki,« pravi. Kot poudarja, je to zanj pomenilo pomemben preobrat v razumevanju dela in življenja.

»Spoznal sem, da imam bistveno več vpliva na to, kar se mi dogaja, kot sem si prej mislil. To je prevzemanje odgovornosti za to, kar delamo, kar smo in kako razmišljamo. In v resnici je to olajšanje.« Spremenil je tudi odnos do nadzora in organizacije dela na kmetiji. »Včasih sem želel imeti vse stalno pod nadzorom, vsak dan. »Potem pa sem ugotovil, da je vsem lažje, če me ni ves čas zraven. Ljudje bolje delujejo, ko nimajo nekoga, ki jih stalno nadzira.«

Danes poudarja pomen zaupanja v ekipo na kmetiji in ravnotežja med delom ter zasebnim življenjem. »Moja ekipa dobro deluje, razumemo se, pa še imam več od življenja, saj nisem več 18 ur na dan samo v delu. Vzamem si čas za družino, gremo na izlet in vsi smo manj obremenjeni. Nismo več dobesedno privezani na kmetijo, kot smo bili prej.« Ob tem dodaja, da so izkušnje in spremembe del procesa. »Ljudje moramo marsikaj doživeti, da potem stvari začnemo delati drugače in boljše,« še pravi.

»Če vidimo težave, bomo vedno imeli le težave. Če vidimo priložnosti, jih bomo vedno imeli veliko. Naj bodo izzivi priložnost in ne ovire.«

Tri ključna izhodišča za prihodnost kmetijstva

»Naše delo se mora ujemati s tem, kar radi počnemo. »Ni prav, da poslušamo druge bolj kot sebe, saj smo uspešnejši takrat, ko znamo prisluhniti sebi,« pravi. Ob tem poudarja, da mora vsak, ki razmišlja o prevzemu kmetije, najprej iskreno oceniti svojo odločitev. »Ko nekdo razmišlja o prevzemu kmetije, mora najprej pri sebi razmisliti, ali si to res želi in ali je to zanj prava pot. Zavedati se mora tudi, čemu se bo moral odpovedati – to ni le lažji delavnik in bolj predvidljiv urnik, prinaša pa tudi veliko lepega.« Kot drugo izpostavlja pomen naravnih danosti. »Če imamo kmetijo v težjih naravnih razmerah, je bolj smiselno razmišljati o ekološkem načinu pridelave, saj je intenzivna pridelava tam težko izvedljiva. Gre preprosto za prilagajanje naravi.«

Tretja stvar pa je odnos do same ekološke hrane in njene vrednosti. »Pomembno je, da se vprašamo, ali verjamemo, da je ekološka hrana vredna več in ali je res bolj kakovostna. Če v to ne verjamemo, potem ta način nima smisla.« Kot pravi, je ob upoštevanju teh treh izhodišč odločitev pogosto jasnejša. »Ko vse skupaj pogledaš, je odločitev v bistvu precej enostavna. Morda nekdo celo ugotovi, da kmetijstvo ni zanj – in tudi to je v redu. To je naraven proces, ki poteka in bo vedno potekal. Vsaka dejavnost, ki jo izberemo kot poklic, mora biti ekonomsko vzdržna. Če ni, postane hobi, ki ga vsak financira po svojih zmožnostih, od njega pač ni mogoče živeti. Pomembno je vztrajati, saj se ovire vedno pojavijo, a jih z vztrajnostjo lahko premagamo,« še zaključi.