“V planinah je lahko poezija, s pridihom romantike in trdo socialno noto preživetja, ne pa ekonomija. Ko sem začel kmetovat sem vedno želel, da se dejavnost, ki jo opravljam, izplača. Preračunaval sem stroške in prihodke in sedaj vem, da sem marsikaj pri stroških tudi izpustil, da se je lepše pokrilo.

Naj naštejem nekaj značilnosti kmetovanja v naših hribih. Če začnem z gnojenjem. Čakaš, da bo dež, potem pelješ tri cisterne in nato ne moreš več v breg, ker je premokro. V suhem pa ne smeš gnojiti zaradi smradu. Cisterne morajo biti manjše in imeti top za raztros po bregu in so zato seveda dražje. Porabiš več goriva in narediš manj. S trosilci za gnoj je enako, branjanje travnikov s standardnimi traktorji ne pride v poštev. Potrebuješ gorski traktor, ki je prav tako dražji. Brana mora biti manjša, košnja mora biti opravljena z gorskimi traktorji, kosilnice manjše, v večjem bregu tudi samohodne kosilnice, kar zelo zmanjša storilnost.

Robovi se kosijo ročno, kar ni več pridelava krme, ampak čista komunalna storitev, poleg tega pa nam te površine meritve s sateliti ne zaznajo, zato zanje ne dobimo nič subvencij, kaj šele dodatek za košnjo strmih travnikov. Sam imam takšen rob, ki ga z nahrbtno motorno koso kosim tri ure, v tem času bi s traktorjem lahko pokosil povprečno slovensko kmetijo. Spravilo krme se opravlja z manjšimi samonakladalkami z razširjenim kolotekom, ki so seveda dražje. Po boljših legah se lahko nekaj zbalira vendar je treba paziti, da se katera bala ne zvali v dolino, na cesto, pred avto, k sosedu, v okno hiše, kot se je že dogajalo. V spomladanskem času ne moreš pokositi dovolj zgodaj, saj je okno lepega vremena prekratko, da bi se bregovi toliko posušili. Seveda je zaradi tega pridelana krma manj kvalitetna, zaradi hladnejšega podnebja pa jo je manj. Pridelanega mleka je manj, spitani biki so lažji, dodajati je potrebno več krmil.

Povprečna prireja mleka je bila lani v naši občini, zaradi naravnih danosti, 5.500 litrov standardni laktaciji, v Sloveniji pa je povprečje 7.200 litrov. Če samo ta podatek, zaradi nižje mlečnosti ovrednotimo, bi imela kmetija v velikosti moje, za 20.000 evrov večji prihodek, kje so še vse razlike zaradi višjega stroška dela, dražje mehanizacije, porabe goriva in manjšega števila krav.

Za ta izpad dobi naša kmetija s plačilom za OMD približno 4.000 evrov, ki pa bo po novem v 50 % štet v davčno osnovo. Seveda imajo kmetije v logaški občini različne specifike in jih je težko primerjati med seboj, vendar imajo v glavnem vse otežene pogoje dela. Ker so kmetije dostikrat oddaljene od večjih krajev imamo težave s cestami, vodovodom. Če želiš imeti dobro oskrbo z elektriko, moraš sam plačati izkop za kabel, enako za telefon. Nič ni samoumevno kot v mestih.

Da ne bom govoril le slabe stvari, pa naj za konec povem, da rad kmetujem v hribih, saj sem se tukaj rodil in odraščal. Prav tako tudi vsi ostali kmetje v naši občini, zato je zemlja tukaj še obdelana in robovi so še pokošeni. To pa najbrž vedo tudi na kmetijskem ministrstvu, zato je pač tako kot je. Če si zrastel s kmetijo je ne moreš kar zapustiti in oditi. Radi bi le malo več razumevanja in spoštovanja našega dela.”