Klara Lovenjak

Andreja Hace je Korošica, hmeljarka in predvsem mati, ki je iz vloge običajne družinske ženske stopila v središče enega najtežjih bojev v slovenskem prostoru – boja za kmetijsko zemljo in obstoj kmetov ter kmetijstva. Sama pravi, da je bila še nedavno »zgolj običajna mama in žena«, danes pa se opisuje kot ženska, ki ne more več ostati tiho. Energična, iskrena, brez dlake na jeziku in vztrajna, se je znašla v svetu, kjer po njeni presoji ni več prostora le za mehke besede. »Situacija je preresna za leporečenje,« pove neposredno.

V Sindikatu kmetov Slovenije je razmeroma nova, a opazna. Na nedavnih volitvah je bila izvoljena za podpredsednico sindikata skupaj z Antonom Medvedom in Borisom Oreškom, kar nakazuje, da se v kmetijstvu postopoma brišejo meje med spoloma. »Včasih sem malo preveč ‘nora’, ampak očitno je prav ta energija danes potrebna,« pove z zavestjo, da brez odločnosti ni in ne bo premikov.

Pri tem ne skriva, da njena moč izvira od doma. »Imam veliko podporo moža Petra. Brez njega nič od tega ne bi bilo možno,« priznava. Najostrejša je, ko govori o položaju kmeta. Kritična je do uvoza hrane, do mačehovskega odnosa države do te dejavnosti in občutka, da je kmet vedno zadnji v vrsti. »Po eni strani smo nepogrešljivi, po drugi pa, kot da nas ni. To je dvoličnost, ki jo kmetje vedno bolj občutimo,« pravi.

Svoje misli pa nemalokrat izrazi še bolj neposredno: »Včasih je enostavno treba udariti po mizi.« V sindikatu prepozna energijo in potencial, predvsem med mlajšimi člani, a opozarja, da to samo po sebi ni dovolj. »Potrebujemo več transparentnosti in boljše obveščanje, sicer med nami ne bo zaupanja.« Kljub ostrini pa njeno sporočilo ostaja preprosto: »Kmetje moramo držati skupaj. Sami ne bomo zdržali in če ne bomo povezani, bomo vsi izgubili.«

Delo, ki ne pozna lahke poti

Andreja prihaja z višinske kmetije v bližini Raven na Koroškem, od koder jo je pot pripeljala na ravnino, k možu Petru v Šmartno pri Slovenj Gradcu. Skupaj sta začela z rejo 14 krav molznic, a hitro naletela na realnost male kmetije. Manjša čreda krav in devet hektarjev obdelovalnih površin nista zadoščala. »Pri kravah se nama finančno ni izšlo tako kot sva upala,« pove odkrito. »Zato sva začela razmišljati drugače.« Odločila sta se za preusmeritev v hmeljarstvo, v upanju na nekoliko lažje in bolj obvladljivo delo. A kmetijstvo, kot pravi, ne pozna lahkih poti, le drugačne oblike zahtevnosti.

»Delam na kmetiji in skrbim za najine čudovite otroke Valentina, Andraža in Urško,« pove preprosto, brez olepševanja. Mož Peter hodi v službo, nato pa dela še na kmetiji do roba svojih zmogljivosti. »Res je delaven. Ko pride domov, gre naprej v delavnico ali na njivo. Vedno nekaj počne,« ga občuduje. Hmeljarstvo je družini tako prineslo novo dinamiko. »Delo je drugačno kot pri kravah. Tam je bil stalen ritem, vsak dan enako. Pri hmelju pa je delo bolj sezonsko, čeprav ga prav tako nikoli ne zmanjka, posebno spomladi, ko je najintenzivnejše.«

Kljub temu Andreja priznava, da ji je ta dejavnost bližja. A z njo prihajajo tudi nove negotovosti. »Suše in toče, težave so s pogodbami. V hmeljarstvu so stroški tako visoki, da se brez dolgoročnih pogodb skoraj ne moreš lotiti dela.« Posebej opozori na razmere na trgu: »Veliko je viškov hmelja, zato je trg nepredvidljiv. Brez zagotovljenega odkupa je tveganje v tej dejavnosti izjemno veliko.«

V njenem načinu pripovedovanja ni pretiravanja. V besedah pa je čutiti izkušnjo ženske, ki je delo vzela za svoje in ga ne idealizira, ampak ga razume v vsej njegovi teži. »Če ne stojiš za tem, kar delaš, te razmere hitro povozijo,« pove preprosto.

»Ko odnehaš, je konec«

Brez olepševanja pove, da je kmetijstvo zabredlo v krizo. Po njenem mnenju so k temu močno prispevali tudi številni trgovinski sporazumi, zaradi katerih je trg preplavljen z uvoženo hrano. Slovenski kmet ni cenjen, odkupne cene pridelkov so nizke, glede na specifične pogoje pa so stroški pridelave izjemno visoki.

»Zato vedno več kmetij ugaša, kmetje pa izgubljamo voljo. Pa že tako delamo bolj s srcem kot s pametjo. Če bi bilo obratno, bi verjetno počeli kaj drugega,« pravi. Dodaja, da je meja pogosto zelo tanka: »Ko te enkrat situacija pripelje tako daleč, da opustiš kmetovanje, je to konec, kljub vsej čustveni navezanosti.«

Na kmetiji se soočajo tudi s pomanjkanjem delovne sile, zato jim pri delu pomagajo štirje sezonski delavci. »Dva do tri mesece na leto je dela preprosto toliko, da sama z možem ne zmoreva,« pove. Sama ves čas dela z njimi, predvsem pri delu na traktorju in pripravi njiv, da delo sploh lahko steče. »Brez njih ne gre, slovenske delovne sile praktično ni,« doda. Po njenem mnenju je razlog tudi v sistemu in visoki socialni podpori, zaradi katere marsikatero delo, še posebej delo na njivi, večine sploh ne privlači. »Delo ni težko, je pa monotono in včasih dolgočasno,« razmišlja.

Slovenske sorte hmelja

Doma imajo tudi sušilnico in skladišče, gojijo pa več sort, ki jih obirajo v različnih terminih. S Petrom sta posebej ponosna na avtohtono sorto savinjskega goldinga. Ta se obira prvi, gojita pa tudi auroro in celeio, prav tako slovenski sorti.

Hmeljarstvo opisuje kot delo, kjer ni prostora za improvizacijo brez znanja in nadzora. »Sodelujemo s strokovnjaki za hmeljarstvo, ki nam povedo, koliko vlage vsebuje hmelj, kdaj začeti obiranje in kdaj z njim zaključiti,« pojasni. Na odločitev vpliva tudi vreme, zato mora biti delo natančno usklajeno. »Lastna sušilnica je nujna, da nisi odvisen od drugih in da lahko pridelek pobereš ob pravem času,« doda. Hmelj je po njenih besedah občutljiva rastlina, pri kateri je ključen tudi nadzorovan proces sušenja. »Pridelek mora imeti točno določeno vlago in je tudi pod nadzorom kupcev.« Velik del tega dela opravlja njen mož Peter, predvsem v sušilnici. »To je precej napeto delo,« pove Andreja. Sama je bolj vpeta v delo na polju. »Spomladi jaz ‘švicam’ na njivah, jeseni pa mož v sušilnici,« se nasmejeva.

Andreja je iz vsakdanjega življenja stopila v odločen boj za kmetijsko zemljo in obstoj slovenskega kmeta. Je neposredna, čustvena, a hkrati trdno racionalna. Njena moč prihaja iz dela, zemlje in družine, pa tudi iz občutka odgovornosti do prihodnosti kmetijstva. V svojem nastopu združuje osebno izkušnjo, ostrino in vztrajnost ženske, ki ne želi več ostati tiho.

Ljubezen do zemlje in teža sistema

Trg hmelja je nepredvidljiv in odvisen od povpraševanja kupcev, v njunem primeru predvsem nemških. »Ko sva začela, se je najbolje prodajal hmelj sorte aurora, zdaj pa si vsi želijo raje celeio. To je kar loterija,« pove in se spominja začetkov. »Ti vsekakor niso bili enostavni. Leta 2017 sta postavila prvo njivo s hmeljem, nato pa še sušilnico in vso potrebno infrastrukturo. »To je bil ogromen finančni in tudi fizični zalogaj,« doda.

Andreja je torej že vse življenje povezana s kmetijstvom. Kot otrok večjih težav v kmetijstvu ni poznala, danes pa jasno vidi razliko, predvsem v vse bolj obsežni birokraciji. »Če nisi računalniško pismen, te lahko povozi. Ne bremeni nas toliko fizično delo, ampak papirji in evidence,« pove. Fizično delo ji ni tuje, saj ga je bilo na višinski kmetiji vedno veliko. Grablje so bile stalnica zaradi strmega terena. »Ko sem pri Petru prvič uletela na travnik z grabljami, da pograbim za balirko, me je samo debelo gledal, v smislu: Andreja, kaj pa počneš?« se v smehu spominja. Med živinorejo in hmeljarstvom vidi velike razlike, a tudi skupno točko – prilagajanje. »Kmetje smo včasih res kot kameleoni.« Veliko težavo torej prepozna v vse obsežnejši birokraciji, predvsem v evidencah, ki jih je vedno več, tudi pri uporabi sredstev za varstvo rastlin.

Dotakne se tudi družbenih pritiskov in napetosti, ki jih občutijo hmeljarji pri svojem delu. Sama je osebno v sporu s civilnimi iniciativami izgubila neopisljivo veliko. Del življenja, ki ga ne more nadomestiti. Vse takrat opravljene meritve zraka, tal in rastlin niso pokazale povečanega vpliva škropljenja na okolico. S Petrom sta vključena v različne sheme in načine pridelave, tudi integrirano in biotično varstvo rastlin. A to ne zmanjša pritiskov.

Kmetje kot moteči dejavnik?

»Včasih se mi zdi, da se je to sovraštvo in poniževanje začelo pri posameznih civilnih iniciativah, sprva usmerjenih v hmeljarje, nato pa se razširilo na vse kmete in njihove dejavnosti. Karkoli delamo ali škropimo, vozimo gnojnico ali samo delamo s traktorjem, hitro postanemo problem.« Zato opozarja na širši družbeni premik, ki ga čutijo na terenu. »Zadnja leta, sploh z družbenimi omrežji, je tega še več. Družbo moti vse, kar počnemo, kar imamo. Pogosto sploh ne vidijo, kaj delamo. Res ne vem, zakaj nas preprosto ne pustijo v miru delati.«

Dodaja, da so hmeljarji pod stalnim nadzorom. »Uporabljamo registrirana sredstva, imamo inšpekcije, preverjanje kupcev. Vse je nadzorovano.« Prizna, da včasih sicer čuti zametke spreminjanja odnosa javnosti do kmetov, po drugi strani pa še vedno ostaja veliko nerazumevanja in nastrojenosti. »Posebej jih motijo izravnalna plačila. Jaz pa pravim, naj si jih nekam vtaknejo,« pove ostro. »Saj je subvencionirano vse: vrtci, šole, javni prevozi, podjetja, športni objekti. Ne vem, zakaj se jih kmetove subvencije tako vznemirjajo.« Dodaja, da so ti sistemi vse bolj zapleteni in kmete pogosto tudi finančno ujamejo.

Med inšpekcijami, pravili in izginjanjem zemlje

Pravi, da je občutek stalne odvisnosti od pravil in pogojev vse močnejši. »Ne vem, kam to pelje. »Inšpekcijo imava vsaj dvakrat na leto, ogromno kontrol in poročanja.« Poudarja, da je hmeljarstvo močno nadzorovana dejavnost, kjer se delo ne prilagaja le zemlji in rastlini, ampak tudi vremenu, pravilom in protokolom. »Strokovnjaki pravijo, da imamo hmeljarji eno najbolj dovršenih tehnik škropljenja. Ne škropimo preventivno, ampak po natančnem načrtu. Škropimo morda štiri- do petkrat na sezono in ne dvajsetkrat, kot se rado prikazuje. Herbicidov ne uporabljamo, plevel odstranjujemo mehansko.« Andreja pri tem ostaja neposredna, a umirjena, z občutkom in jasno mejo do tega, kako se o kmetih govori v javnosti.

Ob tem ostro pove: »Za nekatere smo kmetje onesnaževalci, smrdljivci. Domačega kmeta hitro obsojamo, pri uvoženi hrani pa skoraj nikogar ne zanima, kako je bila pridelana.«

Upa, da se bo odnos spremenil, čeprav je, kot pravi, občutek vse slabši. »Kmetijstvo je v zatonu, zemlja izginja, hkrati pa raste še sovraštvo do kmeta.«

Zemljo je treba ohraniti

Zato se je tudi sama začela bolj javno izpostavljati. »Včasih sem bila čisto tiho in se nisem izpostavljala. Dokler naša kmetija ni bila na poti različnim občinskim in državnim prostorskim načrtom. »S tem mislim na južno obvoznico Slovenj Gradca, cesto na Legen, razbremenilnik in protipoplavni zadrževalnik na Homšnici ter dodatno pozidavo najboljših kmetijskih zemljišč, tudi na območju Pameč.«

»Ni treba, da ceste vedno sekajo najlepše travnike in kmetije.« Pa ne govori le o svoji kmetiji »Enako čutim glede vse kmetijske zemlje, ki pomeni hrano in preživetje. Ko je enkrat pod cesto, je z njo konec. Gradbeni lobiji pa so eni najmočnejših. V trenutku te povozijo, čeprav se trudiš vsepovsod.« Andreja je aktivno vpeta v več odborov in organizacij, saj si želi preprečiti sprejemanje odločitev, ki ne izhajajo iz realnih razmer. »Ko vidiš, kako se obračajo številke in študije, da upravičijo nesmotrne in škodljive projekte, te res boli. Z vsako novo cesto pa občine ne razbremenijo mesta, ampak zgolj razširijo njegove meje. Zemlja pa izgine.«

V ta boj je vpeta že od leta 2018. Pravi, da so nekaj uspeli doseči in del načrtov zaustaviti, a je cena visoka. »Uni­čujem svoje zdravje, izgubljam potrpljenje, …,« opisuje izčrpavajoč boj, a dodaja, da ne bo odnehala, saj si želi nekoč otokom in vnukom povedati, da sta s Petrom naredila vse, kar je bilo v njuni moči.«

»Sprašujem se koliko kmetijske zemlje mora še izginiti, da bo jasno, da je nimamo več. Do odločitev države je kritična. »MKGP bi moralo reči odločen NE! nesmotrnim pozidavam. Zemlje je že tako malo, pa jo še naprej uničujemo. Do zadnjega kvadrata ali kje je meja?«

Več članov, več moči

Opozarja, da omejevanje in uničevanje kmetov ne bo ostalo brez posledic: »Ko bo slovenski kmet izginil, bo najbolj nastradal potrošnik.« Ne skriva skrbi, kaj se dogaja s prostorom in zato se je med drugim pridružila tudi Kmečki iniciativi. »Tam smo ljudje z istimi cilji. Podpiramo drug drugega.« Pravi, da ji je to dalo novo moč, posebej po težkih trenutkih. »V teh časih, ko imaš občutek, da te vsi želijo izriniti, ta podpora pomeni vse.«

Velike upe ima tudi glede sindikata. »Prej mi je bil sindikat nepoznan, kar me skrbi, saj to pomeni, da ga verjetno tudi številni mladi ne poznajo.« Vendar pa že opaža pozitivne spremembe. »Člani so iz vse Slovenije, hkrati pa se je starostna struktura uravnovesila. Mladi se pridružujejo, očitno se nekaj dogaja.« Hkrati dodaja, da njegovo delo morda navzven še ni dovolj vidno: »Delo je očitno, ampak ne toliko, da bi kmetje to zaznali.« Ključno težavo prepozna v slabi povezanosti. »Treba bo povečati članstvo, da bo sindikat močnejši in bolj prepoznaven.«

Kritična je tudi do širšega sistema. »Zakonodaja nas dobesedno uničuje,« pove brez olepševanja. »Če bi vodilni in potrošniki prepoznali pomen kmeta, bi vsi lažje živeli,« pravi. Ob tem poudarja tudi potrebo po dialogu: »Želimo si povratnih informacij, da lahko delamo bolje.« Sindikat vidi kot orodje, ki pa mora postati močnejše. »Treba je delati na promociji tako sindikata kot kmetijstva. Naj kmetje povedo, kaj jih moti in zakaj zavračajo plačilo članarine, da lahko stvari popravimo.« Zaveda se, da spremembe ne bodo hitre, a si želi podpore, saj brez nje ne bo rezultatov. Prepričana je, da brez širšega razumevanja kmet ne more napredovati. »To so težki boji in brez podpore nimamo kaj,« sklene in doda da prihodnost slovenskega kmetijstva ne bo odvisna le od kmetov, temveč tudi od razumevanja družbe in odločitev države.