Na ekološki kmetiji Žnideršič so se leta 2009 lotili gradnje novega odprtega lesenega hleva. Kot se spominjata Bernarda in Anton, je gradnja potekala izjemno hitro. Od avgustovskega izkopa za gnojno jamo do 1. decembra istega leta, ko so uhlevljali krave molznice, je minilo le dobre tri mesece. Hlev je enostaven, z malo hlevske opreme in se v praksi odlično obnese. »Živali se v njem dobro počutijo, so zdrave in to je tisto, za kar delamo z veseljem,« pove Anton. Sodoben lesen hlev odraža skupek njunih praktičnih zamisli. »Leseni hlev je v celoti plod mojih in Bernardinih zamisli. Ko stopiš iz hiše na dvorišče, najprej zagledaš krave molznice. Odprt hlev je izredno zračen, zato ni nobenega vonja po govedu, zaradi nizkega slemena pa se dobro zlije z okolico,« Anton razkrije nekaj podrobnosti 67 metrov dolgega in 16 metrov širokega hleva.

V vseh teh letih Anton opaža, da so ležalni boksi morda ovira za krave. Prepričan je, da je vsaka prepreka, ki jih omejuje, zanje ovira. Nekatere obvladajo ležišča, druge se uležejo ravno obratno – ritensko, skratka za vstajanje in ležanje v ležalnih boksih ima vsaka krava svoje posebnosti.

Zato velikokrat razmišljajo o alternativnem sistemu, a kaj, ko ga pogojuje prostor. »Razmišljamo o globokem nastilju, ki ga uporabljamo v novem hlevu za mlado živino in pitance. Zanimajo nas tudi kompostni hlevi ali kombinacija več sistemov, vendar za to potrebujemo dodaten prostor, ki ga trenutno nimamo. Ob tem velja poudariti, da so naše krave čez dan na paši, kjer jim je udobno. Idealno bi bilo imeti dva velika objekta – enega za počitek krav in drugega za krmljenje, vmes pa bi bilo veliko dvorišče.«

Njihov hlev je lesen, saj je gradnja z lesom cenejša. Gre za odprt tip hleva, ki prispeva k dobremu počutju živali in omogoča lažje delo. Les so sicer morali kupiti, vendar je strošek zanj predstavljal le 15 % vseh stroškov za ostrešje, kar je bilo takrat praktično zanemarljivo. »Največji del naložbe sta predstavljala betoniranje in gradnja gnojne jame, ki zajema tretjino površine hleva,« je pojasnil Anton in dodal, da so polovico naložbe pokrili z nepovratnimi sredstvi, preostanek pa so financirali z lastnimi.« Streha hleva je prekrita z opečnato kritino, ima dvojno sleme z delom, prekritim s polikarbonatnimi ploščami, da skoznje pride čim več svetlobe.

Vse njihove krave imajo roge. V vsej obilici dela med gradnjo so pred selitvijo pozabili na roge. Kljub začetni skrbi je danes Anton zelo vesel, da jih niso požagali, saj zaradi rogov ni nobenih težav ali poškodb.

Anton Žnideršič: »Pomembno je, da novo žival vključimo v čredo v času krmljenja – takrat ne bo nobenih težav. Krave se med seboj dobro poznajo in razumejo hierarhijo, zato tudi z rogovi ni nobenih težav. Hierarhija pa deluje tako, da krave raje ubogajo vodilno kravo kot mene – kar je res zanimivo.«

POT DO ZDRAVIH TAL IN ŽIVALI

Blatni hodnik ima polna tla z litim asfaltom, čisti pa ga pehalo. Na ležiščih je hlevit, nastlan s slamo. »Posebnost našega hleva je v tem, da se krave, kljub temu da so notri, počutijo kot na pašniku. Čutijo okolico – vreme, veter, sonce, dež, imajo dovolj svetlobe in svežega zraka. Naš cilj je, da se krave v hlevu počutijo tako, kot bi bile zunaj. Ker nimamo naprav za spremljanje njihovega vedenja, je pomembno, da je hlev odprt proti dvorišču, kar nam omogoča takojšen vpogled v dogajanje med kravami. S tem pridobimo več “naravnih posnetkov” in lažje opazimo spremembe. Menim, da je ta način enostavnejši in hitrejši kot spremljanje prek računalnika.«

Blatni hodnik je iz litega asfalta, da kravam ne drsi, prav tako pa ta ne vpije vlage in je topel. Čistijo ga pehala, pozimi 5- do 6-krat, v času paše pa 3- do 4-krat.

Njihova želja je bila odprta kmetija, kjer lahko vsakdo pride in si ogleda način dela. Pogosto jih obiščejo otroci, mlade družine in drugi, zato so teleta in krave vajeni ljudi in družbe. »Vsi naši hlevi so zasnovani kot odprti, pri novem hlevu za pitance in mlado živino pa načrtujemo tudi izpust. Vedno smo si želeli več manjših objektov, obkroženih z drevesi, in ne enega velikega poslopja. To daje občutek pravega kmečkega okolja, in ne industrijskega videza.«

Njihovo delo temelji na neposrednem opazovanju krav v živo in ne prek računalniškega programa, priznava Anton. »Pomembno je razumeti kravo kot celoto. Prepoznati njen karakter, ali je mirna ali živahna, kako se obnaša na paši, skratka, vsako kravo tako spremljamo že od telitve naprej. Vsaka ima svoj značaj – nekatere so umirjene in prijetne, druge bolj plašne. Zato v našem hlevu ni veliko opreme, vse je relativno enostavno, a deluje. Krave so zdrave, mirne in dolgožive. Najstarejša krava v hlevu je že dopolnila osem let, sicer pa krave v prireji ostanejo vsaj pet laktacij.«

PREPROSTO IN UČINKOVITO

Krave, ki telijo, so praviloma ves čas na paši, tudi pozimi, če tla niso preveč mokra. Po telitvi pustijo teleta pri kravi en dan, da se napije mleziva, potem pa kravo peljejo v hlev, tele pa v prostor za teleta. »V mokri zimi poskrbimo, da krave telijo v porodnišnici, ki je v novem hlevu na globokem nastilju.«

Anton pove, da ima opazovanje vedenja živali številne prednosti. Med drugim jih navdušuje njihov čredni nagon. »To prinaša veliko prednosti. Čredni nagon nam je zelo všeč, saj omogoča, da je delo s kravami prijetno. Kamor gre ena, gredo vse. Če pa katera od živali pobegne s paše, se brez skupine nikoli ne oddalji preveč.«

Krave nimajo težav s paraziti, saj se govedo večinoma samo učinkovito spopada z njimi. Vsako leto analizirajo izločke, ki ne kažejo težav s paraziti.

Pri izbiri molzišča so že takrat iskali najpreprostejšo rešitev, ki krav ne bo utesnjevala in jim bo omogočala prosto gibanje. Namesto tandema so se odločili za ribjo kost 9 + 1, o robotu za molžo pa nikoli niso razmišljali. Zaradi učinkovitosti, saj vse krave pomolzeta v manj kot eni uri, ter zaradi stika z živalmi nista nikoli razmišljala o postavitvi robota. »No, vsaj midva ne, kako bodo v prihodnje razmišljali otroci, pa ne morem reči.«

Trenutno imajo na kmetiji 50 krav molznic, molzejo pa jih 44. Teleta napajajo z mlekom neposredno po molži.

Izvemo, da prav zaradi molzišča Bernarda vse krave pozna po značilnostih njihovih vimen, Anton pa jih prepozna po glavah. V čredi imajo lisasto pasmo in rjavo v temni in svetli barvni različici. To je še posebej zanimivo v vročih poletnih dneh, ko svetlejše krave nimajo težav, temno sivim pa je hitro prevroče.

Reja telet in telic na prostem se zelo dobro obnese, in sicer skozi vso zimo. Vse telice so na paši na nekoliko oddaljenih pašnikih, krave pa se pasejo v bližini domačije.

ZDRAVJE KOT PRIORITETA

Povprečna mlečnost znaša več kot 6000 litrov po kravi v standardni laktaciji. »Mlečnost je višja, saj smo izpopolnili krmni obrok. S trenutno prakso in razširjenim kolobarjenjem, ki vključuje tritikalo, ječmen, koruzo, sončnice, proso in krmni grah, načrtujemo povečanje prireje mleka. Letos smo dosegli pomembno dodano vrednost z novimi posevki sončnic in soje ter siliranjem krmnega graha, kar je izboljšalo krmni obrok za krave in s tem mlečnost.«

Mleko prek KZ Brežice prodajajo Ljubljanskim mlekarnam, saj Anton daje prednost domačemu odkupovalcu, ki jim mleko plača po visoki odkupni ceni za ekološko mleko. Po litru ekološkega mleka dobijo dodatek, ki znaša 13 centov nad osnovno ceno konvencionalnega mleka.

Njihova praksa ohranitvenega in ekološkega kmetovanja se na kmetiji odraža tudi v zdravstvenem stanju črede. Pri kravah molznic uporabljajo veliko manj antibiotikov, kar prispeva k boljšemu zdravju in nadpovprečni plodnosti. »Zdrava tla in uravnotežena krma pozitivno vplivata na vse procese na kmetiji,« je prepričan Anton. Doda, da je hlev uresničenje njihovih dolgoletnih zamisli in predvsem trmastega vztrajanja pri nekaterih praktičnih rešitvah, za katere marsikateri projektant sprva ni želel niti slišati.

»Hlev se v praksi obnese, živali so zdrave, in to je tisto, za kar delaš z veseljem,« sta prepričana Bernarda in Anton, ki sta oba zaposlena na kmetiji. Sicer pa je s kmetijo zelo povezana vsa družina, tudi njuni štirje otroci: Ana, Ema, Lavra in Matjaž, ki so njen nepogrešljivi del.

Fotografije: Anže Petkovšek