Na kmetiji Rabič se zakonca Ana in Aleš zadnjih deset let posvečata prireji mleka, prej pa sta oba obiskovala redno službo. Aleš je od malega povezan s kmetovanjem – že kot otrok je pred odhodom v šolo sosedi pomagal pri molži.

»To delo mu je bilo zelo pri srcu, zato ni presenetljivo, da smo se odločili za prirejo mleka kot glavno dejavnost na kmetiji. Čeprav sva imela oba redne službe, sva se v nekem trenutku odločila, da bova svoje življenje posvetila kmetovanju in prireji mleka,« pojasni Ana, ki izhaja iz Tinjske Gore – posestva in vinarstva Avguštin.

Ana in Aleš sta tako prva generacija kmetov; prej sta imela hlev v najemu, kjer so bile krave še privezane. Kasneje pa je Aleš prepoznal priložnost na sedanji lokaciji, kjer je nekoč stal stari hlev, ki je pripadal Aleševim daljnim sorodnikom, a bil povsem neuporaben. Stari objekt sta porušila in se podala v gradnjo novega in prostornega hleva s prostimi kravami.

Z gradnjo so pričeli leta 2014, krave pa so vanj naselili leto kasneje. Nedolgo za tem so zgradili tudi strojno lopo in silose, da kmetijska mehanizacija ni ostala na prostem, izpostavljena vremenskim razmeram. Sočasno so dokupili še nekaj zemlje in začeli z rejo krav molznic. Danes obdelujejo 70 hektarjev površin ter 20 hektarjev gozda, več kot polovica zemljišč pa leži na območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje.

Njihova kmetija še nima dolgoletne tradicije, imata pa Ana in Aleš izdelano vizijo glede reje krav molznic. Mleko prodajajo v Kmetijsko zadrugo Slovenska Bistrica, veliko pozornost pa namenjajo prodaji mleka preko mlekomatov. Svojim strankam želita približati kakovostno hrano, saj močno zagovarjata in spodbujata lokalno samooskrbo. Ker želita ljudem pokazati od kod mleko sploh prihaja in kako pri njih živijo krave molznice, pa večkrat organizirata tudi dneve odprtih vrat na kmetiji.

Ana opisuje svojo življenjsko pot, ki je nekoliko ironična, saj si je sprva želela študirati veterino, a se je kasneje odločila za ekonomsko smer. Slednja se je potem izkazala za koristno, saj ji pridobljeno znanje zelo koristi pri vodenju kmetije. In če je želela preko veterine delati z živalmi, se ji je želja v tem času uresničila, saj je vsakodnevno obkrožena z njimi. »Prej sem se veliko ukvarjala s turizmom na domačem posestvu Avguštin, ki ga zdaj vodijo moj brat in starša, poznani ljudje pa so me tako kasneje pogosto spraševali, zakaj sem vinograde in vino zamenjala za krave. Jaz pa jim vedno odgovorim enako: »Krave so izjemno hvaležne živali, ki vse, kar jim nudiš, večkrat povrnejo. Iskreno je z njimi lažje, nič se ne pritožujejo, ljudje pa imajo vedno več različnih mnenj in pristopov,« ne ovinkari Ana.

Gradnja hleva in prihodnji načrti za izboljšave

Del hleva za krave molznice so Rabičevi zgradili delno s pomočjo nepovratnih evropskih sredstev, del za mlado živino pa so v celoti financirali sami. Glede na to, da imajo v lasti veliko gozda, je celotno ostrešje hleva sestavljeno iz lastnega lesa. Njihova čreda, ki je sestavljena iz krav pretežno črno-bele pasme, vmes pa je tudi nekaj krav lisaste, je pretežno mlada.

»Ob selitvi sva namreč kupila breje telice in prešla na prosto rejo. Prejšnja čreda krav, ki je bila v najemniškem hlevu privezana, je imela po selitvi nekaj težav, predvsem z nogami in plodnostjo. Med črno-belimi kravami so tako danes še vedno najbolj vzdržljive potomke lisastih iz starega hleva. »Za naju je pomembno, da se krave v hlevu počutijo čim boljše, saj meniva, da je udobje izjemno pomembno. Več ko jim daš, več ti vrnejo.« Dolgoživost krav se podaljšuje, nekatere so že v šesti ali sedmi laktaciji, a čreda še ni povsem dokončno oblikovana. Kot pravi Ana, se vsi ves čas učijo in izboljšujejo delo na kmetiji.

Aleš pojasni, da je njihova kmetija prostorsko zelo omejena. Hlev je na primer lociran neposredno ob sosedovi hiši, a se na srečo z njimi odlično razumejo. »Za to smo izredno hvaležni, sicer ne vem, kako bi lahko nemoteno kmetovali,« razmišlja.

Hlev ima zelo visoko streho, ki meri 15 metrov v slemenu in je prekrita z opeko. Po sredini ima zračni most, sicer pa je hlev podkleten z jamo za gnojevko, krave molznice pa imajo na blatnih hodnikih rešetke. »Sprva je bil zasnovan tako, da so bila na rešetkah tudi teleta, vendar nama z Ano to v praksi ni bilo všeč. Kasneje sva bokse za teleta preuredila na globok nastilj, saj sva jim želela omogočiti večje udobje. Globok nastilj je sicer zahtevnejši za čiščenje, sploh ker sistem prvotno ni bil zasnovan zanj. Ročno čiščenje je tako neizvedljivo, saj je nastilja preveč, zato si pomagamo z manjšim strojem. Kljub temu bi bila v prihodnosti potrebna še kakšna dograditev in razširitev dela za mlado živino, da bi lažje dostopali do boksov.« Vsa teleta so do starosti 6. mesecev na globokem nastilju.

Hlev je zelo zračen tudi brez dodatne ventilacije, deluje pa na sistem naravnega prezračevanja. Zračniki na strehi so vedno odprti in poskrbijo za dober pretok zraka. »Celotna naložba v hlev je pred desetletjem znašala pol milijona evrov. Danes bi podobna gradnja stala vsaj milijon evrov,« je prepričan Aleš, ki doda: »Takrat smo si upali vzeti visok kredit, ki pa ga bomo odplačali v roku naslednjih petih let. Nismo namreč želeli kredita na 30 let, saj človek ne more predvideti dogodkov za tako dolgo časovno obdobje.«

Krave ležijo v ležalnih boksih z gumijastimi podlagami. Gume so stare že deset let in so še vedno v odličnem stanju. Še dodatno so nastlane z mešanico žagovine in apna – za dodatno udobje in hkrati še razkuževanje. V hlevu sta nameščeni tudi dve krtači, ki sta skoraj nenehno v uporabi, imajo pa še krmilni avtomat za močno krmo in ogrevane napajalnike, da voda pozimi ne zmrzne. »Zadnjih pet let hleva ne zapirava več s protivetrnimi mrežami, saj so zime postale precej mile, medtem ko mlado živino pred slabim vremenom varuje višja stranska stena hleva.«

Hlev je skupaj z mlekarno dolg 40 in širok 26 metrov, zasnovan pa je za 57 krav molznic. Sedaj molzeta 48 krav, druge so presušene, povprečna mlečnost znaša 9.500 litrov po kravi v standardni laktaciji in je vsako leto višja.

Zdravje in dobro počutje krav na prvem mestu

Doma vzredijo tudi nekaj bikcev, sicer pa jih večino prodajo že kot mlade. Krave večinoma osemenjujejo s tujimi biki, nekaj pa tudi s slovenskimi. Stremijo k izboljšanju nog, vimen in prilagoditvi črede na robotsko molžo. Ta naložba sicer še ni predvidena, ni pa niti povsem izključena. »Čeprav zaenkrat nimava robotov, dolgoročno o njih razmišljava, saj bi nama olajšali delo,« pravita.

»Kot že omenjeno, je mlečnost vsako leto nekoliko večja; letos pričakujeva povprečno mlečnost 9.500 litrov na kravo v standardni laktaciji, lani pa je znašala 9.200 litrov,« pojasni Aleš in doda, da v letošnjem poletju mlečnost ni padla, kar pomeni, da v hlevu niso imeli težav z vročinskim stresom.

»Za nas ni bistvena najvišja mlečnost, temveč dobro počutje živali. Višja mlečnost pogosto prinaša več težav in zdravljenj, zato smo usmerjeni k zdravju krav in njihovi živahnosti. Krave so zdrave, brez večjih zdravstvenih težav, kar nama veliko pomeni.«

Anino delovno mesto v hlevu predstavlja molzišče. »V času gradnje nisva imela možnosti za nakup robota za molžo in danes mi zaradi tega ni nič žal. S tem načinom molže imam stik s kravami, jih opazujem, se jih dotaknem in lahko nemudoma prepoznam težave, če se slučajno pojavijo, in to mi veliko pomeni.« Molzišče je ribja kost 2×6 z avtomatskim snemanjem enot, s katerim je zelo zadovoljna.

Ana in Aleš imata tri zelo pridne otroke: 16-letno Pio, 11-letno Majo in 9-letnega Alena. »Kljub šolskim in drugim obveznostim radi preživljajo prosti čas v hlevu. Pogosto se zleknejo v slamo in igrajo s telički, tako da jih komaj prikličem ven. Otroci poznajo živali, jih opazujejo in resnično uživajo pri delu z njimi. Pia pa se je letos udeležila tudi šole mladih rejcev na Grmu v Novem Mestu, saj obožuje delo s kravami.«

»Naš hlev ni robotiziran, pa tudi star je že deset let, zato smo še toliko bolj veseli, ker  smo med finalisti na izboru za Naj hlev.«

Telitve na prostem

Presušene krave imajo na paši ali na globokem nastilju v boksu, kjer se nahaja porodnišnica, čeprav večinoma telijo kar na prostem. »To je res lep prizor,« pravi Ana. Hlev je vedno odprt, tako da imajo vse krave stalno možnost izpusta, medtem ko so presušene krave večinoma na paši.

Telički so prvih 14 dni v individualnih boksih, nato jih preselijo v skupinske v skupine po pet, kjer skupaj rastejo. »Napajamo jih z mlekom, tisti nekoliko starejši pa popijejo tudi mleko, ki dnevno ostane v mlekomatu, da ničesar ne zavržemo. Začnemo s štirimi litri na dan in nato postopoma povečujemo količino mleka, ki je pomembno za njihov zdrav razvoj. Trenutno imamo tri aktivne mlekomate – dva se nahajata v Slovenski Bistrici in eden v Mariboru.«

Prej so jih imeli celo šest, a so jih morali zaradi manjše prodaje in drugih lokacijskih težav umakniti in preseliti. Kljub temu je prodaja mleka na treh aktivnih uspešna, Aleš pravi, da v zadnjem obdobju ponovno raste prodaja mleka na mlekomatih. Mleko vozijo tudi v nekaj lokalnih šol in vrtcev. »Edino težavo pri mlekomatih predstavlja pomanjkanje serviserjev in rezervnih delov. A ker smo ohranili tiste izločene mlekomate, jih zdaj uporabljamo za rezervne dele, večino vzdrževanja pa naredimo sami v lastni režiji.«

Cena mleka trenutno znaša 46 centov na liter, kar je dobro v primerjavi s preteklimi leti, vendar pa stroški prireje ostajajo visoki. Stroji in rezervni deli so dragi, zato poskušajo prihraniti pri krmi, tako da je kar največ pridelajo sami – vključno s travno in koruzno silažo ter mletim koruznim zrnjem. V mešalno prikolico dodajajo še doma pridelan ječmen, suho koruzo, repico in včasih bučne tropine. Soji se izogibajo tudi zaradi prodaje mleka na mlekomatih.

Sobivanje z živalmi

Krmljenje imajo prilagojeno različnim skupinam živali. Telički do pol leta jedo predvsem seno, telicam dodajajo travno silažo, medtem ko presušene krave dobijo še koruzo. Aleš pravi, da imajo nekaj kmetijske mehanizacije, od tega največ strojev za seneno linijo, vendar pa za nekatere naloge, kot je setev, najemajo zunanje storitve. »Imamo svojo seneno linijo, čim več tudi orjemo ter branamo sami. Za spravilo koruzne silaže najemamo storitve, saj je to bolj učinkovito. Prav tako imamo cisterno z nizkimi izpusti, kar prispeva k okoljski odgovornosti.«

»S hlevom sem zelo zadovoljen. Na začetku se je morda zdel prevelik, danes pa bi bil lahko še večji, čeprav smo na sedanji lokaciji precej omejeni s prostorom. Jama pod rešetkami je bila najboljša odločitev, saj za laguno ni bilo prostora. Globok nastilj zahteva ogromne količine slame in ustrezno skladiščenje, zato sta sistem rešetk in gnojevke pri molznicah dobra izbira. Vsekakor je bistven tudi izpust, saj so krave rade zunaj, le v poletni vročini raje ostanejo v hlevu, kjer jim je bolj prijetno,« strni Aleš.

V prihodnosti načrtujejo razširitev dela hleva za mlado živino in večji prostor za presušene krave – porodnišnico.

Ana je bila tista, ki se je opogumila in prijavila hlev na izbor za Naj hlev. Pojasnjuje: »Naš hlev je zračen in živalim nudi vse, kar potrebujejo. Če bi osvojili nagrado, bi bila to prva nagrada za mojega moža, ki je svoje življenje posvetil reji krav molznic in prireji mleka. Verjamem, da je naš hlev prijazen do živali, saj se resnično trudimo, da jim nudimo udobje, veliko prostora in možnost izpusta ter pašo. Vse to je odlična osnova za prihodnje generacije. Ta nagrada bi bila hkrati tudi priznanje našim otrokom, ki v hlevu preživijo veliko časa, njihova prisotnost pa prispeva k dobremu počutju živali.«

»Pri nas prireje mleka ne gledamo zgolj skozi mlečnost in ekonomiko, ampak kot sobivanje z živalmi,« sklene Ana.

Foto: Anže Petkovšek