Marko Kern je pri 31 letih osredotočen in izjemno inovativen prevzemnik živinorejske kmetije. Z dovolj poguma, drznosti in odločnosti je domačo kmetijo v Velesovem pri Cerkljah na Gorenjskem prevzel leta 2018 – pri 25-ih letih. V tem času je uvedel precej sprememb, s številnimi zamislimi, ki jih je realiziral v obstoječe naložbe, pa izboljšal produktivnost dela in finančno kondicijo kmetije. Prelomna točka je bil hujši požar, ki je izbruhnil leta 2016 in Kernovim uničil star hlev, strojno lopo ter kisarno za zelje in repo. Marko je prihodnost prepoznal v prireji mleka in vse napore vložil v uresničitev tega cilja. Njegova čreda črno-belih krav dosega mlečnost nad slovenskim povprečjem. Hlev je poln inovativnih rešitev, ki produkte in stranske produkte, ki nastajajo pri prireji mleka in mesa, učinkovito zajamejo in izkoristijo z namenom izboljšanja okolja.

»Z gradnjo novega dela hleva in obnovo starega smo začeli po omenjenem večjem požaru. Ta nas je precej zaznamoval in takrat nismo bili povsem prepričani, kako nadaljevati. Sam sem sicer vztrajal, da nadaljujemo in kmetijo tudi lastniško uredimo, kar je bilo v družini z osmimi otroki nujno dejanje. Strinjam se, da to za vse verjetno nikoli ni povsem pošteno, vendar nujno za prihodnost in razvoj kmetije,« je opisal Marko, ki je dve leti po požaru nato prevzel kmetijo. »Kisanje zelja in repe kot dopolnilno dejavnost smo opustili in se odločili, da se usmerimo izključno v prirejo mleka. Povečali smo zmogljivosti hleva z gradnjo novega dela za presušene krave in telice, stari del pa obnovili in preuredili za krave molznice,« je povedal.

»Hlev potrebuje še nekaj vložka in detajlov, načeloma pa je vse urejeno. Sledi še ureditev selekcijskega boksa in dela krmilne mize, kar sovpada z izgradnjo prostora za robota za krmljenje. Uvedba robotiziranega krmljenja že nekaj časa ostaja moja želja, zato smo že med gradnjo pripravili potreben teren za prihodnjo izvedbo. Razlog za robotizacijo krmljenja ni prihranek časa, ampak praktičnost zaradi krmljenja različnih skupin živali, ki potrebujejo različne obroke. Trenutno to delo predstavlja veliko težavo pri mešanju krme z mešalno prikolico. Mešanje obroka za deset presušenih krav ni težko, ampak neracionalno. Z robotom za krmljenje pa bom lažje večkrat na dan mešal krmo za posamezne skupine. Prav tako pa bi tudi kravam lahko večkrat dodajal krmo in jo hkrati potiskal h jaslim.«

Korak za korakom do sodobne kmetije

Pri delu mu veliko pomagata starša in mlajša brata – petnajstletni Štefan ter leto dni starejši Tomaž, ki ga Marko dojema kot svojo desno roko. Oba obiskujeta BC Naklo, kjer je šolanje zaključil tudi Marko. »Žal mi je, da šolanja nisem nadgradil s študijem. Če bi se danes še enkrat odločal, bi se vpisal na študij agronomije. Ker obstaja le redni študij, pa zanj še nisem našel ustreznega časa. Prepričan sem, da bi s tem pridobil nova znanja, spoznal nove ljudi in strokovnjake s tega področja. Zato se moram prilagajati in potrebno znanje iščem na spletu ter v praksi.« Ob tem izpostavi youtube kot neusahljiv vir strokovnega in teoretičnega znanja.

Marko ustvarja in se razvija s tempom, ki ga dopušča ekonomsko stanje kmetije. Zato gradi v različnih fazah in postopoma posodablja in nadgrajuje tehnologijo, veliko pa naredi tudi sam. Kar se tiče nepovratnih evropskih sredstev, je namreč dobil le tista iz naslova mladega prevzemnika. »Nekoč je oče prejemal le osnovne subvencije, zdaj pa izvajamo tudi ukrep kmetijsko okoljska podnebna plačila (KOPOP) in intervencijo sheme za podnebje in okolje (SOPO). Glede na to da imamo dokaj malo zemljišč, smo pri sestavi kolobarja precej domiselni. Na 40 % ornih zemljišč določeno kulturo lahko gojimo tri leta zaporedoma, na drugih 60 % pa jih pridelujemo izmenično.«

Po prevzemu kmetije je Marko vzel kredit in uredil glavne stvari. Kupil je robota za molžo, ki je zamenjal molzišče 2x 4 ribja kost, cisterno za gnojevko in nekaj potrebne druge opreme. »Zunanjost hleva še vedno izgleda starejšega datuma, vsebina pa je povsem nova – elektrika, voda, vse napeljave, rešetke, ležalni boksi, robot za molžo … skratka vsa oprema je nova.« Krave molznice pa so na njihovi kmetiji proste že od leta 1985.

Dolgoročna strategija za uspešno kmetovanje

V povprečju molzejo 65 krav molznic, njihovo skupno število znaša 80. Presušenih krav imajo relativno veliko, vseh živali na kmetiji je 150. Kot je dejal, velikost črede ne predstavlja težav, saj je kapaciteta hleva velika. Težava se pojavi pri pomanjkanju obdelovalne zemlje. »Stremimo k povečanju površin kmetijskih zemljišč, saj jih je na Gorenjskem v bistvu veliko na voljo, vendar po zelo visokih cenah. Veliko zemlje ima tu v lasti tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, vendar mi še nismo bili uspešni na njihovih razpisih. Najemamo pa nekaj zemlje od posameznikov, ki so opustili kmetovanje, ter kosimo na Letališču Jožeta Pučnika. To je še posebej zanimivo, saj smo časovno omejeni na določene dneve in celo ure, sploh ko kosimo okoli radarjev, ki jih takrat ugasnejo. Tam kosimo dvakrat na leto in pridelamo slabšo krmo – travo, ki jo poskušamo čim bolje posušiti.«

Obdelujejo 57 hektarjev zemlje in skrbijo za 12 ha gozda. Vso krmo pridelajo doma, če jih le ne preseneti suša, kot pred dvema letoma. »Takrat smo morali dokupiti nekaj krme. Vendar ne koruzne silaže, to smo nadomestili z ječmenom, ki smo ga sami pridelali in silirali. Z ječmenovo silažo smo uspešno prebrodili krizo, saj prireja mleka ni padla. V tem času s koruzno silažo nimamo težav, sejemo tudi travno-deteljne mešanice, saj smo zaradi potrebnega kolobarja zorali nekaj travnikov. Pridelujemo pa tudi žito, zato težav s krmo letos ne bo.«

Obrok posebej meša za molznice, za presušene krave in telice. Čez poletje za presušene krave obroka niti ne meša, saj dobijo suho krmo – seno ali senažo, mešanico žit in nekaj obroka od krav. »To ni idealno, vendar bom v prihodnje to rešil z robotom za krmljenje.« Krmi obrok izračuna strokovnjak za prehrano, ki pa so ga v zadnjem času zamenjali, tako kot sestavo obroka, zato o tem še ni veliko povedal. »Sodelovanje s strokovnjakom za prehrano je odločitev vsakega posameznika. Sam vedno stremim k napredku in razvoju in ob tem ugotavljam, da poleg vrhunske prehrane krave potrebujejo tudi udobje. Brez tega je rezultat v mlečnosti le kratkoročen; mlečnost se že dvigne, a za seboj potegne težave. Zato moramo delati na dolgi rok, nič ne gre čez noč.«

Prireja mleka nad slovenskim povprečjem

Povprečna dnevna mlečnost je 35 litrov, kar je precej boljši rezultat, kot pred njegovim prevzemom. S posodobitvijo sta se prireja in dolgoživost krav močno povečala (v povprečju 2,5 laktacije), kjer je seveda še rezerva, vendar je v tem času remont intenzivnejši, saj imajo veliko telic. »V hlevu so krave črno-bele pasme, za veselje pa še tri predstavnice lisaste pasme. Oče je prehajal iz lisaste pasme na črno-belo, zato so mogoče nekatere krave močnejšega tipa in bolj mesnate, česar bi se verjetno morali znebiti, ni pa nujno, saj je odkupna cena krav v tem času dobra.«

V standardni laktaciji krava namolze 10.500 litrov, kar je nad slovenskim povprečjem. »Želje sicer segajo še višje, vendar bi bilo treba za njihovo uresničitev še več časa preživeti v hlevu. Ker poleg prireje mleka opravljam še storitve s kmetijsko mehanizacijo, me v hlevu ni toliko, kot bi si želel. Čez zimo zato poskušam uravnotežiti in nadoknaditi mojo poletno odsotnost.«

Kot pravi, se posveča odbiri telic in v zadnjega pol leta osemenjevanju s seksiranim semenom. Seksirano seme uporablja na najboljših kravah, ker si želi čim več njihovih potomk, za tiste nekoliko slabše pa izbere seme bikov za prirejo mesa. Pri izbiri plemenjakov se osredotoča predvsem na izboljševanje lastnosti nog, dolgoživosti in vimena, ki mora biti prilagojeno na robotsko molžo. Prepričan je, da ima tudi na tem področju še rezervo.

Ko spregovoriva o prehodu z molzišča na robota, pa pojasni dobro izkušnjo. »Bilo je precej idealno, saj se je odvijalo v času koronakrize in posledičnega zaprtja. Monter je imel dovolj časa, zato smo v miru vnašali spremembe v hlev in krave navajali na nov sistem. Hitro so se navadile na spremembo načina molže. Izpostavim lahko čakališče, ki ima s treh strani enosmerna vrata – finger gates, za nemoteno upravljanje pretoka krav. Ko je krava v čakališču, gre lahko ven samo skozi robota in zadeva funkcionira. Zamudnice seveda so, včasih jih je več, včasih manj, zelo različno. In prav zato je prisotnost človeka v hlevu še vedno nujna, kljub vsej robotizaciji.«

Mleko prodajajo v Kmetijsko zadrugo Cerklje. O odkupni ceni pa jedrnato pravi, da je trg odprt. »Odkupna cena mleka ni dobra, to vam bo povedal vsak rejec. Za mleko s 4,05 % maščobe in 3,45 % beljakovin je bila zadnja cena okoli 46 centov, se pa plačilo med zadrugami razlikuje. En cent več na liter mleka pri količini veliko pomeni, čeprav naša prioriteta ni preskakovanje med odkupovalci, a trg je odprt,« pravi in doda, da so naše zadruge na splošno izgubile bistvo. Namesto povezovanja in enotnosti na trgu se raje ukvarjajo s trgovino. Izmenjava mnenj na to temo se seveda kreše, vendar sam menim, da če se večji kmetje med seboj povežemo pri nakupu repromateriala, žit, beljakovinske krme …, jih dejansko ne potrebujemo. To pa tudi že počnemo.«

Od sanj iz otroštva do vsakdanjih izzivov

Ko ga vprašam, kaj je botrovalo odločitvi za rejo krav molznic v njegovi pomladi življenja, iskreno odgovori: »Pridejo dnevi, ko se tudi sam vprašam, kaj sem sploh mislil,« se nasmeje in nadaljuje: »Vendar sem že od malih nog govoril, da bom kmet. In danes sem. Ni najlažji poklic, vendar je dober in lep, a ga ljudje premalo cenijo. Za količino dela, ki ga opravimo, pa ne bomo nikoli pošteno plačani. Obstajajo tudi prednosti tega poklica, za katere pa je verjetno bolje, da jih ne poudarjam in se tako izognem očitkom javnosti.«

Glede slovenskega kmetijstva povzame stanje majhnosti in butičnosti kmetij v Sloveniji, kar sovpada z naravnimi danostmi. Vendar meni, da bi morali tudi kupci prepoznati to slovensko specifičnost. »Zato pravim, da nam ravnincem ni nič težko, sploh če poznamo kalkulacije na velikih posestvih. Če pa se pomaknemo pod Krvavec na primer, pa smo lahko samo veseli, da je krajina sploh obdelana.«

»Odločevalci v EU in pri nas nam bodo morali omogočiti prave pogoje za kmetovanje. Ne smejo nas le omejevati, ampak ustvariti pogoje, da bomo lahko delali, skrbeli za okolje, dobrobit živali, krajino in za vse nas.«

Pa se dotakneva še tematike razdeljevanja subvencij med velike, majhne in hribovske kmetije. »Vem, kam gre največji delež, in žalosti me, da so med nami kmetje, ki lobirajo v napačno smer. Največ bi morali dobiti tisti z najtežjimi pogoji, ki se najbolj trudijo in obdelujejo naše hribe. Subvencije bodo verjetno vedno ostale, ker nas bodo odločevalci želeli nadzirati. Jaz bi se strinjal s tem, da jih ukinejo. Tako bi se hitro vzpostavil red, sposobni bi preživeli, drugi pač ne. Zato se tega ne bojim, nekateri se pa lahko,« je sklenil.

Med ogledom hleva pripomni, da bi si želeli še več svetlobe v njem, a so se morali prilagajati konstrukciji starega. Zračnost je odlična s prisilno ventilacijo, poleti pa je urejeno tudi pršenje, ki je s pomočjo ventilatorjev usmerjeno na sredino ležalnih boksov. Pršilniki vode, ki poleti s finim pršenjem kravam pomagajo premagovati vročino, za cel hlev porabijo 2 litra vode na minuto. Krmilna miza poteka v obliki črke U, ležalni boksi so globoki, nastlani s separatom, ki je produkt separacije in reciklaže gnojevke. Tak nastilj se imenuje “green bedding” in kravam predstavlja udobno ležalno površino, okolju pa dovršeno trajnostno rešitev.

Razvoj pripomočkov za lažje delo

»Separator gnojevke uporabljamo že od leta 2017, sistem je zahteven, saj potrebuje nadzor in pravo sušino. Pogoji in gnojevka se namreč spreminjajo, zato ni nujno, da je izplen separata vedno željen.«  

Na 10 do 14 dni zaženejo separator, ki v osmih urah proizvede 30 m³ separata. »Količina je odvisna od konsistence gnojevke in njenega stiskanja, kar lahko pomeni velike količinske razlike v enakem časovnem obdobju. Črpalka črpa gnojevko iz jame, ta gre na separator, ki jo stiska, višek – tekoči del, pa teče nazaj v isto jamo in spira kanale, kar ni najbolj idealno, ampak za zdaj je še tako. Separator gnoj stisne, da v njem ostane do 35 % vlažnosti.

Poleti pa se lahko zelo hitro še bolj osuši. Če ostajajo težave z vlažnostjo, pa dodamo apnenčevo moko.« Postreže s podatkom, da krave na njem ležijo po 12 do 12,5 ur, kar smatra za dober rezultat. Težava je le ta, da po nekaj dnevih uporabe krave naredijo luknje – se vkopljejo vanj. Zato ga morajo zravnati in razrahljati. Zaradi zbitosti materiala ročno ne gre, zato uporabljajo traktorski priključek. Nastiljajo pa ga ročno, vendar to predstavlja prehudo »telovadbo«, zato Marko razvija voziček, s katerim bo to delo olajšal. »Kmetje smo inovatorji in večkrat razvijemo in naredimo kakšen pripomoček. Le časa nam rado zmanjkuje. Kakšna zima bi morala biti več,« se pošali v svojem slogu.

Separator trenutno nadgrajujemo z novo elektroniko, ki bo uravnavala tlak za dosego čim več suhe snovi. Nadgradnja poteka v lastni režiji, bo pa ta elektronika sovpadala s proizvodnjo električne energije iz lastne sončne elektrarne za samooskrbo.

Nešteto zamisli

Marko prizna, da ima v glavi več kot sto projektov, ciljev in želja. Med drugim tudi dokončati montažo avtomatske vremenske postaje. Prav vsi cilji pa so povezani z uporabo alternativnih rešitev. »Kar se okoljsko-trajnostne naravnave tiče, sem poln zamisli, ki bi jih rad udejanjil. Če nas javnost obtožuje, da smo veliki proizvajalci metana, naj nam še pusti, da ga čim več zajamemo in proizvajamo še več elektrike in toplote. Tako bi lahko ogrevali hišo, sušili seno ali žito,« razmišlja.

Ko z Markom potegneva črto pod prirejo, je načeloma zadovoljen in upravičeno ponosen na to, kar je ustvaril v svoji mladosti in teh kratkih letih kot gospodar kmetije. »Kravam nudimo dobre pogoje, opazujemo jih in vidimo, da se imajo dobro, čeprav moramo ves čas paziti, da se imajo še boljše. Kljub vsemu so zanje najtežje poletne temperature, zato bomo še okrepili pršenje, namestili več šob ter grobo pršenje ob krmilni mizi, ko pridemo do cenejšega vira vode. Zamisli imam nešteto, voljo tudi, če bodo le še razmere takšne, kot si vsi želimo, in če bomo zdravi, se bo naša kmetija še razvijala. Obupali vsekakor ne bomo, v tej zgodbi smo in to bomo peljali naprej.«

»Danes bi se verjetno ponovno odločil in izbral ta poklic. Čeprav menim, da bi bili kmetje lahko mnogo bolj cenjeni. Za količino dela, ki ga opravimo, bi bili verjetno lahko tudi bolje plačani. S tem se nedvomno ne bodo vsi strinjali, ampak kmečka populacija se zelo stara, mladi pa se za kmetovanje ne odločajo veliko. Mislim, da nikomur ni problem količina dela, ampak to, da na koncu ni primernega plačila. Ne vem, če se bodo razmere spremenile … upamo na najboljše, obupali pa ne bomo.«