S prvo dopolnilno dejavnostjo – peko peciva, kruha in slaščic na tradicionalni način – je Mirjana pred sedmimi leti začela še na domači kmetiji v Zgornjem Partinju. Svoje dobrote je začela tržiti pod blagovno znamko Mimina domača kuhna. Zaradi velikega povpraševanja kupcev je ponudbo piškotov hitro razširila še s peko dobrot iz krušne peči, kmečkega in sadnega kruha, orehove, makove, potratne potice in drugih. Kasneje sta z možem Matejem registrirala še predelavo sadja. 31-letna Mirjana in 37-letni Matej Goznik sta si tako svoja delovna mesta ustvarila na srednje veliki kmetiji v Voličini blizu Lenarta. Preživljata se s sadjarstvom kot primarno dejavnostjo na kmetiji ter dvema dopolnilnima dejavnostma. Po novem, kakšno leto in pol, pa tržita tudi liofilizirano sadje.

Druga dopolnilna dejavnost na kmetiji zajema predelavo sadja. »Začela sva kuhati domače marmelade, sušiti sadje, izdelovati jabolčni sok in kis. Približno leto in pol pa trživa tudi liofilizirano sadje. Kmetija se preživlja s sadjarstvom, dodatne prihodke pa prinese prireja mleka, ki jo vodita starša Viktorija in Ivan. Za molznice skrbita starša, ki sta mi leta 2022 predala kmetijo,« dodaja Matej Goznik, ki je mladi prevzemnik 11,5 hektarja velike kmetije. Kot pravi, nima dolgoročnih načrtov za nadaljevanje z dejavnostjo prireje mleka, saj mu sadjarski del kmetije skupaj s prodajo sadja in izdelkov na tržnicah ne dopušča potrebnega časa za rejo krav molznic.

Liofilizator naložba za prihodnost

Lani sta posodobila kuhinjo za peko in predelavo ter se prijavila na razpis za dopolnilne dejavnosti za sofinanciranje pekarske opreme in liofilizatorja. Slednji predstavlja kar precejšnjo naložbo, vendar je vsekakor premišljena. Omogoča dolgoročno konzerviranje hrane skoraj brez izgube hranilne vrednosti, povpraševanje po liofiliziranem sadju pa vztrajno narašča. »Odkar imava liofilizator, pečem tudi piškote z liofiliziranimi jagodami in belo čokolado,« pove Mirjana. Uporablja veliko večino domačega sadja, če pa že kaj kupi, vzame pri sosednjih kmetijah. Moko si priskrbi na mlinu Korošec.

Liofilizirano sadje je sadje, sušeno z zamrzovanjem. Postopek sadju ohrani pristen okus in vsebnost hranilnih snovi. Tako lahko tudi pozimi ponudimo vitaminsko in mineralno bogato sadje, ki je v Sloveniji pravi hit. Tako sadje ob pravilnem skladiščenju zdrži tudi do 25 let.

Redka ohranjena sadjarska kmetija v Voličini

Kmetija Goznik leži v občini Lenart in obsega tri hektarje sadovnjakov, 4,5 hektarja njiv, štiri hektarje gozdov in pet hektarjev travnikov. »V Voličini smo ostali eni redkih večjih sadjarjev, čeprav je to območje pred 30 leti slovelo po dobrih sadjarskih legah in veliki količini pridelanih jabolk. V najboljših letih so v krajevni skupnosti Voličina pridelali celo desetino vseh jabolk v Sloveniji. Propad Agrokombinata Lenart, ki je jabolka prideloval in odkupoval, je povzročil zamrtje večine sadjarskih kmetij. »Pri nas se na srečo to ni zgodilo, posadili smo še koščičaste in pečkaste sadne vrste ter jagodičevje, da imamo pestro ponudbo sezonskega sadja čez leto,« opisuje Matej. Prevladujejo jabolka, na 2,5 hektarja jih gojijo več kot deset sort. V sadovnjaku so glavne sorte kosmač, carjevič, elstar, topaz, idared, jonagold in fuji, imajo pa še nekaj starih dreves. Sadovnjake obnavljajo sproti, nekje so drevesa četrtega letnika, drugje desetega ali še starejšega. Na 40 arih imajo tudi breskve, 15 arov je hrušk, skoraj 10 arov sliv, manj pa marelic, malin in drugega jagodičevja.

Varni pred točo in sušo

Od leta 2001, ko jih je zadnjič prizadela huda suša, imajo urejeno namakanje, od leta 2003 pa tudi zaščitne mreže proti toči. »Odkar imamo protitočne mreže, še nismo imeli toče, prej pa večkrat zaporedoma. Sadovnjaki ležijo na nadmorski višini 370 metrov ob gozdu, ki sadno drevje ščiti pred pozebo. Ta nas je nazadnje udarila pred petimi leti, ko smo imeli 60-odstoten izpad pridelka. Vsako leto pridelamo dovolj jabolk za prodajo, več težav je s koščičarji,« razlaga mladi gospodar. »Obdelava je težja, ker je v sadovnjaku asortima toliko različnih vrst.«

Matej pravi, da sadje pridelujejo na integrirani način, jabolka pa tržijo s certifikatom Izbrana kakovost. »Ne kmetujemo na ekološki način, saj menim, da je v Sloveniji le nekaj idealnih leg za ekološko sadjarstvo. Naše sadovnjake obdaja gozd, zato lege niso prevetrene, veliko je škodljivcev, ki se jih brez pomoči kemije ne rešimo. Čeprav se zelo trudimo in za zaščito sadnega drevja uporabljamo tudi biostimulante in naravne pripravke.« Matej napoveduje, da bo letos v ponudbi več sadja kot prejšnja leta.

Matej s staršema Viktorijo in Ivanom

Tri generacije, ena kmetija

Na kmetiji se z živinorejo ukvarjajo že več kot sto let, s sadjarstvom pa 70. Kot družina delajo in bivajo v sožitju tri generacije. V hlevu imajo 25 glav goveda in osem krav molznic, mleko pa oddajo v ptujsko zadrugo. »Mama in oče sta že v pokoju, a imata še veselje in skrbita za živino. Mene pa bolj zanima sadjarstvo, za delo v hlevu pa mi žal zmanjkuje časa.

Od oktobra do aprila štirikrat na teden z očetom prodajava sadje in izdelke iz Mimine domače kuhne na osrednji tržnici v Ljubljani,« dodaja Matej, ki s prodajo nadaljuje očetovo 40-letno tradicijo prodaje na ljubljanski tržnici.

Družina je na prvem mestu

Mirjana pekarske izdelke in predelano sadje ob sobotah prodaja tudi v lokalnem okolju – na tržnici v Lenartu. »Posebej ponosni smo, da naše sadje, kruh, piškote in marmelade jedo tudi otroci v okoliških vrtcih in šolah. Izdelke prodajamo še v zadrugo Dobrina, bistriško zadrugo ter trgovino ptujske zadruge v Lenartu. Z nekaterimi kmetijami pa imamo skupen prodajni avtomat v Lenartu, kjer so naši piškoti na voljo ves dan,« dodaja.

Kot pravi mladi par, je tržno bolj zanimiva prodaja sadja, sledijo pa piškoti. Mirjana je imela sprva v načrtu tudi prodajo piškotov v trgovinah. »To je bila moja velika želja, na koncu pa sem ugotovila, da bo delo mogoče preobsežno. Sama sem namreč odgovorna za peko, poleg tega pa imava majhnega sinčka Jona, ki je postal najina prioriteta. Nimava namena zaposlovati drugih ljudi zaradi povečevanja proizvodnje, ki ne prinese nujno tudi večjih prihodkov.« Delovno silo najameta, ko pride čas obiranja. Z iskanjem nimata težav, saj imata že utečeno ekipo, s katero sta zelo zadovoljna.

»Najino delo na majhni in butični kmetiji zahteva veliko dela, ker nimava le pridelave, ampak tudi predelavo, na koncu pa še prodajo končnih izdelkov.«

V kuhinji se znajde tudi Matej

Mirjana je že od nekdaj rada pekla. Prvo potico ji je pomagala speči mama, nato pa je poskusila sama. In če že izgled ni bil najlepši, je bila pa vsaj zelo okusna. »Ko mi je nekoč stranka na tržnici rekla, da potica ne izgleda ravno najbolje, sem iskreno odgovoril: Tudi jaz nisem najlepši, sem pa dober po srcu,« nas je nasmejal Matej, ki slovi kot izjemen prodajalec. »Tega sem se priučil z leti. Že kot otrok sem namreč hodil na ptujsko tržnico z babico, nato pa z očetom na ljubljansko in se učil od najboljših.«

Skladiščne kapacitete na kmetiji so dovolj velike, sadje prodajata tudi večjim kupcem, če je zanj zanimanje. Zaradi precejšnje porabe elektrike imata sončno elektrarno, ogrevajo pa se s pomočjo sekancev. »Sončno elektrarno, ki smo jo postavili leta 2021, smo imeli sprva za napajanje hladilnice sadja. Lani smo jo dogradili, da smo samooskrbni z elektriko, presežke pa prodamo v omrežje.«

»Če je treba, se v kuhinji dobro znajde tudi Matej in speče sadni kruh.«

V prihodnosti načrtujeta urejanje celostne grafične podobe za kmetijo in izdelke ter ponudbo razširiti še na nekatera prodajna mesta, vendar brez pretiravanj. Širitev pride v poštev le toliko, da ne bo trpelo družinsko življenje in da bosta delo zmogla brez zaposlovanja dodatne delovne sile.

Mirjana in Matej pred hitrim širjenjem pridelave in predelave dajeta prednost družinskemu življenju in preživljanju časa s 16-mesečnim sinčkom Jonom. Širitev dopolnilnih dejavnosti je potekala zelo hitro, zdaj pa sta urnik prilagodila in se malce ustavila.