Matej Brezovnik prihaja iz Št. Janža pri Radljah. Kmetuje na gorski kmetiji, veliki približno 70 hektarjev. Na njej redijo krave molznice in mlado pitano govedo, skupaj okoli 200 glav. Po izobrazbi je ekonomist, ki je zelo aktiven in uspešen prevzemnik domače kmetije. Je umirjen in preudaren, a kritičen sogovornik.

Teži k spremembam in si prizadeva za boljši jutri slovenskega kmetijstva. Je ambiciozen in napreden, njegovo predano delo se med drugim odraža skozi odlične rejske rezultate pri črno-beli in lisasti pasmi, kjer dosega zavidljive rezultate mlečnosti (več kot 12.000 litrov) v standardni laktaciji. Pri selekcijskem delu dosega izjemen uspeh, poleg tega pa je njihova srednje velika družinska kmetija tehnološko zelo razvita. Pri delu ga vodi smisel za pravičnost, ki je hkrati glavno vodilo kmečke iniciative, katere del je tudi Brezovnik. Njen nastanek predstavlja zadnje upanje kmetov po želenih spremembah. Hkrati pa predstavlja podporo kmečkim organizacijam, in ne grožnjo, kot jo številni dojemajo.

»Na kmetiji delava skupaj z ženo Matejo, pomagata nama moja starša, kolikor lahko, za večja dela si pomagam s prijateljsko delovno silo,« pove. Obdelovalne površine se raztezajo prek Slovenj Gradca, Dravograda, Radelj ob Dravi, Maribora, nekaj jih je tudi v bližini Lenarta. Vsa zemlja je v OMD, njivske površine so v dolini, najbližje pa so od kmetije oddaljene pet kilometrov. »To predstavlja veliko potrato časa in strošek za transport krme v hrib ter gnojevke v dolino. Vsako leto je delo nekoliko napornejše, težava je predvsem razdrobljenost parcel ter strmine, vse skupaj pa otežuje še nenavadno vreme.«

KOMUNALNA SLUŽBA ZA DRŽAVO

Matej pove, da večina njihovih površin leži pod 500 metrov nadmorske višine. »To pomeni, da po novem točkovanju OMD območij travnik na 499 metrov nadmorske višine dosega 0 točk za nadmorsko višino, travnik na 502 metrih nadmorske pa 599 točk ali 240 evrov razlike v plačilu po hektarju. S tem primerom želim opozoriti na nepravičen način razdeljevanja denarja. Poleg tega pa se vseeno polovica plačil OMD upošteva pri dohodnini – tudi tistim, ki nimamo površin nad 500 metrov.«

»Dva metra v nadmorski višini ne moreta pomeniti razliko v plačilu 240 evrov po hektarju. Na teh nadmorskih višinah se opravlja skorajda komunalna služba za državo in turizem. Zato je to okoljsko plačilo, ki ga opravljamo za družbo, in ni dohodek, zato tudi ne bi smelo biti obdavčeno.«

»Kmetje na nadmorski višini nad 500 metrov so z novim točkovanjem zadovoljni, čeprav so plačila obdavčena. Ampak vendarle, kaj je lažje obdelovati? Naklon na malo nižji nadmorski višini ali ravnino na višji?« opozarja. Največjo težavo prepozna v Halozah, kjer se večina kmetij nahaja pod 500 metrov nadmorske višine, z novim točkovanjem pa so jih obsodili še na hitrejši propad. »Na terenih nad 500 metrov bo trend zapiranja verjetno malo počasnejši.«

PRAZNE OBLJUBE

Podpis nedavnega sporazuma kmečkih pogajalcev z vlado je med kmeti sprožil veliko razočaranje in jezo. »Kmetje smo postavili 37 protestnih zahtev, v sedmih so se pogajalci z vlado sporazumeli, vendar jih še niso realizirali. Ena od zahtev je bila tudi takojšnje izplačilo subvencij. Po zakonu morajo biti subvencije izplačane do 30. junija, zato zamuda sploh ne bi bila težava, če ne bi na ARSKTRP pisno izjavili, da bodo plačila za OMD in prvi del neposrednih plačil izplačane do konca januarja. Ko se to takrat ni zgodilo, so z naslednjim dopisom napovedali nov datum – 23. februar in kasneje spet 15. marec – pa še do danes niso izplačane. Te njihove prazne obljube predstavljajo največjo težavo. Enostavno bi rekli, da bodo izplačane v zakonsko določenem roku, pa se v to kmetje ne bi več vtikali. Naj pa samo dodam, da so sosedje Avstrijci subvencije prejeli že do 21. decembra 2023.«

»Glavna težava je vladna komunikacija. Zahteve niso realizirane, zato so vse obljube za naslednje leto nesmiselne.«

Pogajalsko moč kmetov je ustvaril lanski vseslovenski protest kmetov, z delom kmečkih pogajalcev pa se je ta moč sorazmerno izkoristila. Zato so se tudi začeli letošnji lokalni samoiniciativni protesti, ki so bili na eni strani uperjeni proti politiki, na drugi strani pa so služili za vzpodbudo kmetijskim organizacijam. »Z njimi smo sporočali, da je vrag odnesel zadnjo šalo in da naj naredijo korak naprej. Ker ga niso, se kmetje počutimo izigrane in tudi zato je nastala Kmečka iniciativa, ki je zelo aktivna in prodorna, tako s protestnimi zahtevami, sestanki in pritiski, ki se ustvarjajo, zato da bi se nekaj končno že spremenilo.« Kot nadaljuje, so v tej vseslovenski mreži povezanih kmetov prepoznali tisto zadnje upanje, preden vse skupaj propade.

VEDNO NOVE TEŽAVE

»Kaj bo prinesel podpisan sporazum, bomo videli – toliko moramo biti pošteni. Nekatere spremembe – zaveze se lahko hitro realizirajo, za druge je potreben čas. Čeprav smo že vsi nestrpni, tudi zaradi menjav kmetijskih ministrov ter poplav, kjer smo mimogrede vsi kmetje ljudem brezplačno pomagali z lastno mehanizacijo. Takrat nam nihče ni oporekal traktorjev, vsi so bili veseli, da jih imamo, da lahko pomagamo. Tako smo izgubili nekaj mesecev v pogajanjih oz. komunikaciji med kmeti in vlado. Nerešene stvari so se nakopičile, zdaj jih je težko vse naenkrat rešiti,« se zaveda Brezovnik, a opozarja: »Če bi imelo kmetijsko ministrstvo resnični namen urediti zadeve, potem ne bi še naprej ustvarjali novih težav z uredbami in zakoni.«

Za primer navede uredbo o dobrobiti, ki je bila že povsem dogovorjena, letos pa so v njej dodatno zapisali, da je kokoš nesnica upravičena do plačila petih evrov. Krava je bila do sedaj za pašo, ki je najvišji standard dobrobiti, upravičena do 50 evrov, ta znesek pa se bo zdaj znižal na račun kokoši nesnic. »Pa nimam nič proti nesnicam, vendar 8 ali 10 kokoši ne more biti ekvivalentno enemu odraslemu govedu.«

»Kmetijska mehanizacija ni luksuz. Jaz še nisem videl kmeta, ki bi se z novim traktorjem in kosilnico peljal na morje.«

MASNE BILANCE SO NUJNE

V pogovoru izpostavi tudi sporazum EU-Mercosur kot problem globalizacije in modernega sveta kapitalizma ter dvoličnosti evropskih politikov. »V EU ne moremo delovati “super zeleno” z najnovejšo tehnologijo in številnimi omejitvami, v Južni Ameriki pa lahko počnejo, kar se jim zahoče, in potem k nam uvažajo njihovo hrano. Naši standardi pridelave so zelo visoki, tako pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev kot pri antibiotikih za živali. Meso, ki ga bo prek tega sporazuma, ki bo še povečal degradacijo okolja, uvozila EU, pa niti slučajno ne bo prirejeno po naših standardih. EU pa sprejema takšno igro. V Braziliji je še vedno dovoljena uporaba več kot 200 aktivnih snovi, ki so v EU že trideset let prepovedane. Si to želimo? In kaj to pomeni za zdravje?«

»Velika težava pri nas je, da se še vedno ne izvaja masnih bilanc na vseh nivojih – od mleka, mesa, zelenjave … To je bila tudi ena ključnih protestnih zahtev, na katero ministrstvo ni dalo odgovora. Zakaj ne in kateri interesi so zadaj, ne vem.«

»Jasno je, da ne morem prodati bika in nazaj dobiti 500 kilogramov steakov ali pridelati 500 ton krompirja na pol hektarja. Pošteno je reči, da imamo tudi v lastnih vrstah kakšnega goljufa, ki preprodaja. Pridela nekaj malega svojega, drugo pa dokupi in proda kot svoje. To je huda nelojalna konkurenca do posameznikov, ki dejansko vse sami pridelajo doma, in zavajanje potrošnikov. Zato je na tem področju treba narediti red.«

Glede slabega javnega mnenja o kmetih pravi, da je logična posledica izobraževalnega okolja, ki že naše najmlajše v osnovni šoli uči, da je kmet neizobražen, umazan in onesnažuje okolje. »Javno mnenje se zadnjih 50 ali 100 let z intenzifikacijo kmetijstva bistveno spreminja. Število kmetij se zmanjšuje, povezanost ljudi s podeželjem izginja, zato ne poznajo več težav v kmetijstvu. Kmeta se ne spoštuje, ker je hrana prepoceni. Če bi morala družina za hrano mesečno odšteti več kot 50 % svojih prihodkov, bi jo mogoče bolj cenili. Tako kot cenijo draga stanovanja v Ljubljani.«

DOPUST ZA KMETE?

»S finančnega vidika ne bom lagal, da si ga ne bi mogli privoščiti, večjo težavo predstavlja čas. Kot kmet si odgovoren za živali vse dni v letu, 24 ur na dan. Brez namestnika, ki bi takrat delo opravil namesto tebe, pa ni časa za počitek, čeprav je ta pomemben.« Brezovnik pove, da so kmetje na Finskem, ki redijo živali, upravičeni do 26 dni letnega dopusta, ki ga plača država (prek prispevkov). »To pomeni, da mu neko javno združenje zagotovi delavca za čas dopusta. V Sloveniji pa ga imamo toliko, kolikor si ga lahko vzamemo,« se pošali. »Nekdo ga ima lahko celo leto, drug pa niti enega dneva. Z bolniško je pa tako – država ti jo prizna, za živali pa ne obstaja.«

Poudari, da je med kmeti najvišja stopnja samomorilnosti. Kar štirikrat višja je od povprečja v drugih poklicih. Tega se kot družba ne zavedamo in se ne sprašujemo po duševnem zdravju kmetov. Tudi ob odmevnih odvzemih rejnih živali, ki se sicer redko dogajajo glede na število živali (500.000 goveje živine), se nihče ne sprašuje po vzrokih. »Vsi gledamo le fotografije ubogih živali. Nihče od društev za zaščito živali v javnem interesu pa ni šel do kmeta in mu ponudil pomoč. Res je, da velikokrat ne vemo za težave drugih kmetov. Pa bi lahko, ker bi si pomagali – tudi po poplavah smo pomagali in zagotovili krmo za živali. Društva v javnem interesu so po mojem mnenju izgubila stik z realnostjo.«

POMEN DRUŽINSKIH KMETIJ

»Mlajše generacije imajo v rokah računalnik in si znajo izračunati, kaj se splača in kaj ne. S kalkulacijo subvencij in dela, brez dopusta, je malo takšnih, ki sprejmejo ta življenjski slog. Če pa ga, je to zato, ker želijo samozadostnost, manj je tistih, ki bi poleg tega prodajali tudi na trg. Zgrešeno je misliti, da velika slovenska podjetja, ki obdelujejo ogromne površine – tudi po 4000 hektarjev in več, nadomestijo 400 do 500 slovenskih kmetij.

Podjetja ne pridelajo 2/3 hrane, kar rada oznanjajo, saj obdelujejo le 4 % slovenske zemlje. Srednje družinske kmetije smo tehnološko na zelo visokem nivoju, tudi pridelki so na družinskih kmetijah višji na enoto.« Ko Matej to projicira skozi subvencije, pravi, da jih pol pobere državni aparat, ki jih deli. Pogoje za kmečko zavarovanje ima v Sloveniji še 3800 kmetij. Ljudi, ki so zaposleni, da se ukvarjajo s kmetijstvom (ministrstvo, ARSKRTP, zavodi, zbornica …), je pa približno 2500 in še bi jih zaposlovali. »Na koncu se bo z eno kmetijo ukvarjal en uradnik ali zaposlen.«

ZNIŽANJE SUBVENCIJ KMETIJSKIM PODJETJEM

Velika kmetijska podjetja dobivajo investicijska sredstva – v prejšnjem obdobju 37,5 %, v tem pa 1/3 od vsega denarja. »Ta podjetja že tako ali tako izkazujejo visoke bilančne dobičke, prejemajo pa visoke kmetijske subvencije, veliko jih gre tudi v predelovalno industrijo. To je bila tudi ena od glavnih zahtev pri kmečki iniciativi, da se morajo ta sredstva pravično porazdeliti. Ali nekdo s toliko dobička na računu sploh še potrebuje subvencije, na drugi strani pa nam vsak dan ugasnejo tri kmetije. Ta podjetja nikoli ne bodo šla kmetovat na OMD in to je ena izmed bistvenih težav, ki ni bila izpostavljen med glavnimi sedmimi, zato se lahko resno sprašujemo po interesih v ozadju.«

Matej pove, da je kmečka iniciativa neformalno povezana s kmetijskimi organizacijami. »Pregledali smo zakonodajo in izpostavili točke, ki nas najbolj obremenjujejo. Nismo želeli le čakati, da bo to za nas opravil nekdo drug. Zato se člani vsakodnevno pogovarjamo, iščemo rešitve in glasno opozarjamo na vsebinske napake. Tega pa naše kmečke organizacije niso vajene.

Ko smo imeli sestanek na zbornici s predstavitvijo protestnih zahtev, jih je zbornica na svetu soglasno sprejela. Ampak naprej niso šle tiste, ki bi morale. Zavedamo se, da so nekatere uresničljive takoj, za druge pa je potreben čas. Vendar se počutimo izigrane, saj smo želeli, da se ministrstvo oz. vlada do vseh zahtev opredeli, pa se ni. In to je kmete še dodatno razjezilo. S tem sporazumom so žal povozili vsa skupna prizadevanja, saj intenzivna pogajanja prehajajo v redna. Če poskušam razumeti kmečke organizacije, je treba včasih verjetno res sprejemati odločitve, ki jedro obdržijo skupaj. Koliko je to dobro ali ne, ne bom sodil, sem pa prepričan, da v kmečki iniciativi ne bi zaustavili dogajanja.«

Ena glavnih njihovih zahtev ostaja znižanje subvencij kmetijskim podjetjem. »Samo še vprašanja časa je namreč, do kdaj se bodo kmetije po velikosti zapirale. Hitreje, ko se bodo manjše, prej se bodo začele tudi velike. Ogromno ljudi se tega ne zaveda.«

V kmečki iniciativi imamo dogovor, da vse težave predebatiramo glede na to, kaj je pravično oz. pravičnost vsaj zasledujemo. Brez tega namreč ne moremo obstajati.«

NAS V PRIHODNJE ČAKA LAKOTA?

»Zdaj nas le zanima, če bo vlada uresničila vsaj teh sedem zahtev. Da vidimo, v katero smer se nagiba, nezaupanje pa je že sedaj zelo veliko. Glede vodnih zadrževalnikov naj bi dosegli dogovor, v svojih vrstah pa imamo ptujskega kmeta, ki je v postopku razlastitve brez možnosti odškodnine. Ker imamo samo 800 m² njiv in vrtov na prebivalca in z nepremišljenimi vladnimi ukrepi izgubljamo 4000 hektarjev njivskih površin, je naša prihodnost lakota. Dvojni standardi nas vodijo v propad, to dvoličnost pa dobimo nazaj na krožnik.«

»Vsak dan v Sloveniji uničimo sedem hektarjev kmetijske zemlje. Kje jo bomo dobili nazaj? Imamo pa največ kvadratnih metrov prodajnega prostora na prebivalca. Primarna proizvodnja je nizko donosna, sekundarna srednje, storitvena pa visoko. Ampak zgolj na storitvah, brez hrane in izdelkov, ne bomo preživeli.«

SORAZMERNO ZNIŽANO PLAČILO ZA VEČJE POVRŠINE

Pa se obregneva še ob Skladovo zemljo. »Imamo velike zakupnike – podjetja, na drugi strani pa kmetije, ki je nimajo. Podjetje, ki ima zakupljenih 3500 hektarjev, plačuje najem od 150 do 200 evrov po hektarju, osnovnih subvencij pa dobi 180 evrov po hektarju. Do 340 hektarjev oz. do 60.000 evrov neposrednih plačil ni degresije, naprej je zelo blaga. Poštena degresija bi morala biti postavljena čim nižje, da bi majhnim in srednjim kmetijam lahko pomagali preživeti. Velike imajo z ekonomijo obsega bistveno nižje stroške in so bolj konkurenčne. Na koncu pa trgovca ne zanima, ali moje mleko prihaja s 500 metrov nadmorske višine ali s 1000. Zanima ga le vsebnost in cena. Kapico bi morali uvesti pri 100.000 evrih, prej pa močno degresijo, zato ker EU to dovoljuje.«

Pri vseh ukrepih bi moralo biti več poudarka na povračilu stroškov glede na kalkulacije, če nekdo obdeluje 20, 40 ali 1000 hektarjev. »Za večje površine zahtevamo sorazmerno znižano plačilo, da bodo preživeli tudi manjši,« pove Matej, ki se politično ne udejstvuje. »Nobena politika ni naredila nič posebno dobrega za kmete, zato se v njej ne vidim.« Kot ekonomist pravi, da je pri njih pod črto toliko, da preživijo. »Je pa iz tega življenjskega sloga težko izstopiti. Otrokom tako vedno povem, da če bodo želeli kmetovati, jih ne bom oviral, če bodo želeli početi kaj drugega, pa jih bom podprl. Taka je namreč realna slika našega kmetijstva.«