Vedno več korporacij kupuje ter najema velike površine kmetijskih zemljišč v državah v razvoju. Tam gojijo monokulture za potrebe industrijskega kmetijstva.

Od začetka kolonialne dobe v 16. stoletju, ko je evropska velesila vodila globalizacijo v iskanju sužnjev in poceni delovne sile, so trgovske družbe za hitro rastoča mesta v Evropi začele v afriških in azijskih nasadih gojiti hrano. To se je v drugi polovici 20. stoletja spremenilo, ko so afriške in azijske države pridobile svojo neodvisnost. Zahodne družbe so tako prenehale z izkoriščanjem njihove zemlje in se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja mnoge resda umaknile iz primarne pridelave. Osredotočale so se na donosnejše aktivnosti, a hkrati s pogodbami ohranile nadzor nad tamkajšnjim kmetijstvom. Primer sta gojenje banan v osrednji Ameriki in gojenje čaja v Indiji.

Konec 20. stoletja se je tako izdatno povečal delež kmetijskih zemljišč za pridelavo oljnih palm, koruze, sladkornega trsa in soje. Ti štirje posevki pa se ne uporabljajo le za prehrano človeka ampak tudi za živalsko krmo, biogorivo in kot industrijsko surovino, s katerimi je na trgu mogoče dobro zaslužiti. Pridelava palmovega olja je tesno povezana s hitrim razvojem v jugovzhodni Aziji. Malezija, Singapur in Indonezija dobavljajo surovine v zahodne države in hkrati poskrbijo tudi za veliko domače povpraševanje. Malezijska državna družba (ali multinacionalni konglomerat) Sime Darby je nastala z nacionalizacijo britanskih kolonialnih podjetij. Sprva se je razširila v Indonezijo in Papuo Novo Gvinejo, zdaj pa je aktivna tudi v Liberiji in Kamerunu in danes pa nadzoruje skoraj milijon hektarjev po vsem svetu

Povezani igralci v poslu

Singapurska družba Wilmar je vodilni svetovni proizvajalec kuhinjskega olja. Robert Kuok, milijarder in večinski delničar družbe, se zato pogosto imenuje kar »King of Cooking Oil« (kralj olja za kuhanje). Njegova družba obdeluje več kot 200.000 hektarjev po vsem svetu, večinoma v Malezije in Indonezije ter nadzoruje dele predelovalne industrije. Med »pomembne« igralce v poslu z oljem spada tudi družina Widjaja, ki nadzoruje indonezijsko družbo Sinar Mas, ki ima v lasti več 100.000 hektarov.

Podobno je tudi na področju pridelave sladkornega trsa. V Braziliji sedem skupnih podjetij med brazilskimi in zahodnimi korporacijami nadzoruje 50 odstotkov mlinov za sladkorni trs. Družba Copersucar, ki je v letu 2014 ustvarila skupno podjetje z ameriškim kmetijskim velikanom Cargillom upravlja s 47 mlini za sladkorni trs, dodatnih 50 pa nadzoruje preko pogodb. Raízen je še eno skupno podjetje, ki ga je ustanovila korporacija Cosan z družbo za mineralno olje Shell; Biosev je partnerstvo med Santeliso in družbo Louis Dreyfus, ki je eden izmed Cargillovih tekmecev. Nasadi sladkornega trsa se širijo po vsem svetu, vendar nikjer tako hitro kot v Braziliji. Obdelovalna površina se je med leti 2005 in 2013 podvojila s pet na deset milijonov hektarjev.

Nadzor nad pridelavo krme

Veliki pridelovalci soje pa se s predelavo ne ukvarjajo in se raje osredotočajo le na pridelavo. Argentinsko podjetje za pridelavo žita in prirejo mesa El Tejar nadzira 700.000 hektarov v Braziliji, Argentini, Paragvaju, Boliviji in Urugvaju skozi zakup in pogodbeno pridelavo. Amaggi ima v lasti 200.000 hektarov zemljišč s sojo, katerega vodja je Blairo Maggi, nekdanji guverner brazilske zvezne države Mato Grosso in bivši minister za kmetijstvo Brazilije. Različna podjetja tekmujejo za nadzor nad pridelavo krme in biodizla iz oljnih semen. Med njimi brazilska državna podjetja kot je Petrobras in zasebna Vanguarda Agro in Granol, zahodni trgovci z blagom kot so Archer Daniels Midland in Cargill ter tudi uvozniki Jiusan z državnim nadzorom in zasebni Shandong Chenxi Group iz Kitajske.

Glavna področja z nasadi koruze predstavljajo mešano sliko. V ZDA se zadnjih dvajset let proizvodnja etanola iz koruze ves čas povečuje. V ZDA koruzo gojijo na 40 milijonih hektarjih, predvsem na družinskih kmetijah. Vendar pa se Američani soočajo z veliko konkurenco iz Ukrajine in Kazahstana. Ukrajina je tretja največja pridelovalka pšenice na svetu. Skupina Kernel s sedežem v Kijevu je velika in hitro rastoča pridelovalka in izvoznica žitaric ter sončničnega olja. Podjetje predstavlja približno 8% svetovnega izvoza sončničnega olja. Leta 2017 je Kernel postala največja ukrajinska uporabnica zemljišč 700.000 hektarov, kar je četrtina od vseh 2,8 milijona hektarjev kmetijskih zemljišč v državi.

Izredno slabi delovni pogoji

Te multinacinalke mogoče res prispevajo h gospodarski rasti držav v razvoju, vendar obvladujejo ogromna območja kmetijskih zemljišč. Okoriščajo se s poceni delovno silo ter novimi tehnologijami. Mnoga podjetja so v družinski in zasebni lasti. Le nekaj pa je državnih, ki po splošni oceni delujejo precej nepregledno. Delavci v nasadih sladkornega trsa in oljnih palm se soočajo z izredno slabimi delovnimi pogoji, nizkimi plačami in še slabšimi varnostnimi pogoji.

Države pa pri vsem tem igrajo osrednjo vlogo, saj spodbujajo industrijo rastlinskih pridelkov. Politiki se odločajo o prodaji ali zakupu državnih zemljišč, denarnih vložkih v razvoj prometne infrastrukture, pogosto pa pridelovalne in predelovalne obrate tudi subvencionirajo. Korporacije s svojimi nasadi so moderna in denarno močna podjetja, ki preoblikujejo tradicionalno kmetijstvo v industrijo, ki gospodarsko in politično zatira in uničuje države.