Dobrobit živali je zapleten in večplasten pojem z znanstvenimi, etičnimi, ekonomskimi, kulturnimi, socialnimi, verskimi in političnimi razsežnostmi. Zbuja vedno večje zanimanje civilne družbe. V zadnjem desetletju pri razumevanju vprašanja dobrobiti živali prihaja do precejšnjih sprememb.

Nova znanstvena dognanja in napredek strok, ki se vsebinsko ukvarjajo z živalim, omogočajo bistveno boljši vpogled v okoliščine, ki vplivajo na počutje oziroma dobrobit živali. Tudi nov zakon o zaščiti živali je vnesel veliko novih vprašanj, dilem in strahov med rejce. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije je zato, v sodelovanju z Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter Veterinarsko zbornico Slovenije, organizirala seminar, ki je odgovoril na njihova številna vprašanja.

Ravnotežje med potrebami ljudi in rejo živali

Izr. prof. dr. Ožbalt Podpečan, dr. vet. med., spec. bujatrike, dipl. ECBHM, je predstavil pogled veterinarjev praktikov na dobro počutje rejnih živali in stanje na terenu. »Dobrobit je kompleksen pojem. Zaznamuje kvaliteto življenja, kot jo zaznavajo živali same, ob tem pa je pomemben tudi vidik vpliva družbe na dobrobit.«

Evropa velike napore vlaga v uravnoteženje razmerja med potrebami po hrani živalskega izvora in rejo živali oz. sobivanju z živalmi. Ob tem v družbi nastaja razkorak, ki smo ga naslovili že lanskega oktobra v državnem svetu. Treba je namreč poseči med zaščito in osvoboditvijo živali ter se začeti intenzivneje pogovarjati o naših dolžnostih, da živali zaščitimo. Res je, da živali še vedno uporabljamo za človekovo dobro, vendar imamo kot njihovi lastniki do njih veliko odgovornosti. Definiranih imamo pet svoboščin in dolžnost lastnikov je zagotoviti, da z vsemi živalmi ravnajo humano, odgovorno in spoštljivo.«

Družbeni razkorak

Na drugi strani je za osvoboditev živali vedno močnejše in prepričljivo gibanje, ki zahteva popolno opustitev uporabe živali. Ne samo za prehrano ampak tudi za druženje oz. sobivanje. To gibanje tudi izenačuje pravice živali s pravicami človeka. To dodatno napaja omenjeni družbeni razkorak, zato je naša dolžnost da poslušamo drug drugega in si poskušamo iti naproti.

»V Sloveniji rejci množično postavljajo nove hleve, ocenjujemo pa, da rejci za perutnino dobro poskrbijo. Zdravstveno varstvo je na visokem nivoju, saj imajo opravka z veliko populacijo, kjer težave ene živali, lahko hitro postanejo velika težava vse jate.

Sistemi so učinkoviti, rejci se trudijo zagotoviti primerne razmere za živali, zato so v razmahu talne reje piščancev in kokoši nesnic.«

Stanje v rejah se izboljšuje

»Starih sistemov na rešetkah je čedalje manj, opazen je velik napredek.« Podpečan izpostavi še nekatere tehnopatije – poškodbe ali bolezenske spremembe. Te nastanejo neposredno ali posredno zaradi neustreznega bivališča, opreme ali sistema reje in jih v naravi načeloma ne najdemo. »Pri pitovnih piščancih se takšne poškodbe pojavljajo na podplatih blazinic. V intenzivnih rejah imajo težave s premikanjem, v ekstenzivni reji pa težavo povzroča vodenica, popuščanje srca.

Pri kokoših nesnicah se stanje vsakoletno izboljšuje. Po podatkih iz let 2020 in 2021 se zmanjšuje število obogatenih kletk, povečuje pa se število voljer. V slednjih je omogočeno gibanje kokoši tako horizontalno kot tudi vertikalno, vedno več je tudi prostih in ekoloških rej. To pomeni, da se rejci zavedajo pomena izboljševanja dobrobiti živali. Zato vlagajo v nove hleve ter tehnologoije, ki to omogočajo ali pa se vsaj približajo fiziološkim potrebam živali.«