Na kmetiji Potokar, z domačim imenom pri Lovretu, ki stoji v Mali Račni pri Grosupljem, so se skozi zgodovino spreminjali načini kmetovanja, velikost kmetije in število govedi. Danes obdelujejo 35 hektarjev zemlje, imajo skupaj 75 glav govedi rjave pasme in stremijo k sodobnim načinom kmetovanja. Zdaj kmetijo vodi najstarejši sin Matej, njegova starša Marija – Mimi – in Tone pa sta skupaj z Matejevima starima staršema leta 1986 začela z gradnjo kmetije na sedanji lokaciji, saj je na prejšnji postalo pretesno, zato ni bilo možnosti nadaljnjega razvoja. V obdobju gospodarjenja Matejevega očeta Toneta je kmetija pridobila veliko kmetijskih površin, gozda, z agromelioracijami pa tudi več ravnih travnikov, ter se opremila s sodobno mehanizacijo. Danes Matej uresničuje nove zamisli in razvija kmetijo po svoje, kar pa ne pomeni, da starša nimata več pomembne vloge, saj ostajata delovno zelo aktivna. Potokarjevi so direktni dobavitelji mleka Ljubljanskim mlekarnam, nekaj mleka pa prodajo tudi na dveh mlekomatih, pri E.Leclercu in v Grosupljem.

Selitev kmetije iz vasi je bila v preteklosti nujna, saj ni bilo več možnosti razvoja in širitve. »Zdaj smo tu v Mali Račni, s selitvijo pa sta začela dedek in oče. Takrat so zgradili stanovanjsko hišo, hlev, garažo in dva silosa, kasneje pa smo gospodarska poslopja še dozidali in jih s tem malo povečali. Pred zidavo je bil ta prostor zaradi kraškega terena zelo kamnit. Bilo je celo toliko skal, da je imel človek občutek, da se nahaja na Triglavu. Sledilo je vztrajno miniranje in neskončno vrtanje, da so ustvarili parcele, ki so dopuščale gradnjo,« se spominja Matej, ki je bil takrat še majhen otrok. Ve tudi, da so na kmetiji vedno redili krave molznice. Zanimiv je podatek, da so vse krave v hlevu potomke telice, ki jo je leta 1948 v hlev pripeljal Matejev dedek.

»Dedek je bil v času druge svetovne vojne v internaciji v Padovi in takrat se je z vojaškim kolegom iz Osovnika dogovoril, da bo po koncu vojne pri njem kupil telico rjave pasme. Držal je besedo in leta 1948 tam kupil sivko. Iz njene linije tako izhajajo vse naše krave v hlevu. Gre za dobre gene, ki sem jih oplemenitil s plemenjaki iz tujine, saj je šla slovenska selekcija nekje vmes v napačno smer.« Zato so začeli krave tudi sami osemenjevati in iskati seme tujih plemenskih bikov. »Takrat sem bil še premajhen, danes pa se trudim in veliko vlagam v selekcijo, sem pa prepričan, da se v želji po napredku tudi zaradi takšnih upornikov, kot sem jaz, selekcija izboljšuje.«

JAVNA PODOBA KMETA ŠE NIKOLI NI BILA TAKO SLABA

»Je pa selekcija nekakšna loterija,« je iskren Matej. Tukaj ne velja, da je ena plus ena dve, ampak na rezultat vpliva veliko drugih dejavnikov, kar vsak posameznik spoznava po svoje. »Saj se lahko veliko naučiš in prebereš, praksa pa potem pokaže svoje,« pove Matej, ki ima v hlevu 75 glav govedi, in sicer 35 krav, drugo je mlada živina in štirje biki v pitanju. Živali so v hlevu proste, telice pa se med sezono tudi pasejo, če so pogoji za to primerni. Vmes so namreč to prakso za nekaj časa izpustili, saj sta se v njihovi okolici potikala medved in volk. »Pašnik je obiskoval okoli 80-kilogramski medved, nanj pa je prišel med žicami. Ko sem na to opozoril Zavod za gozdove Slovenije, so mi svetovali, naj vmes napeljem še eno žico in mu s tem onemogočim prehod. Živino smo zato raje pasli podnevi ter jo ponoči preventivno zapirali v hlev. Na srečo medved živine ni napadel, so ga pa z odločbo kasneje vseeno ustrelili in od takrat naprej z zvermi na pašniku ni nobenih težav.«

Glede na vse dogajanje v kmetijstvu Matej pravi, da je uradnikom dokaj enostavno pametovati iz sedmega nadstropja v Ljubljani, na kmetiji in v praksi pa se vsi njihovi predpisi odražajo povsem drugače. »Je pa res, da me v zadnjem času nič več ne preseneti. Niti zasežene živali niti dejstvo, da smo kmetje postali osovraženi prebivalci planeta, saj predstavljamo največjo grožnjo okolju, in še bi lahko našteval. Nad nami se vrši poostren nadzor, soočamo se z vedno novimi predpisi, ki se menjajo z vsakim kmetijskim ministrom, to pa pomeni, da že stežka dohajamo vse spremembe v kmetijstvu.«

V pogovoru se dotakneva še trenutne javne podobe kmeta, ki je tako slaba, kot ni bila še nikoli doslej, je prepričan Matej. Ob tem prizna, da so za to delno krivi tudi kmetje sami. »Odkar sem nosilec kmetije – kar je že dvajset let –, lahko rečem, da tako slabo še ni bilo, to pa potrdi tudi moj oče s precej daljšim stažem v kmetijstvu. Na začetku moje kmetijske poti smo bili kmetje ničvredni, potem se je pojavil kanček spoštovanja in s tem upanja, zdaj pa gremo spet proti dnu, če ga nismo že kar dosegli.«

Matej pove, da je zelo težko usklajevati delo zastopnika kmetov in hkrati doma voditi kmetijo. To govori iz lastnih izkušenj, saj je prevzel koordinacijo in komunikacijo med kmeti in predstavniki oblasti glede uvajanja obveznega standarda DKOP2 – varovanje mokrišč in šotišč na Radenskem polju. »Nekaj tednov to že gre, potem pa postane prenaporno.«

»Na srečo smo bili kmetje dovolj aktivni in zato uspešni, kar pomeni, da Radensko polje za leto 2024 ni vključeno v predlog uredbe o pravilih pogojenosti.«

»To je vsekakor dobra novica za nas kmete s tega območja, ki smo se argumentirano uprli nameri Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), Ministrstva za naravne vire in prostor in Zavoda RS za varstvo narave, da na Radenskem polju uvedejo obvezen standard DKOP2 – varovanje mokrišč in šotišč kot pomembnih zalog ogljika ter območij z visoko biotsko pestrostjo. Po podrobnejšem pregledu teh območij na terenu in ob upoštevanju naših pripomb pa je MKGP odločilo, da Radenskega polja ne vključi v predlog. Takrat sem bil kot muha – če ni šlo skozi vrata, je šlo pa skozi okno, in politični odločevalci so na srečo sprevideli, da z nami ne gre češenj zobati. Naša borba proti obveznemu standardu DKOP2 se je začela kmalu po okrogli mizi na Igu. Takrat se kmetje z Radenskega polja še nismo povsem zavedali, kaj nas čaka v prihodnje, so pa bili na udaru predvsem barjanski kmetje,« se spominja Matej.

»Na srečo smo bili kmetje dovolj aktivni in zato uspešni, kar pomeni, da Radensko polje za leto 2024 ni vključeno v predlog uredbe o pravilih pogojenosti.«

»STVARI MORAŠ PREIZKUSITI, DA RAZUMEŠ«

Med sprehodom skozi hlev, kjer naju opazujejo radovedne sivke, spoznam Matejevo mamo Mimi, ki je po sinovih besedah pravi multipraktik in na kmetiji dela malodane vse. Tedaj je ravno z vodo napajala teličke, saj je v novem delu hleva, ki je nekoliko bolj odprt, zamrznila voda. »Mimi molze skupaj z očetom, velikokrat pa vskoči tudi moj brat Gašper. Oče je trenutno na bolniški, saj okreva po operaciji kolka, moram pa vsekakor pohvaliti tudi moje sestre Mijo, Ano in Tončko, ki vedno rade priskočijo na pomoč, ko pridejo domov na kmetijo.« Matej se med pogovorom o očetovi operaciji spomni svoje nedavne nesreče v gozdu in postane hvaležen, da si je poškodoval le roko. Glede na naravo dela v gozdu je imel veliko sreče v nesreči, saj bi jo lahko težje skupil.

V sezoni 2020/21 so Potokarjevi podaljšali hlev starejšega datuma in prizidali nov del za presušene krave, porodnišnico in mlado živino. »To je bila odlična zamisel. Ves čas namreč kmetje poslušamo, kako pomembna je dobrobit živali, in dokler ne poskusiš in jim resnično ponudiš dovolj prostora, se ne zavedaš, da to res drži. Krave dajo več mleka, prirast je večji, bolj so zdrave in to vse na račun udobja, prostora in splošnega boljšega počutja. Ampak, kot vedno pravim, stvari moraš preizkusiti, da razumeš.«

Streho, s katero so pokrili nov del hleva, si je Matej zamislil sam, z njeno izgradnjo pa je bilo veliko dela. »Zračni most je višji, ker sem želel izničiti vpliv tople grede. To mi ni povsem uspelo, malo pa že, saj vmes piha.« Uporabili so domač les in stremeli k izgradnji čim bolj funkcionalnega in čim cenejšega prostora. »Kljub temu še vedno najdem napake, prepričan pa sem, da jih pri petem hlevu ne bom več ponovil,« se pošali Matej. Moti ga namreč preozek prehod, ki preprečuje strojno kidanje. »Takrat sem bil prepričan, da bom prostore za mlado živino kidal na roke, danes sem to mnenje spremenil, prehod pa je še vedno preozek.«

V novem delu hleva živalim nastilja močvirsko mrvo, ki jo pokosi v krajinskem parku in za katero bi politični odločevalci radi, da jo kmetje krmijo svojim kravam. »Svetujem jim, naj že sprevidijo napredek, ki je bil storjen pri prehrani krav molznic. Kravam krmim travno in koruzno silažo, energetski miks s koruznim šrotom, sojo in repico ter minerale. Krmo mešam v krmilno-mešalnem vozu, k jaslim pa jo večkrat na dan potisne Jože – kot imenujemo našega robota. Jože je prav zagotovo zaslužen, da se tudi nižje uvrščene krave na hierarhični lestvici v miru najedo pri jaslih, kjer je po njegovi zaslugi vedno dovolj krme.«

Krave molzejo v molzišču 2 × 2 avtotandem, približno 1,5 ure. Mleko ima dobre vsebnosti, in sicer 3,9 % beljakovin in 4,6 % maščobe. Povprečna dnevna mlečnost znaša 25 litrov po kravi, kar je po Matejevem mnenju dovolj. »Zaradi predlanske suše smo preteklo poletje kosili svežo travo in z njo krmili krave, kar ni bilo najbolj optimalno, a nismo imeli druge izbire. Zato si želim, da bo letos dovolj krme in da je pred nami dobra rastna sezona. Koruzo, ki jo krmimo kravam, kupujemo, saj imamo le dva hektarja njiv. Za letos še ne vem, kaj bo na njih rastlo, saj moramo pri pridelavi upoštevati določene omejitve. Glede subvencij ali bolje rečeno izravnalnih plačil pa prejemamo le osnovne, v ukrepu KOPOP pa sam osebno ne prepoznam dodane vrednosti.«

Mleko oddajajo v Ljubljanske mlekarne, od leta 2016 so njihovi direktni dobavitelji. »Imamo tudi dva mlekomata, eden je pri E.Leclercu na Rudniku, drugi pa v Grosupljem. S tovrstno prodajo mleka smo zadovoljni, saj je poraba dokaj visoka in znaša med 80 in 100 litri. Opažam, da poraba ponovno raste. Če je bil vmes že čas, ko smo skoraj obupali in mlekomate enostavno umaknili, povpraševanje sedaj ponovno narašča predvsem po zaslugi mladih družin. Cena mleka je že dlje časa nespremenjena, že vrsto let znaša 1 evro za liter.«

»Menim, da hudi časi šele prihajajo, težava pa bo nastala, ker ne bo več dovolj kmetov in s tem hrane.«

ZAUPANJA VREDEN MLAD PREVZEMNIK

Matej podpira sodobno tehnologijo in robotizacijo v kmetijstvu, saj meni, da olajša marsikatero delo. »Prepričan sem, da so nam roboti lahko v pomoč, v nobenem primeru pa ne morejo nadomestiti človeka. Posodobitve na kmetiji so nujne in tisti, ki tega ne prepoznajo, žal ne obstanejo na trgu.«

Matej pove, da je kmetijo prevzel že zgodaj, saj so mu starši zelo zaupali, kar je bil zanj velik izziv. Na razpis za mladega prevzemnika se kasneje ni prijavil, saj se ni želel vezati na petletne razpisne pogoje. »V kmetijstvu se stvari spreminjajo hitreje kot na pet let, zato sem želel biti pri svojih odločitvah svoboden. Res je, da kakšno leto zelo napreduješ, drugo pa spet nazaduješ, vendar si kljub temu ne predstavljam, da bi v življenju počel kaj drugega,« pojasnjuje Matej in zaupa, da se je vmes pojavila zanimiva možnost zaposlitve. »Če bi se prijavil na razpis, bi bil lahko vodja krajinskega parka Radensko polje. Vendar sem vmes ugotovil, da kot kmet na tem položaju niti slučajno ne želim drugim kmetom prepovedovati, da preudarno gospodarijo na svojih kmetijskih površinah,« je priznal in pojasnil, da je zato hitro odstopil od te namere.

»Naša družba je zmedena. Delno tudi zato, ker ne prepozna pomembnosti pridelave domače hrane in kmeta kot stebra družbe.«

»Odnos družbe do nas kmetov je na najnižji možni točki. To nas boli, sploh pa očitki o subvencijah in velikih ter dragih traktorjih. Če se nisem uštel, subvencije na naši kmetiji predstavljajo 8 % prihodka. Mislim, da to ni razkošje, in zakaj jih ne bi vzel, če jih pa nemudoma usmerim v prirejo mleka. Zaradi subvencij je hrana cenejša, vsi pa bi radi imeli poceni, če ne kar zastonj hrano. Da ob tem sploh ne omenjam slovenske košarice osnovnih živil. Ko so ljudje končno že nekoliko več posegali po lokalnem in domačem, so naši politiki uvedli košarico. Kakšna neumnost!« Matej razmišlja, da bi morali kot družba korenito spremeniti miselnost o kmetijstvu, ne pa že majhne otroke v šolah učiti, da je kmetijstvo problem, in ne del rešitve.

»Ljudem velikokrat poskušam razložiti kmetijstvo, vendar je težko prepričevati prepričane. Včasih si rečem, da bi morali prepovedati poročila na televiziji, saj so sposobni v eni uri predvajati prav neverjetno število negativnih novic.«

Matej, ki je diplomiral na Biotehniški fakulteti, smer Zootehnika, je v diplomski nalogi raziskal uporabo manjvrednega lesa za ogrevanje kmečke hiše na sekance. »Na naši kmetiji se od leta 2004 ogrevamo z lesnimi sekanci, ki jih izdelujemo z lastnim sekalnikom.« Na strehi garaže imajo tudi sončno elektrarno. »Oddajamo lahko 11 kW, stremimo pa k čim večji samooskrbi.«

Matej je poln načrtov. Čaka ga adaptacija starega dela hleva, kjer so krave sicer proste, predvsem pa se poigrava z mislijo o nakupu robota za molžo. »Delovna sila je težava, kravo pa je treba pomolsti ne glede na vse – in robot je tega zmožen. Ta je v prihodnjem načrtu, že letos poleti pa bomo v hlev montirali tube, saj se poleti hlev precej segreje.« S tubami bodo učinkovito dosegli visoko stopnjo izmenjave zraka v hlevu. Števila krav molznic ne bo povečeval, mogoče bodo hlev še malo razširili, veliko pa niti ne zaradi prostorskih omejitev, poleg tega pa mladi gospodar poudarja, da ga je predlanska suša precej »streznila«. »Kakšen smisel ima nabito poln hlev, če ti zmanjka krme? 45 krav je zato najvišje število in z njimi lahko povsem solidno živim,« pravi Matej, ki na kmetiji še vedno čuti svobodo, kljub temu da politični odločevalci velikokrat posegajo vanjo. Svoje družine si za zdaj še ni ustvaril, saj še vedno išče svojo sirarko, pove v smehu in pojasni, da je bil na začetku svoje kmetijske poti prepričan, da se bo ukvarjal s sirarstvom. Skozi leta vodenja kmetije je to misel opustil, ni pa opustil misli o sirarki, odkrito prizna in za seboj zapre vrata hleva ter s tem sklene svoje pričevanje.