Nov hlev, razširjena ponudba in več končnih kupcev
Piščančjereja Galjot razpira krila
Adrijan Galjot iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem redi piščance že od osmega razreda, pred tem pa so jih na kmetiji vedno dvakrat na leto vzredili po petdeset za sorodnike in znance. »Kasneje sem tudi sam poskusil z vzrejo petdesetih in jih tudi zelo hitro prodal. V tem sem prepoznal priložnost, od takrat naprej pa povpraševanje samo še raste, razvoj piščančjereje pa se odvija čedalje hitreje,« je povedal Adrijan, ki je lani zgradil nov in avtomatiziran hlev za piščance, kjer imajo boljše pogoje reje. Njegova ciljna skupina ostajajo končni kupci na kmetiji, je pa ponudbi dodal še prodajo kilogramskih piščancev za nadaljnjo rejo. Čas vzreje je podaljšan in znaša 62 dni do ciljne teže, ki je 2,6 kilograma. V prihodnje ga čaka še naložba v nove prostore, in sicer kurilnico, klavnico, predelavo, hladilnico in trgovino s prostorom za degustacijo ter razširjeno ponudbo izdelkov tudi z drugih okoliških kmetij.
Galjotovi so trenutno v fazi predaje kmetije. Adrijanov brat Benjamin je živinorejec, ki se ukvarja s prirejo mleka in ima svoj del kmetije, ločen od Adrijanove reje piščancev. »Ker je na dvorišču vedno polno mojih strank, se mi zdi prav, da kmetijo ločimo na dva dela in da se s svojo dejavnostjo umaknem Benjaminu.
Kmetija, s katero po novem upravlja Adrijan, je bila podedovana h glavni kmetiji in je prej služila kot skladišče za stroje in raznorazne pridelke. »Bila je v fazi propadanja in ni več služila prvotnemu namenu, zato sem domačim predlagal, da jo obnovim, zgradim hlev in preselim piščance ter si poleg gospodarskega objekta postavim še majhno stanovanjsko hišo. Domačim se je zdela zamisel zanimiva, saj so imeli na glavni kmetiji druge prioritete, ne pa obnavljanje stare domačije. Zato se zdaj počasi umikam z dvorišča na svojo domačijo, prva stvar, ki sem jo naredil, pa je bila izgradnja novega hleva za piščance.«
Ker ni pričakoval, da bo dosegel izbris spomeniškega varstva z objektov, je pri gradnji hleva ohranil del stare domačije. »Nove prostore za piščance sem tako delal znotraj starega poslopja, ki sem ga ohranil in obnovil, kar je precej podražilo naložbo. Ne dolgo zatem pa smo bili obveščeni o možnosti izbrisnega dovoljenja spomeniškega varstva. Če bi to prej vedel, se ne bi podal v gradnjo hleva za piščance znotraj starega zaščitenega poslopja, ampak bi raje vse podrl in na novo zidal, kar bi bilo nedvomno ceneje.«
Kljub temu bo ohranil objekt s hlevi in ga temeljito obnovil, drugi novejši del pa rušil. Vsa nova gradnja, vključno s stanovanjsko hišo, bo v stilu prvotne starinske podobe domačije. Po optimističnem načrtu si želi naložbo zaključiti v desetih letih, odvisno od primernosti možnih razpisov, na katere tudi računa. Poleg novega objekta z že omenjenimi prostori pa namerava urediti daljinsko ogrevanje na lesno biomaso za več objektov, tudi hiše, če bo potrebno.
Domača krma za domače piščance
V zgornjem delu objekta ima hlev s štirimi prostori, kjer redi piščance. Vsaka od skupin je razdeljena na tri faze – piščanci do 14 dni, 28 dni in zadnja do 62 dni. Pri tem se drži pomembnega preventivnega ukrepa za preprečevanje bolezni »all in – all out«, kar pomeni, da celo jato naenkrat vseli in celo tudi izseli, enodnevne piščančke pa kupuje v Jati Emoni.
»V hlevu imamo s pomočjo talnega gretja urejeno primerno temperaturo za vsako fazo posebej. V zimskem času je ta višja, poleti pa logično nižja, s prezračevanjem. V prvi fazi ni prezračevanja, da ne piha po piščančkih, nato obratuje minimalno na 15 %, kar pomeni, da je vlaga v prostoru zato višja. Temperatura pri manjših piščancih je do 30 stopinj Celzija, so pa piščanci ves čas vzreje v kontrolirani atmosferi. Vsi prostori so pod videonadzorom, kar je še posebej priročno, če me ni v bližini, da ves čas lahko nadziram dogajanje v hlevu.«
Urejeno ima avtomatsko krmljenje in napajanje prek kapljičnega sistema in sistema za krmljenje. V hlevu za zdaj manjkajo še zračne lopute, sicer pa je končan, z enakimi pogoji v vseh prostorih. V enem prostoru vzreja od 300 do 600 piščancev, odvisno od naročil in sezone. »Piščance, težke en kilogram, prodamo kmetom za nadaljnjo rejo, druge pa zakoljemo in prodamo doma.«
Začetno krmo – štarter, kupuje, potem uporabi še finišer, ki ga tako kot štarter kupi pri proizvajalcu, ki ne uporablja GSO v krmi, v zaključni fazi v zadnjih treh tednih pred zakolom pa jih krmi z domačo krmo, ki jo zmeša v lastni mešalnici. Sestava obroka je odvisna od letnega časa – pozimi vsebuje več koruze zaradi potrebne energije, poleti pa temelji na ječmenu. »Čeprav po ječmenu prirastek ni velik, mi to odgovarja, saj domače piščance redim dlje časa, pri čemer je poudarek na domači kakovostni krmi, in ne na kupljeni. Jih je pa zanimivo opazovati, ko jim kupljeno krmo zamenjam za domačo. Piščanci je namreč tudi po dva dni nočejo jesti, predvsem zato, ker ne vsebuje ojačevalcev okusa. V tednu menjave krme je tako prirast bistveno slabši, vendar se hitro izboljša.«
Simulacija sončnega vzhoda in zahoda
V hlevu ima urejeno simulacijo sončnega vzhoda in zahoda. To je pomembno predvsem zato, da ne prihaja do prevelikega stresa pri piščancih zaradi nagle spremembe svetlobe. Počasno prižiganje – osvetljevanje, se začne ob petih zjutraj in traja do sedmih zjutraj, zvečer pa nato sledi počasna zatemnitev. Piščanci so na mleti slami, ki zagotavlja visoko vpojnost in je enostavna za skladiščenje, saj je pakirana v kockah, zavitih v polivinil. Potrebno je redno nastiljanje, je pa čiščenje večji izziv, ker talno gretje precej zasuši nastilj z iztrebki.
»To je pravzaprav edina negativna stran talnega gretja, če odvzamem višino naložbe. Kljub vsemu pa se je strošek naložbe v talno gretje na naši kmetiji v tem obsegu reje izplačal, ker imamo majhne prostore v primerjavi z velikimi farmami, kjer bi bila takšna naložba občutno predraga. Ko sem iskal rešitev glede ogrevanja, mi je veliko rejcev predlagalo plinske grelce, ki sem jih v prejšnjem hlevu uporabljal tudi sam. Priročni so predvsem za hitro gretje prostora, vendar je zrak na 10 do 15 cm od tal še vedno dokaj hladen oz. hladnejši kot pod stropom. Ker se piščanci gibljejo po tleh, pa je pomembno, da se tam zadržuje tudi toplota, to pa omogoča talno gretje. Prezračevanje je urejeno z ventilatorji, v vsakem prostoru sta dva, ki se regulirata od 15 % zmogljivosti do polne 100 % – odvisno od nastavljenih parametrov, za prezračevanje pa zajemata zunanji zrak. Ko bodo nameščene še lopute, bodo pri majhnih piščancih sicer zaprte, pri večjih pa se bodo odpirale predvidoma avtomatsko, če se bo obneslo, sicer bom prešel na ročni sistem.«
Adrijan pravi, da sodobna tehnologija sama po sebi veliko omogoča in nudi številna podatke o dogajanju v hlevu, o temperaturi, vlažnosti, stopnji amonijaka in drugem ter parametre tudi avtomatsko uravnava, vendar še vedno ne more nadomestiti prisotnosti človeka. »Rejci moramo biti fizično prisotni. Sam se vsakodnevno vsaj enkrat do dvakrat v hlevu, saj je rejčev nadzor še vedno najbolj zanesljiv.«
Prodaja kilogramskih piščancev za nadaljnjo rejo
Z rejo v novih prostorih piščanci teden prej dosežejo enako težo kot prej v starem hlevu, saj imajo boljše pogoje. »Najpomembnejši je start, torej konstantna in primerna temperatura ter zračenje, posebno poleti. Pozimi je več težav z vlago, poleti pa z vročino. Takrat povečujemo dotok svežega zraka, vsa vrata so odprta in zamrežena, ventilacija pa deluje s polno zmogljivostjo.
»Adrijanova dolgoročna vizija je vzreja piščancev, ki temelji na povečanju obsega končnih kupcev, in ne števila piščancev. Posebno pozornost posveča tudi prodaji kilogramskih piščancev za nadaljnjo rejo, predvsem z ekonomskega vidika. Za kilogramskega piščanca za nadaljnjo rejo mora kmet odšteti 3 evre.«
»Ogrevanje v hlevih je urejeno s pečjo na pelete, ki so se v zadnjem času zelo podražili. Cena tega energenta se je sicer nekoliko umirila, a še vedno ostaja visoka. Da je strošek ogrevanja na enoto piščanca čim manjši, polovico piščancev prodam za nadaljnjo vzrejo. Glede na oceno svojih letnih zmogljivosti načrtujem prodajo piščancev, ki jih ne bom porabil v lastni predelavi. Na spletni strani (www.pgaljot.si) zato objavljam datume, kdaj so piščanci pripravljeni za izselitev in koliko jih je še na voljo. Količine stalno posodabljam, nekaj je že letnega zakupa, sicer pa stalno iščemo nove stranke.«
»V izdelke želim predelati čim več piščančjega mesa in ustvariti potrebno dodano vrednost. V naši stalni ponudbi je tako navadna piščančja posebna salama in z dodatkom zelenjave ter sira, piščančja prsa v ovitku, mesni sir, mesni sir z zelenjavo in piščančja pašteta. Ves čas iščemo in razvijamo nove izdelke, pomembno pa je izpostaviti, da je v vseh izdelkih le piščanec in zgolj piščančja maščoba. To je sicer velik izziv, saj ima ta maščoba slabšo vezivno lastnost kot kakšna druga, vendar nam za zdaj kar uspeva.« Prodaja je urejena na domu, saj kmetija stoji na dobri lokaciji ob glavni cesti blizu Ljubljane ter Kranja. Dostave na dom zaenkrat nima, saj je v dejavnosti reje piščancev zaposlen sam, dostava pa zahteva večjo logistično sposobnost, poleg tega pa ga omejuje še narava dela. Zakol je vsak teden, ob ponedeljkih, torkih in sredah tako poteka klanje, razsek in pakiranje. Že v sredo, pretežno pa v četrtek in petek, pa na vrsto pridejo stranke in predelava mesa. Obseg dela se razlikuje iz tedna v teden, saj je odvisen od števila naročil.
Prvi dnevi vzreje so najtežji
V času epidemije se je izrazito povečal obseg strank na kmetiji. »Takrat se je intenzivneje spodbujalo nakupovanje pri kmetih in lahko rečem, da je med 20 in 30 % teh strank tudi ostalo. Te se še vračajo, vsaj enkrat letno, ko imamo v ponudbi polnjene piščance brez kosti, številni pa večkrat. Pred leti sem imel cilj vzrediti 1000 piščancev v turnusu, zdaj sem ga povečal na 1500 do 2000. Je pa pozimi običajno več povpraševanja kot poleti med dopusti. Med kmeti opažam povečano zanimanje za nakup kilogramskih piščancev, saj je naložba za vzrejo piščančkov velika, poleg tega pa je v prvih dveh tednih tudi največji pogin. Če piščance zebe, se namreč tako zgnetejo na kup, da se zadušijo. Prvi dnevi vzreje so za rejca zato lahko naporni, sploh če je vzreja piščancev dopolnilna in ne glavna dejavnost na kmetiji. To seveda ne pomeni, da po teh ključnih 14 ali 21 dnevih zanje ni treba več skrbeti, saj še vedno potrebujejo primerno klimo, temperaturo in krmo, le obseg dela se zmanjša, piščanci pa so že lepo operjeni. Težo enega kilograma dosežejo v 23 dneh, kar je še vedno počasi, to pa je tudi namen vzreje domačega piščanca. Odziv je dober, kar je dobro z vidika pokritja stroškov ogrevanja na enoto piščanca. Primaren cilj pa je še vedno prodaja celega zaklanega piščanca.«
Adrijan pravi, da je dejavnost reje perutnine uspešna in z velikim potencialom, posebno če izpusti lastno ceno. »Pri perutnini se denarni tok hitro obrača, tudi pri meni, čeprav imam relativno dolg cikel – dva meseca. To je v končni fazi še vedno hitro, če ga primerjamo s časom vzreje bika, ki ga rediš dve leti.« So pa pri piščancih velike skrbi povezane predvsem s kužnimi boleznimi. Rejci se najbolj bojijo kužnega bronhitisa, virusa piščančje kuge in ptičje gripe. Če jata zboli, je namreč treba izločiti vse živali ter očistiti in razkužiti prostore.«
V hlevu so veliko del opravili sami. Zidavo so prepustili mojstrom, opremo pa so zmontirali sami. Tudi načrte za hleve je Adrijan pripravil sam, na podlagi številnih obiskov drugih perutninskih hlevov in sejmov, pri čemer se je osredotočal na rejo manjših jat. »Manjši rejci imamo namreč drugačen način vzreje kot ogromna korporacijska podjetja. Osnova je enaka – zagotoviti čim več prostora za piščance, dostop do vode in krme, čim bolj avtomatizirati procese in čim manj obremenjevati perutnino s prisotnostjo. Vendar pa ocenjujem, da je pri manjših jatah primernejše rokovanje s piščanci. Če z njimi dela in jih za v klavnico nalaga rejec sam, bo pri tem bolj previden kot najeta delovna sila. Piščanci namreč ne smejo biti poškodovani, imeti podplutb in polomljenih kril. Piščanci so moj kruh, zato imam ničelno toleranco do slabega ravnanja z njimi.« Njegove jate so mirne, pot od hleva do klavnice pa znaša le 500 metrov, kasneje, ko bo zgradil novo, pa bo še krajša.
Novo leto, nova prelomnica
Na kvadratni meter redi manj kot 30 kg piščancev, kar ustreza normativom za ukrep dobrobiti piščancev, ki ga uradno namerava izvajati v tem letu, ko bo pridobil lasten MID. Piščančjereja je za zdaj še del dopolnilne dejavnosti na glavni kmetiji.
Adrijan je lani pustil službo, saj je dejavnost doma obstala na določeni točki. »Vpeljane stvari so tekle, vendar sem stremel k razvoju dejavnosti, a sem se zavedal, da na dveh stolih hkrati ne bom mogel sedeti. Zadeva je dozorela in novo leto se je zdelo dobra prelomnica. Odločil sem se za kmetijo, zato zdaj vanjo vlagam vso svojo energijo. Vodim tudi tečaje za razkosanje piščanca, saj si želim strankam približati uporabnost piščanca. Trenutno me čaka veliko naložb, načrti so narejeni, ko bo dokončno urejena dokumentacija, pa načrtujem še prijavo na kakšen razpis, saj bo zastavljena naložba presegla pol milijona evrov.«
»Menim, da so ljudje danes bolj pripravljeni kupovati pri kmetu. Stranke nas poiščejo, vendar brez vlaganja v marketing težko pričakuješ večji odziv. Prepričan sem, da je še najlažji del vzrediti piščanca, težje pa ga je potem prodati in si zagotoviti konstantno število kupcev.«
»Perutnina na trgu dosega dobro ceno, če jo primerjamo z drugimi dejavnostmi. Nedvomno boljšo kot mleko,« je prepričan. »Cena piščanca pri nas je 5,90 EUR/kg, cene pa nismo spremenili že leto in pol. Ker imamo cilj prodati celega piščanca, ga ne dražimo, cene pa glede na povpraševanje in ponudbo prilagajamo pri drugih izdelkih. Piščančji file ostaja najdražji in najzanimivejši kos, medtem ko perutničke – sploh pozimi, predstavljajo velik izziv.«
Zmogljivost Galjotovih hlevov je glede na Adrijanovo razumevanje trga povsem zadostna. »Treba je namreč gledati tudi na psihično in fizično zdravje posameznika, ne pa da kmetje delamo cele dneve in noči. Velikokrat je res treba, ampak si je treba znati tudi vzeti čas zase, za družino, malo zadihati in živeti življenje. Velikokrat to ni izvedljivo, ko pa je, je treba to izkoristiti,« razmišlja Adrijan, ki se je lani poročil, letos pa z ženo Nino pričakujeta prvega otroka.
»Velikokrat sicer razmišljam, ali je ves ta vložek in razvoj sploh smiseln, če nas politični odločevalci bombardirajo z vseh strani. Perutninarje zaenkrat še pustijo pri miru, a tudi mi smo kmetje, ki kmetujejo, in če drugega ne, moramo vsi držati skupaj, da nas ne bodo enega za drugim uničili,« sklene Adrijan.