“V Sloveniji se vrtimo v začaranem krogu. Kdorkoli se pojavi na ulici in na glas pove, da se mu godi krivica, ga drugi obsojajo in dvomijo v njegove težave. Pa naj bodo to vzgojiteljice, prodajalke, prevozniki, upokojenci, medicinske sestre in nenazadnje tudi mi kmetje,” je povedal Domen Gregori, mladi kmet iz Podkorena v Kranjski Gori. “Dokler se Slovenci ne bomo poenotili in izkazali podporo drug drugemu, toliko časa bo politika z nami delala, kar bo želela. In ravno to jim je v veliki meri že uspelo, seveda ob podpori osrednjih medijev, ki nas zadnja leta intenzivno zavajajo in razdvajajo.” To medijsko blokado izpostavi tudi Žiga Kršinar iz ekološke kmetije na Katarini nad Ljubljano, ki pravi, da mainstream mediji ne poročajo o protestih kmetov in državljanov po Evropski uniji. “Poljska protestira proti zgrešeni okoljski politiki, prav tako Litva, Francija, Nemčija, Belgija. Osrednji mediji o tem sploh ne poročajo, če pa že, so poročanja zelo skopa, enosmerna in negativna. Tudi to je razlog da v Sloveniji ne stopimo skupaj.”

Potrebujemo močno kmečko organizacijo

Gregori nadaljuje, da pri nas skoraj ni kmetije, ki se v zadnjem času ne bi srečala z omejitvami, prepovedmi in (neustreznimi) novimi smernicami. “S pozno košnjo še v hribovitem delu Slovenije ne moremo pridelati kakovostne krme, ki bi nam zagotovila ustrezno proizvodno sposobnost živali, kaj šele v dolini. Da paša živali bolj ogroža metulje kot košnja, pa se lahko izmisli samo nekdo, ki je metulja videl le v slikanici. Vsekakor menim, da bi se Slovenci morali zazreti sami vase, se odločiti ali bomo aktivno spremenili svoje življenje na bolje ali pa bomo nastavljali hrbet in nosili vsa bremena, ki nam jih nalagajo. Ne sme nas biti sram drugemu pomagati pri uresničevanju njegovih želja za boljši jutri, kajti jutri smo lahko ravno mi tisti, ki bomo potrebovali nekoga, da se nam postavi ob bok in z nami v en glas reče: Dovolj je!”

Žiga Kršinar izpostavi, da je glavna težava ta, da nimamo močne kmečke organizacije, ki bi prevzela organizacijo protesta, ga plačala in plačala tudi kazni, ki bi sledile ob morebitnih kršitvah. “Kmetom bi moralo biti v interesu imeti tako organizacijo. Če bi vsak od nas denimo plačal samo nekaj evrov, bi imeli ogromno denarja, ki bi ga lahko ciljno porabili. Tudi za pravno službo, ki bi izpodbijala zgrešene predlagane zakone s strani vlade. Lahko bi naročili študije vplivov kmetijstva na okolje, ki ne bi bile že vnaprej prirejene. Borili bi se za svoje pravice in prikazali kmetijstvo kot nekaj pozitivnega. Ampak nam je žal vsakega evra, ki bi bil v teh primerih še kako pomemben. To je v tujini stalna praksa, da kmetje sami prevzamejo medijsko poročanje in načrtovano in usmerjano komunicirajo z javnostjo za doseganje medsebojnega razumevanja. Žal osrednji mediji v Evropi in v Sloveniji niso neodvisni in kar je še huje, niso na strani kmetov, delavcev in navadnih državljanov. Zakaj slovenski kmetje nismo na cesti ne vem? Najbrž je težava tudi v tem, da naše nevladne kmetijske organizacije niso tako samostojne v svojem delovanju, kot si predstavljamo.”

Počasi izgublja voljo do kmetovanja

“Tudi nam bi moralo že enkrat prekipeti,” pravi mladi Rok Terčič iz Jazbine, ki iz meseca v mesec izgublja voljo in veselje do dela. “Kot mlad prevzemnik iz leta 2019 sem s polnim zagonom in vnemo do kmetovanja prevzel dobro vpeljano kmetijo. Skupaj s partnerko pa počasi izgubljava voljo tudi do načrtovanega prevzema kmetije njenih staršev. Na splošno lahko krivdo za obup in naše razočaranje, pripišemo predvsem novim vladnim ukrepom. Da ne omenjam, da kmetje kot ‘psi na kost’, čakamo kmetijsko ministrico/ministra. Po vsem tem, se občasno oglasijo naše krovne organizacije, kot sta KGZS in SKS, ki smo jim preveč zaupali. Pošiljali smo jih na pogajanja, jih podpirali s protesti, zdaj pa smo izgubili zaupanje v “naše” zagovornike – če to sploh so. Sami bi morali zahtevati, kar nam pripada. Vsi za kmeta, kmet za vse. Dovolj je!”

Da je absurd še večji, vlade sprejemajo zakone, ki niso v skladu ne z ustavami, še manj pa z mednarodnimi akti. Zaradi nekontrolirane – po njihovo uzakonjene kraje – se dogajajo množični upori kmetov, ki so temelj preživetja in prehranske varnosti. Brez kmeta ni hrane in obdelane krajine. Brez kmeta propade celotna družba. In ta mačehovski odnos do kmeta je pripeljal do množičnih protestov v Nemčiji, Franciji in drugod po Evropi. Kot je rekel Cicero: ‘Bolj ko se bliža konec imperija, bolj nori so njegovi zakoni.’ Jaz pa dodajam: Povežimo se kmetje in potrošniki mimo trgovskih centrov in sistema, da kmet dobi dostojno in pošteno plačilo za svoj trud, potrošniki pa vrhunsko pridelano hrano,« ne ovinkari Mateja Žlogar iz Spodnjega Brnika.