Slovenski kmetje podpirajo nemške kolege, občudujejo njihovo organiziranost in pogum ter so hkrati razočarani, saj se počutijo izigrane in brez podpore KGZS in SKS in drugih kmetijskih organizacij, ki niso neomajno vztrajale s prvotnimi zahtevami. Namesto, da bi po zadnjem protestu, ki je povezal slovensko podeželje, zaostrili razmere, je vse potihnilo in se razblinilo. Je čas povezanosti minil ali med njimi še vedno tli upor, ki ga bodo protesti nemških kmetov uspeli ponovno zanetiti?

“Sam vem zakaj bi protestiral. V prvi vrsti iz solidarnosti, da dokažemo, da nas je precej več. Da kmetje skrbimo za naš planet bolj kot si ljudje mislijo in predstavljamo stabilnost in prihodnost celotni Evropi glede prehranske suverenosti. Morda sem s to idejo za nekoga zgolj neumen kmet, sam zase pa vem, da mi občutek pripadnost kmetijski, kmečki vseevropski družbi pomeni več kot zgolj na list papirja napisane protestne zahteve,” pravi Uroš Dajčman kmet iz Slovenskih goric.

Mihael Ajlec je energičen mlad prevzemnik, ki prihaja iz Seliščev pri Sv. Juriju ob Ščavnici in pravi, da največji problem prepozna v zadnjem protestu kmetov. “Deležni smo bili obljub, ki so se izkazale za prazne, saj na koncu nismo nič dosegli. Ker ne zaostrujemo razmer, nas posledično nihče več ne jemlje resno, to pa vodi v vse večji razkol med nami. Smo povsem brez podpore nevladnih kmetijskih organizacij, vsi so se umaknili, potuhnili in niso vztrajali naprej z našimi zahtevami.”

Tisti, ki bi nas morali povezati, zaostriti razmere, zagovarjati naše zahteve in vztrajati, so izdali naše zaupanje. Podpiramo nemške kolege in občudujemo njihovo organiziranost ter pogum. Lahko jih le gledamo s solzami v očeh, ob zavedanju, da se pri nas kaj takega nikoli ne bo zgodilo.

Ajlec pravi, da je velika težava predvsem naša zelena politika, ki slepo sledi evropski. “V drugih evropskih državah, jo jemljejo kot priporočila, pri nas pa iz nje takoj izpeljejo obvezujoče uredbe. Slovenska politika načrtno zaostruje pogoje in otežuje delo kmetov ter uničuje prehransko varnost države. Če ni kmeta, ni hrane! In pod trenutnimi pogoji bo kmetij čedalje manj. Žalostno je, da osrednji mediji splošni javnosti predstavljajo napačne in škodoželjne podobe o slovenskih kmetih, namesto da bi podprli domače in tisto, kar je še ostalo od slovenskega kmetijstva in je veliko bolj zdravo ter varno od hrane iz uvoza,” razmišlja Ajlec.

Dajčman je že več let opozarjal, da smer v katero gre Evropa, ki svojo prihodnost gradi na avtomobilski industriji, ni prava. “Izkazalo se je, da sem imel prav. Nemčija je v recesiji in gospodarski krizi, ker je prihodnost gradila na poceni kupljenem ruskem plinu in svoji avtomobilski industriji, danes pa se ji je ta “rana zagnojila”. Rusi so ustavili dotok plina, poceni kitajski, korejski in japonski avtomobili pa preplavljajo Evropo. Potem je tu še zelena politična opcija, ki je prevzela oblast nad nekoč gospodarsko neuničljivo Nemčijo in se zajeda v vse pore normalnega, vrednega in moralnega. Prepričuje nas in usmerja v smer novega sveta in novih pravil, mi pa žal lahko ugotavljamo, da želijo svoj cilj doseči, pa čeprav preko trupel. In tako se je zgodil velik protest kmetov v Nemčiji.”

“Povod je bil predsvem ukinitev agrodiesel-a, a glavni problem ostaja skrit, čeprav se ga nemški kmetje – za razliko od nas – zavedajo. Dolgoročni problem je namreč Agenda o trajnostnem razvoju 2030, ki kmetijstvo v Evropi definira kot problem in ne kot rešitev.”

“V Nemčiji med drugim vlada predvideva 50 % zmanjšanje staleža rejnih živali, medtem, ko ne omenja upravljanja z divjadjo na dolgi rok. Nemčija hlasta za finančno stabilnostjo, in ko država le-to rešuje z dvigovanjem davkom, obenem poglablja revščino. Kmetje so to prvi ugotovili in mimo stanovskih organizacij začeli s protesti. Pridružujejo se ji prevozniki, mesarji, splošna javnost in jim tako izkazuje podporo. Nikjer namreč nisem zasledil niti enega članka, ki bi kmetom očital velike in drage traktorje. To kaže tudi na mentaliteto celotnega naroda.“

Tudi Franc Jagodič iz Šentjurja pravi, da je povod za proteste v Nemčiji bolj ali manj znan. “Nerazumni ukrepi nemške zvezne vlade, ki želi posledice svojih napačnih preteklih odločitev, ki so povzročile gospodarsko krizo, preložiti na pleča kmetov pod pretvezo podnebne pravice oz. zelenega prehoda. Nemškim kmetom je prekipelo, kot bi moralo tudi nam. Ali če se drugače izrazim. Tudi slovenski kmetje izgubljamo potrpljenje in smo na robu obupa ter zloma. Situacija pri nas je zelo podobna tisti v Nemčiji – novi davki (obdavčitev OMD plačil, KD v 100 % kot osnova za dohodnino, napake pri bonitetnih točkah zemljišč, …). Velika težava so tudi vodni pasovi, saj tistih površin ne moremo vključiti v 4 % obveznih neproizvodnih površin. Kmetje zato izgubljamo dvojne površine, da ne omenjam večmesečnega zamika izplačil za leto 2023, kljub izredno težavnem preteklem letu. Da o kandidatki za ministrico ne izgubljam besed. Ali si res ne zaslužimo izkušenega in strokovnega ministra?”

“Žal samo čakamo nekega odrešitelja, sami pa ne naredimo dovolj, ne povzdignemo glasu in zahtevamo tistega, kar nam pripada, kar je prav. Naše krovne organizacije, predvsem KGZS in SKS niso opravile svojega dela! Zakaj? Ali čakajo na novo ministrico in s tem na odrešitev, medtem, ko vse uredbe in odločitve letijo mimo! Ali se morda bojijo? Koga ali česa, ne vem? Upam, da svojih članov! Upor je naša dolžnost! DOVOLJ JE!“

Številne izjave slovenskih kmetov sledijo, jasno pa je, da imajo dovolj praznih obljub, laganja, manipulacije in napačnih ljudi na napačnih mestih.