Nepredvidljive vremenske razmere vplivajo na zdravje in počutje živali ter pridelavo, trenutne vojne razmere v Ukrajini, ki je žitnica Evrope, ter tudi drugje po svetu, pa predstavljajo veliko tveganje za trajnostni razvoj živinoreje in prehransko varnost.

»Število svetovnega prebivalstva raste hitreje kot pridelava hrane, do leta 2050 bo na svetu 30 % prebivalcev več,« sta na webminarju povedala študenta zootehnike na BF Janez Klopčič in Luka Oražem. Globalno povpraševanje po živilih živalskega izvora se povečuje zlasti v državah v razvoju.

»Do leta 2050 bo število Zemljanov naraslo na več kot 10 milijard, z največjo rastjo v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, v Evropi pa se bo število prebivalcev zmanjšalo. Do 2030 se bo povečalo svetovno gospodarstvo, Indija in Kitajska bosta predstavljali približno 40 % svetovne potrošnje srednjega razreda, kar bo znatno spremenilo sestavo globalne porabe hrane.« Populacija rejnih živali v EU se je v zadnjih 20 letih zmanjšala za skoraj 9 %, večina teh živali se nahaja v le nekaj državah članicah.

POVEČATI SKLADIŠČENJE OGLJIKA V TLEH IN ZMANJŠATI RABO PESTICIDOV

»Živinoreji je namenjenih 70 % kmetijskih zemljišč, od tega je le polovica primerna za pridelavo hrane za prehrano ljudi, zato se moramo vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi zmanjšali ali izločili rejo živali. Kaj bi se zgodilo z zemljišči, ki niso primerna za pridelavo hrane za ljudi in kako bi to vplivalo na globalno segrevanje, ohranjanje rodovitnosti tal in biotsko raznovrstnost? Živinoreja porabi 8 do 15 % vseh vodnih virov po svetu, voda je ključna za življenje ljudi, živali in rastlin, njena razpoložljiva količina pa se bo z leti verjetno še zmanjšala oz. bo čez celo leto neenakomerno razporejena.«

»Za kilogram govejega mesa porabimo do 520 litrov vode (upoštevajoč samo vodo, ki se uporablja za pitje), za kilogram prašičjega mesa 190 litrov, za kilogram mleka do 100 litrov vode, za eno prhanje človeka pa 50 do 70 litrov vode.«
 

»Obstaja splošno mnenje, da intenzivna živinoreja prispeva k izgubi biotske raznovrstnosti, čeprav jo prežvekovalci v resnici zagotavljajo. To lahko potrdimo z raznovrstnostjo krmnih rastlin, kamor vključujemo tudi medovite rastline in različne tipe travnikov in pašnikov. Različna raba kmetijskih zemljišč pa skrbi za urejeno krajino in vzdržuje habitate – travnike.«

Živinoreja predstavlja približno ⅔ kmetijske dejavnosti, prežvekovalci pa prispevajo 60 % vseh živinorejskih izpustov. »Cilj je vsaj 40-odstotno zmanjšanje ogljičnega odtisa prežvekovalcev, kar bi lahko dosegli s selekcijo na nizko produkcijo metana, izboljšanjem zdravja živali, zmanjšanjem njihove smrtnosti ter uporabo precizne tehnologije (senzorji, robotika). Starost ob prvi telitvi bi morala biti okoli dveh let, starost ob zakolu pa čim višja. Potrebna bi bila tudi boljša učinkovitost organskih gnojil, z večjo vezavo ogljika skozi travnike in gozdove ter izboljšano pridelavo krme.«

 Število rejnih živali v EU (leto 2021):

• 146 milijonov prašičev
• 76 milijonov govedi
• 75 milijonov ovc in koz

V Evropi je približno 8 % svetovne populacije goveda, v tem delu sveta je poraba živalskih beljakovin velika, v nekaterih državah celo prevelika. V državah v razvoju imajo več kot 70 % svetovne populacije goveda, zauživajo pa malo živalskih beljakovin. Javno mnenje je usmerjeno v razvoj okolju prijaznih sistemov za živali, kar lahko dosežemo z obogatitvijo okolja in uporabo precizne živinoreje. Živinoreja je pomemben del trajnostnega krožnega kmetijsko-živilskega sistema. Ima potencialne koristi predvsem v zmanjšanju odvisnosti od uvoza beljakovin, dušičnih gnojil in fosilne energije. Povečati bi morali skladiščenje ogljika v tleh ter zmanjšati rabo pesticidov, s čimer bi izboljšali zdravje ekosistemov in biotsko raznovrstnost. Razvoj kmetijstva namreč temelji na zdravih tleh in funkcionalnih ekosistemih s privlačno pokrajino. »Treba je najti ravnovesje glede na naravne danosti in politične odločitve. Zmanjševanje vplivov živinoreje je ključno, a vendar živinoreja ni le problem, ampak tudi pomemben del rešitve,« sta sklenila študenta.

KAKO IZBRATI PRIMERNEGA BIKA?

»Vsak rejec ima za svojo čredo postavljene določene cilje oz. želje. Ne glede na lastnosti reje vsi želimo čredo z dolgoživimi kravami, lahkimi telitvami, dobrimi odstavitvenimi masami telet in kratkimi dobami med telitvami. Prav tako si želimo odlično plodnost tako bikov kot krav,« sta pojasnili Tadeja Vidmar in Maša Starman, prav tako študentki zootehnike.

»Pred odbiro se moramo vprašati, ali imamo žival z bolj razvitim skeletom ali omišičenostjo in ali je žival bolj dolga kot visoka. Ravno to dvoje odloča, ali je žival pitovnega ali vzrejnega tipa. Od vzrejnega pričakujemo odlične telitve za obnovo čistopasemske črede mesnih pasem, pričakovane lastnosti pa so večja dolžina telesa v primerjavi z višino, velika dolžina hrbta in ledij, dolg in širok prsni koš ter križ, velika sposobnost zauživanja krme, dobre materinske lastnosti, velika mlečnost in dolga laktacija. Za pitovni tip pa pričakujemo odlične živali za prirejo kakovostnega mesa s pričakovanimi lastnostmi: enaka dolžina telesa v primerjavi z višino, manjša dolžina hrbta in ledij, nekoliko krajši prsni koš in križ, omišičenost vseh telesnih delov, nekoliko manjša sposobnost zauživanja krme, manjša mlečnost, krajša laktacija ter hitrejša odstavitev.

Rejci velikokrat izbirajo težje bike, saj si želijo težjih odstavitvenih mas in večjih dnevnih prirastov telet, vendar to posledično vpliva na težo teleta ob rojstvu in večjo verjetnost težjih telitev. Pomembna je odbira glede na prirejo na kmetiji in ocenjevanje živali enakih starosti v enakih pogojih reje.«

Kot pravita, je pri izbiri bika najpomembnejši skupni selekcijski indeks z oznako SSI, ki vključuje rezultate napovedovanja plemenskih vrednosti za gospodarsko najpomembnejše lastnosti, ki so tehtane z ustreznimi ekonomskimi lastnostmi, obračunava pa se za pitovni in vzrejni tip. Pri pitovnem tipu pasme angus imata največjo ekonomsko težo omišičenost in telesna masa, medtem ko ima pri vzrejnem tipu največjo ekonomsko težo telesna masa pri 210 dneh starosti in telesna masa ob rojstvu. Pomembna je tudi velikost skeleta, tu pa je zajetih tudi več lastnosti kot pri pitovnem tipu.

»Če je relativna plemenska vrednost 100, je krava za neko lastnost povprečna, vrednost pod 100 pa pomeni podpovprečno kravo in takih živali ne uporabljamo za nadaljnjo vzrejo. Če ima relativno plemensko vrednost višjo od 100, je za neko lastnost nadpovprečna in jo ohranimo v reji.«

»Če ima krava za neko lastnost plemensko vrednost 124, je boljša od kar 95 % živali za to lastnost. Pri vrednosti 136 pa govorimo, da je krava boljša od 97,5 % živali v populaciji. Vse takšne živali nujno obdržimo v reji.«

»Pri pasmah za prirejo mesa odbiramo bike s plemenskimi vrednostmi nad 100 in pazimo na poreklo bika. Dobre lastnosti zunanjosti omogočajo gospodarno rejo, za doseganje želenih ciljev plemenske reje pa je pomembna primerna prehrana. Pozornost dajte predvsem telicam po odstavitvah,« skleneta.

NOVA TEHNOLOGIJA ZA VEČ DUŠIKA V GNOJEVKI

Študentje z oddelka za agronomijo Urška Korošec, Eva Kutnar in Rok Vrtačič so predstavili zanimivo novo tehnologijo, ki bi bila lahko rešitev za mnoge izzive in težave, s katerimi se srečujejo kmetje. »Dve največji težavi sta višanje cen goriva in mineralnih gnojil, zato kmetje potrebujejo rešitve, ki bodo izboljšale njihovo pridelavo, zmanjšale okoljski odtis ter združile okoljsko in finančno trajnost.« Ob trenutnih cenah mineralnih gnojil jih je zanimala predvsem gnojevka, ki je naravno gnojilo in zagotavlja hranila in organske snovi, ki izboljšujejo tla in omogočajo boljšo rast rastlin.

»Različni nanosi gnojevke na kmetijske površine imajo različne izgube amonijaka v ozračje. Klasičen nanos gnojevke predstavlja tudi do 70 % izgube amonijaka v ozračje, ker jo razpršimo. Če jo nanašamo neposredno v tla s pomočjo cevk, pa je izguba amonijaka manjša do 20 %.«

Opisali so N2 applied, norveško tehnologijo v razvoju oz. enoto, ki jo kmet namesti na kmetijo, rejcu pa omogoča spreminjanje gnojevke v trajnostno gnojilo le z uporabo zraka in električne energije. Obdelava z dušikom obogati tekoči del gnojevke z dušikom iz zraka in ustvari tekoče organsko gnojilo, obogateno z dušikom, imenovano neo gnojilo. »Njegova uporaba zmanjša potrebo po uporabi dušikovih gnojil, obdelava zmanjšuje izpuste metana in smradu ter več kot podvoji vsebnost dušika, hkrati pa prepreči izgubo amonijaka pri skladiščenju in uporabi na polju.« Potrebna je električna energija (fotovoltaika), ki poganja nizko energijsko plazmo, ki razcepi dušik v zraku in naredi dušikove okside, ki se povežejo z amonijskimi ioni v gnojevki. Tehnologija seveda zahteva določen finančni vložek, ker pa je še v pilotni raziskavi, za zdaj številke še niso znane. Potencialno gre za zelo zanimivo tehnologijo, posebno pri zdajšnjih cenah mineralnih gnojil.