Začetki na novo obujene kmetije segajo približno 16 let nazaj, ko so sprva začeli z rejo desetih plemenskih svinj te pasme, kasneje pa so zaradi velikega povpraševanja sklenili njihovo število povečati na 30. »To število vzdržujemo še danes, zato nam v turnusu prasi 20 do 25 svinj, 5 do 10 mladic pa je vedno v rezervi. Prodajamo prašiče za nadaljnjo rejo, težke 20 do 40 kilogramov, odojke, pitance in tudi breje plemenske svinje, meso izločenih starih svinj pa doma predelamo v prepoznavne in dobro iskane suhomesnate izdelke,« uvodoma pove Bojan Lešnik, ki skupaj s Tončko, ki izhaja iz Kamenikove kmetije in je na njej tudi rojena, ter z mladim in najverjetneje bodočim prevzemnikom Urbanom pripravlja prostor in sestavine za izdelavo krvavic.

Povpraševanje je veliko, krvavice so že naročene, zato naš pogovor steče kar v prostoru za predelavo mesa na njihovi nadvse zgledno urejeni kmetiji, kjer je zaznati ljubezen do lesa ter zbirateljstva starih kmetijskih pripomočkov in orodja.

»Na leto izdelamo in prodamo približno 1,5 do dve toni suhomesnatih izdelkov. Večino jih prodamo na domu že znanim kupcem, povpraševanje raste, število kupcev se povečuje. Uredili smo tudi prostor za kmečki turizem oz. degustacije za skupine do 24 ljudi, saj si želimo, da se kupci na kraju samem prepričajo o naši ponudbi in našem delu, kar je na nek način največja dodana vrednost,« pojasnjuje Bojan, ki ga navdušuje dejstvo, da v reji krškopoljca vidi perspektivo, predvsem z ekonomskega vidika, tudi mlajša generacija na kmetiji.

»Treba je graditi in nadgrajevati zgodbo, promocijo ter lastno prodajo brez posrednikov. Odstotki, ki jih vzamejo posredniki, so namreč za nas bistveno previsoki.

Z našo zgodbo dokazujemo, da lahko preživi tudi majhna kmetija, in po mojem mnenju je v tej dejavnosti svetla prihodnost,« pove Urban, ki zaključuje študij agrarne ekonomike, kar pomeni, da dobro ve, o čem govori, poleg tega pa na kmetiji vodi vse potrebne evidence.

PITANCE REDIJO NA VIŠJO TEŽO

Kmetija Kamenik leži na 325 metrih nadmorske višine, na območju z omejenimi dejavniki za kmetovanje, kar pomeni, da niti ena njiva ni na ravnem. Iz naslova reje lokalnih pasem, ki jim grozi izumrtje – krškopoljci so namreč ogrožena pasma –, prejmejo plačilo na GVŽ, izvajajo pa tudi ukrep dobrobit, in to je vse iz naslova prejetih plačil. »Vsa vlaganja v prostore, hlev, zunanjo areno, oboro, skratka v vse naložbe smo investirali lasten denar, zato lahko rečemo, da so nam ves razvoj omogočili prav prašiči,« pojasni Bojan in nadaljuje, da se je med rejci na splošno zanimanje za krškopoljce malo ustalilo. »Včasih je bilo v porastu, zdaj pa miruje, saj ni vse tako enostavno, kot morda izgleda na prvi pogled. Lahko rediš prašiče, vendar moraš znati izdelke tudi tržiti. Brez večjih težav lahko izdelaš tono klobas, vendar če jih ne prodaš, nisi naredil nič,« razmišlja in pove, da je za promocijo izdelkov zaslužen predvsem Urban, ki načrtuje tudi spletno stran, trenutno pa aktivno deluje na njihovi Facebook strani in Instagramu.

Vse prašiče vozijo v klavnico KZ Rače, tudi odojke, saj doma izvajajo le predelavo. Meso svinj predelujejo v suhomesnate izdelke ter kranjske klobase in pečenice, od maja in septembra pa imajo v ponudbi tudi klobase za žar iz ovčjih črev, ki so tanke in hitro pečene. »Pozimi občasno prodajamo tudi sveže meso prašičev pitancev. Vse pa redimo na višjo težo, nad 150 kilogramov, in ne koljemo 110- ali 120-kilogramskih pitancev, saj je krškopoljski prašič pri tej teži premasten in nima dovolj mišične mase. Krškopoljca je treba pitati na višjo težjo, le tako razvije okus in mišično maso,« pojasni Bojan in pove, da so nazadnje pitanci v 13 mesecih dosegli težo 200 kilogramov, s čimer so bili zelo zadovoljni.

SUHO KRMLJENJE Z ŽITI

Zanimiv pogovor se dotakne še splošnega stanja v slovenski prašičereji, Bojan pa ob tem razmišlja, da je stanje pri belih prašičih žalostno. »Kriza je resda globalna, rejci so večinoma stisnjeni v kot, odkupna cena prašičev je porazna. Odkup klavnih polovic po 1,45 evra/kg je sramoten in človek dejansko ostane brez besed. Pri krškopoljcih je cena višja in rejci se je držimo ter prašiče prodajamo po tri evre/kg žive teže. Klavne polovice pa so od 4,5 do pet evrov za kilogram mesa. Pod to ceno ne gremo, poleg tega pa za to niti ni potrebe, saj je povpraševanje veliko.« Kot pove Bojan, imajo veliko kupcev, ki pridejo na kmetijo po prašiče ali po suhomesnate izdelke, saj jih zanima njihov način reje, prašiče pa načeloma tudi dostavljajo kupcem po vsej Sloveniji.

Prašiče krmijo le z žiti, suh obrok pa je sestavljen iz približno 3/4 ječmena in 1/4 koruze. »Pujski do 40 kilogramov in svinje po prasitvi dobivajo še vitaminske dodatke, saj je pomembno, da ima svinja dovolj mleka. Krmimo jih ročno, dvakrat na dan, prav tolikokrat pa jim tudi čistimo bokse. Prašiči so na globokem nastilju, nastiljamo pa s slamo. Lani smo imeli povprečje 9,7 odstavljenega pujska na gnezdo, kar je za krškopoljce dobra statistika. Nekaj krme pridelamo doma, dobro polovico pa dokupimo in lahko potrdimo, da se je precej podražila. Lani je bila koruza po 15 centov/kg, letos je 25 centov, ječmen je bil prej po 17 centov, ta mesec pa smo ga kupili po 24 centov/kg. Omenjene cene so še relativno ugodne, saj drugi rejci za kilogram koruze plačujejo tudi več kot 30 centov, tudi ječmen je dražji in stane okrog 30 centov.«

Prihodnje leto bodo postavili še en silos, da bodo lahko čim več žit kupili že ob žetvi, saj je takrat cena najnižja.

V celem letu porabijo okrog 50 ton žita in nekako pet ton vitaminskih dodatkov. »Mešalnico za krmo imamo svojo, mešamo pa štiri različne mešanice: za doječe svinje, odstavljene prašiče, pitance in čakajoče svinje.«

Z MAJHNIMI POPRAVKI LAHKO VELIKO IZBOLJŠAŠ

Ker je kakovost mesa odvisna od načina reje in prostora, v katerem živijo pitanci, jih redijo v približno hektar veliki obori, kjer se prosto gibljejo. Površino prašiči povsem prerijejo, zato spomladi in jeseni posejejo travo ter jih ogradijo po čredinkah, sicer nič ne bi ostalo neprerito. Da prašiče zadržijo znotraj obore, imajo okoli napeljanega električnega pastirja. »Brez elektrike najdejo pot na prosto tudi skozi pet metrov visoko in meter debelo ograjo,« pove Tončka in se spominja neke noči, ko so pobegle prašiče iskali po celi vasi.

Držijo se tradicionalne kmečke reje in predelave mesa brez dodanih umetnih konzervansov. Bojan meni, da se krškopoljski prašič precej loči po kakovosti in marmoriranosti mesa od belih prašičev, vendar mora biti reja temu prilagojena. »Ti prašiči niso primerni za uhlevitev, če pa že, potrebujejo veliko prostora in gibanja, sicer se preveč zamastijo. Za kakovostno meso in slanino morajo biti ti prašiči zunaj.«

Predelava mesa v suhomesnate izdelke je dodana vrednost reje.

»S prodajo stare svinje bi dobil evro po kilogramu žive teže, če predelamo njeno meso, pa še vedno dobimo tri evre. Trenutno vsa dela postorimo sami, razmišljamo pa, da bi v prihodnosti mogoče koga zaposlili v predelavi,« pove Bojan, ki je že upokojen, Tončka pa je zaradi velikega obsega dela pustila službo in ostala doma.

»Od suhomesnatih izdelkov imamo vse, le salam ne, zato pa delamo nekoliko bolj debele klobase. Naredimo veliko budžol in šunk ter mesnih namazov, ki so prava uspešnica med kupci,« pojasni Bojan in spne konce govejih črev s špilo ter zmeša maso mesa, pripravljeno za krvavice.

Krvavice ob pomoči Urbana naredi iz ajdove kaše, riža ter kuhanega mesa iz glave in drobovine, začimb in krvi. »Prašiča celega izkoščičimo, kosti pa prekuhamo, da dobimo juho, s katero prav tako zalijemo maso,« nekaj podrobnosti izda Bojan, ostale sestavine pa naj ostanejo skrivnost, pravi in z Urbanovo pomočjo v krvavice predela približno 16 kilogramov mase.

Tončka jih vse obari, ohlajene pa kasneje vakuumsko pakirajo in pripravijo za kupce, ki ponje pridejo naslednji dan in za kilogram odštejejo sedem evrov.

Po ogledu zunanje arene in obore za prašiče Urban poudari še pomen doslednega vodenja evidenc na kmetiji – torej »papirnatega« dela, ki ga kmetje sicer nimajo najraje, je pa izredno pomembno, da svoje rezultate lahko nadgrajuješ in marsikatero stvar v reji izboljšaš. »Sodelujemo z Biotehniško fakulteto, kjer nam vsako leto pripravijo pregled reje in zberejo vse podatke, ki skupaj z našimi pokažejo, kaj smo dosegli in kaj moramo še izboljšati. Zato mislim, da bi se morali kmetje temu bolj posvetiti, saj lahko z majhnimi popravki v reji veliko izboljšaš.«