V Levpi, naselju v občini Kanal ob Soči, se na 380 metrov nadmorske višine odpre pogled na kmetijo in pašnike, kjer gospodar Urban Šuligoj med sezono pase čredo desetih krav dojilj pasme limuzin. Iz črede, v kateri je še nekaj križank med rjavo in pasmo limuzin, pa počasi prehaja na čisto pasmo. Z izboljšanjem genetskega potenciala v čredi bo namreč dosegel boljšo finančno učinkovitost reje, od katere pa ni odvisen, saj kmetijstvo ni njegov glavni vir zaslužka.

Na strmih površinah, ki spadajo v območje z omejenimi dejavniki, je veliko ročne obdelave, dodatno delo pa povzročajo tudi divji prašiči, ki razrijejo veliko zemljišč. Prašiči pa niso edina divjad, ki povzroča skrbi, Urban se namreč boji volka in medveda, ki sta nedvomno prisotna na tem območju.

»Pred dvema letoma je bil v sosednji vasi uplenjen medved, zato vsako pašno sezono trepetam za čredo. Skrbi me predvsem zato, ker bi čredo povsem preplašil, če bi uspel priti v čredinko,« pove Urban in dodaja, da zato lahko živali postanejo povsem podivjane. »Po pričevanju ljudi, ki so imeli to izkušnjo, črede po napadu niso več enake, zato upam, da se to nikoli ne bo zgodilo. Dejstvo pa je, da sta medved in volk tu prisotna, zato bi bilo treba odstreliti tiste, ki pridejo preblizu,« je prepričan Urban, ki je sicer tudi sam lovec.

»Če zver pride v čredo, jo obnoviš in poskusiš še enkrat. Če se napad ponovi, pa lahko le obupaš in prenehaš z rejo.«

V GOVEDOREJI NIČ NE GRE ČEZ NOČ

Urban je prepričan, da bo v prihodnje redil le plemenske živali, saj na trgu dosegajo boljšo ceno, pa tudi povpraševanje je dobro. »Trenutno mlado telico prodajam po 750 do 800 evrov, plemensko z dobrim poreklom in boljšim genetskim potencialom pa bi lahko prodal za 1000 evrov in več. Povpraševanje po plemenskih živalih je veliko, dobri in stalni kupci so tudi zavodi – pri nas je takšen Kmetijsko-gozdarski zavod Nova Gorica.«

Urban pravi, da dobrega genetskega »materiala« po navadi primanjkuje, zato so licitacije tako uspešne in odmevne. »Če želiš kupiti elitnega bika za načrtno parjenje z bikovskimi materami, z vsemi pripadajočimi in potrebnimi dokumenti, je licitacija najboljše mesto za nakup. Seveda pri izbiri veliko vlogo igra tudi poreklo živali. Za francoske limuzine pravijo, da za dober razvoj in prirast potrebujejo izredno kakovostno krmo, zato bi bilo nemško poreklo, ki je bolj prilagodljivo, za naše rejne razmere mogoče boljša izbira.«

Trenutno ima v hlevu potomce s kmetije v Rajhenavu na Kočevskem, kjer se ukvarjajo z vzrejo bikov in krav pasme limuzin. »Ker za zdaj v čredi še nimam bikovskih mater ali elitnega bika, ampak plemenjaka za pripust z dobrimi karakteristikami za žensko linijo, potomcev ne odbirajo strokovnjaki s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica.« V čredi krav se mora namreč na podlagi plemenskih vrednosti ter zahtevanih lastnosti zunanjosti opraviti izbor potencialnih bikovskih mater. Za izbor elitnega bika ima zato še dovolj časa, saj v govedoreji nič ne gre čez noč.

DIVJI PRAŠIČI RAZRIJEJO TRAVNIKE

V krmni obrok tokrat prvič uvajajo koruzno silažo, ki je prej niso nikoli. »Tu niti niso razmere za pridelavo koruze, strmine so primerne le za pridelavo sena in pašo. Cena koruzne silaže je bila glede na razmere dokaj ugodna, saj sem za balo, težko eno tono, plačal 55 evrov. Kupil sem 12 ton koruzne silaže, da preizkusim, kako se bo obnesla v obroku in na prirastih,« pojasni Urban.

Doma torej pridelajo seno in travno silažo, kosijo in pasejo pa okoli 30 hektarjev. »S pašo začnemo v sosednji vasi, nato pa čredo po čredinkah selimo vse do Banjške planote,« pove Urban in izpostavi, da ima veliko zemljišč v najemu, to pa pomeni, da zemljo le obdeluje, subvencije zanjo pa še vedno uveljavljajo in prejemajo lastniki. Veliko krme morajo pospraviti ročno, pri čemer pa vedno pomagajo prijatelji, ki trdo delo spremenijo v prijetno druženje.

Njihova kmetija dejansko obsega sedem hektarjev, ostalo imajo v najemu, ker je večina tamkajšnjih prebivalcev kmetovanje opustila. »Vztrajamo še mi in en sosed, tudi nama pa motivacijo jemljejo divji prašiči in jelenjad ter celo prisotnost volka in medveda.« Urban vztraja v kmetijstvu in pravi: »Zakaj pa ne?« Vse, kar zasluži v podjetju Salonit Anhovo v občini Kanal ob Soči, vlaga nazaj v kmetijo.

»Če bi lahko uveljavljali subvencije za vse hektarje, ki jih obdelujemo, bi dobili vsoto v višini ene navadne delavske plače.«

Trenutno uveljavljajo subvencije za 17 hektarjev kmetijskih zemljišč, kar je dobra polovica od vseh obdelanih, ki so postavljena v breg. To pomeni, da se na hektar ne pridela več kot 10 do 15 silažnih bal v prvi košnji. V sezoni imajo dva do tri odkose trave, veliko površin pa jim razrijejo divji prašiči. »Zato bom verjetno spomladi – odvisno od cene – po travnikih natrosil še malo umetnega gnoja, ki jim smrdi in se mu izogibajo.«

HLEV POTREBUJE ŠE NEKAJ IZBOLJŠAV

Vse odstavljene bikce, stare sedem mesecev, običajno prodajo stalnemu kupcu – rejcu, ki jih pita naprej, za enega pa prejme plačilo okoli 850 evrov. Nekdaj so imeli štiri krave, ko se je njegov oče Srečko upokojil, pa so kupili prvi večji in zmogljivejši traktor. Kmetijo so povečevali in širili, kar zaradi opuščanja kmetovanja na tem koncu ni bilo težko. Pred štirimi leti so za živino zgradili nov enostaven in funkcionalen hlev, ki pa potrebuje še nekaj izboljšav. Potrebuje jasli s samozaporno pregrado, da bi krave v času krmljenja lahko zaprl vanje. Hierarhija med njimi je namreč precej izrazita, zaradi katere so od jasli največkrat odrinjene mlajše živali. Zato ima tudi v izpustu krmilnik, kamor se lahko umaknejo mlade telice in se tam v miru krmijo. Trenutno ima lesene jasli in pregrade, za katere pa ugotavlja, da ne funkcionirajo. »Potreboval bi še poseben prehod za teleta ter poseben boks za leto in pol stare telice. Hlev je na sistem globokega nastilja, ki ga strojno očistimo,« pojasni Urban in doda, da mora kupovati tudi slamo za nastilj. Kot pove, veliko časa preživi v hlevu med živalmi. »Živali so me vajene, zato je rokovanje z njimi lažje, in tudi ko pridejo na pašo, so umirjene in se lepo pasejo.«

Ko pogovor nanese na ceno krme, pravi, da ta res neusmiljeno raste. »Koruza je dražja za 35 centov po kilogramu. Za tistega, ki jo pridela, pravim, da je cena primerna, ampak potem bi morali biti tudi pitanci bolje plačani – tega pa žal ni. Za kilogram mesa odkupovalci trenutno plačajo 3,5 do 3,6 evra. Če jih ne prodam za nadaljnjo rejo, pa jih kot spitane bike prodam Kmetijski zadrugi Tolmin.« Doda pa, da so klavnice v tem času precej polne. Zakolu je namenjenih nekaj telic, ki nimajo potenciala za nadaljnjo rejo – odbrane ima le tri, pa jih ne more pripeljati prej kot 15. decembra.

POVEZOVANJE PREK SOCIALNIH OMREŽIJ

Urban pove, da je imel prejšnji plemenjak kar 658 kilogramov mesa, kar pomeni, da je ob zakolu tehtal 1200 kilogramov, zdaj pa ima novega mladega plemenskega bika, ki je bil letos prvič v čredi. Pregled na brejost je pokazal, da je večina krav brejih, razen treh, ki so imele težave po cepljenju proti bolezni modrikastega jezika. Za plemenjaka je odštel 2000 evrov, elitni pa na licitacijah dosegajo višjo ceno. »Licitacija se začne pri 2300 evrih brez davka in raste glede na vrhunsko poreklo,« pove in hudomušno doda, da tisti z debelimi denarnicami pokupijo najboljše, taki, kot je sam, pa počakajo, če kakšen ostane.

Do kmetovanja ima Urban res neizmerno veselje, zato je poln zamisli, pa čeprav mu včasih kronično primanjkuje časa, saj v službi opravlja delo v treh izmenah. V izpustu bo naredil še nekaj ležalnih boksov – tla ima že zabetonirana, potrebuje le še ležalne gume in streho. Hlev je sicer velik za 15 krav dojilj s podmladkom, dovolj prostora za počivanje pa mora biti za vse. »Tudi dojilje potrebujejo zavetje in suh nastilj. Jaz nimam srca, da žival pustim na snegu brez zavetja. Čeprav imam hlev odprt in jim nudim izpust, raje vidim, da se same odločijo, ali bodo notri ali zunaj.«

Na pašo krave peljejo s prikolico, nazaj pa jih priženejo po glavni cesti in skozi vas, saj je to na nek način vaški praznik. »Pri tem sodelujejo vsi vaščani in sosedje, saj smo med seboj zelo povezani in si pomagamo.« Čeprav je delo težko, ga olajša pomoč prijateljev in drugih kmetov. »Zdaj se kmetje več kot kadar koli prej povezujemo prek socialnih omrežij, si izmenjujemo izkušnje, se pogovarjamo in si pomagamo. Večina od nas si želi enostavnejših razpisov, dostopnejših majhnim kmetom, ter podpore države, ki naj ne ovira gradenj novih hlevov in razvoja kmetij, ampak jih spodbuja,« sklene in v hlevu pokaže še na 20 let staro kravo, križanko med rjavo in pasmo limuzin, ki je karakterno odlična krava, zato bo slovo od nje težje kot običajno. »Pri 17 letih je še telila dvojčke, zdaj pa ni breja,« pove Urban in prizna, da je letos preživela svoje zadnje poletje na paši.