Redko se zgodi, da zgodbo z enake kmetije zapišemo dvakrat, vendar obstajajo izjeme, pri katerih je vsebina lahko vsakokrat drugačna in še zanimivejša. Bernard in Janja Mlakar s Posestva Bajer pri Starem trgu pri Ložu sta na posestvo pripeljala govedo dahomey, najmanjše govedo na svetu. Simpatični »palčki«, ki pa to niso, saj ne nosijo posebnega gena za rastno pritlikavost, imajo – najverjetneje zaradi svoje majhnosti – razvit močan občutek čredne pripadnosti in zaščitniški nagon. To je na svoji koži že občutil Bernard, ki je imel ob spoznavanju črede bližje srečanje s plemenskim bikom. Čeprav z zlomljenim prstom na roki sta danes v odnosu že precej napredovala, čreda dahomeyjev pa se je ob intenzivnem delu Mlakarjevih že privadila na novo okolje.

Kot umni živinorejci so na posestvo pripeljali dve liniji bikov te pasme (Kurza in Alberta), in sicer črnega ter sivega, čreda pa med seboj ni v sorodu, saj živali izhajajo iz treh različnih rej v Avstriji. »V Evropo je govedo dahomey prišlo čisto po naključju. Leta 1902 so jih v Afriki naložili na ladjo, skupaj z velikimi zvermi, saj so bili dahomeyji namenjeni hrani tem zverem. Nekaj srečno preživelih je tako našlo dom v živalskem vrtu, v belgijskem Antwerpnu, od tam pa so se nato razširili po Evropi,« uvodoma pove Bernard, navdušen nad novimi prebivalci posestva.

Obstajajo tudi druge pasme, ki so po velikosti primerljive z dahomeyji, in sicer pasmi dexter in mini dexter

V Evropi je namreč le okoli 2000 predstavnikov pasme in le 10 % jih je v sivi barvi, drugi so pretežno črni. Zato je Bernard ponosen lastnik dogovorjeno šestih, realno pa sedmih predstavnikov pasme, z dvema v sivi barvi. Sedmih pa zato, ker ga je na mestu prevzema namesto breje telice pričakala že kravica z novorojenim teličkom. »Avstrijci so rekli: “Alles zusammen”, pa sem ga vzel in ga, času primerno, poimenoval Corona.« Preden pa jih je pripeljal, je Bernard oddal pri nas vlogo za šifrant nove pasme. Dahomey (DAH) je zato uradno v šifrantu pasem na državnem nivoju, kar je tudi prav, saj gre za pasemsko govedo.

Skozi stoletja naravne selekcije v suhih savanah Zahodne Afrike (država Benin, bivša kraljevina Dahomey, ki je bila belgijska kolonija) je prav majhna rast temu govedu zagotovila preživetje. »V Afriki originalni genom skoraj ne obstaja več, ker so pasmo križali z večjimi pasmami, izvorni genom je torej samo še v EU,« pojasni Bernard.

MESO Z RAHLO DIVJAČINSKIM OKUSOM

Kljub afriškemu poreklu je govedo dahomey robustno in prilagodljivo tako vročini kot mrazu. »Sprva je nenavadno nizka rast vzbujala zanimanje živalskih vrtov in zasebnih rejcev ali zbirateljev, danes pa je pasma vse bolj priljubljena na manjših kmetijah in pri starejših živinorejcih po Evropi,« pripoveduje gospodar posestva Bajer, na katerem so, kot prvem v Sloveniji, dahomeyji našli svoj dom. Ne glede na to, ali gre za majhna območja ali malo večje pašnike, so dahomeyji idealni za vzdrževanje krajine, saj zaradi majhnosti in posledično majhne teže (odrasle živali tehtajo od 150 do 300 kilogramov) skorajda ne povzročajo škode na ruši.

»Kljub majhnosti ali pa morda prav zaradi tega pa to govedo daje ekskluzivno, lepo strukturirano, temno meso z zelo finim, plemenitim in rahlo divjačinskim okusom in veliko vsebnostjo zdravih omega maščob. Dajejo seveda tudi odlično mleko v manjših količinah z veliko vsebnostjo maščob in beljakovin,« pojasni Bernard o lastnostih mleka in mesa, ki ga je pri odrasli živali te pasme, ki se mimogrede pita tri leta, le okoli sto kilogramov.

»Meso je bolj “afriško” ali prvobitno, zato bo ob dobri spremljajoči zgodbi lahko prodajna uspešnica.« Tržna zamisel pa je tudi prodaja teh živali za pleme, saj je človek z njimi lahko samooskrben.

Bajerci so sicer prepoznavni predvsem po prodaji mesa wangusov (križancev med pasmama angus in wagyu) gostincem oz. boljšim restavracijam, ki cenijo to edinstveno kakovostno in marmorirano meso, kar še vedno ostaja tržna niša posestva, vendar z neko manjšo spremembo. »Tako kot vse gospodarstvo nas je tudi kmete doletela korona. Z Janjo sva bila namreč januarja že povsem na meji, da pustiva vse skupaj in prenehava z rejo. Moj optimizem je bil na srečo močnejši, zato nismo obupali, ampak smo šli celo v nakup nove pasme. Je pa res, da smo še pred tem za seboj pustili matično čredo dojilj pasme angus in plemenskega bika wagyjuja, kar pa nikomur od zakoncev Mlakar ni bilo lahko storiti.«

  wangus

USMERJENI LE V REJO GOVEJIH PITANCEV – WANGUSOV

Čredo dojilj in plemenskega bika Nakata Doi so prodali izkušenemu živinorejcu in njihovemu dobremu znancu Marjanu Zupančiču v Sevnico, saj so sklenili, da se z njihovo rejo ne bodo več ukvarjali. S tem so sprostili kapacitete v hlevu in bodo posledično lahko redili več pitancev. Od letošnjega leta naprej se tako ukvarjajo le še s pitanci – wangusi. To pomeni, da bodo teleta, ki se bodo rodila v »njihovi« bivši čredi, odkupili po dogovorjeni ceni, pri okvirni starosti osem mesecev in jih pripeljali v hlev ter spitali po njihovem programu. Bernard je seveda skrbno preračunal, da se bo dobro sodelovanje med kmetoma, ki je v Sloveniji žal še vedno prava redkost, tudi finančno izšlo.

»Prodaja bajerske srebrnine, kot pravim čredi angusov, je bila res težka zaradi dolgih let vlaganj v genetiko, a vendarle nekoliko lažja zato, ker smo vedeli, da jih predajamo v dobre in izkušene roke,« pojasni Bernard in poudari, da je to hkrati tudi vzorčen primer specializacije posamezne kmetije v svoje področje; pitanje živali na končno težo s kontrolirano prehrano namreč zahteva svojo mero pravega znanja, reja krav dojilj in telitve pa svojega.

Kar se trženja tiče, tako še vedno prodajajo klavne trupe wangusov z večjo dodano vrednostjo. »Temu prilagojena je tudi cena in cena je tista, ki nato pogojuje tržišče.« Po koliko je meso wangusov, Bernard tudi tokrat ne pove, razkrije pa, da obstaja določen krog gostincev, ki prepoznajo kakovost in so za to meso pripravljeni več plačati.

Meso wangusa

Verjame, da bo prodaja sedaj stekla, močno pa upa, da se jeseni življenje ponovno ne zaustavi, saj nameravajo registrirati dopolnilno dejavnost ter v domači trgovinici prodajati starano meso z dodano vrednostjo, s tem pa ustvariti vsaj eno delovno mesto na kmetiji. Trenutno je v hlevu enajst pitancev wangus, jeseni pa bo številka narasla na okoli 40, kar je tudi običajno število na kmetiji.

V Avstriji je cena za goveje meso pasme dahomey 15 evrov za kilogram, v tej ceni pa se dobijo vsi kosi, tudi steak. Bernard namerava zoreti cele kose – vendar mora to še vse poskusiti, govedo dahomey pa bo pital tako kot pitance wangus.

Za telice in kravo dahomey je plačal 1500 evrov, za bikca pa 1200 evrov, vsekakor pa jih odlikuje edinstven karakter in niso primerni za vsakega rejca, je pa pasma zelo primerna za hribovite terene in je lahko dobro nadomestilo za drobnico. Enostavne telitve pri kravah do visokih starosti (20 let in več) niso nobena redkost, porodne teže telet pa so okoli 10 kilogramov. »Kar je še zanimivo pri njih, pa je to, da imajo dahomeyji tudi, če so cepljeni proti modremu jeziku, ves čas prirojeno moder jezik,« pojasnjuje Bernard, ki še doda, da je na posestvo pripeljal pasmo, s katero bo primerljiv na stara leta.

  V naših zemljepisnih širinah je govedo pasme dahomey najbolj srečno na pašniku ali v odprtih hlevih