Tadejeva nono in nona sta v zdajšnjem degustacijskem prostoru, ki je bil pred tem perutninski hlev, redila do največ 5.000 brojlerjev. Spremembe, ki so sledile skozi leta pa se danes odražajo v specializirani vzreji od enodnevnih kokoši do njihove nesnosti, registrirani pa so tudi za vzrejo matičnih jat. Z vzrejo kokoši nesnic prihranijo na stroških, in čeprav je vzreja kokoši nesnic po njegovem mnenju trenutno donosnejša od reje brojlerjev, si vendarle želi višjih cen, čeprav farmo v skrajnem primeru lahko zapre in hlev spremeni v skladišče za stroje.

Tadej Kavčič in Sanja Ribolica Kavčič (foto: Darja Zemljič)

»S spoštovanjem do starih staršev kot mlad prevzemnik nadaljujem s perutninarstvom, spremljam stroške ter porabljene ure za delo in če na koncu pod črto ostane le pozitivna nula, je bolje da hlev ostane prazen,« realno razmišlja mladi gospodar.

»Leta 1965 sta se stara starša na kmetiji lotila izgradnje hale, ki je bila v Sloveniji takrat prva 500 kvadratnih metrov velika hala v privatni lasti, v katero sta naselila brojlerje za Pivka perutninarstvo. Naslednje leto sta pozidala še eno nadstropje in zmogljivost hleva povečala na 1000 kvadratnih metrov ter družino preživljala izključno s perutninarstvom ter nekaj malega vinogradništva in sadjarstva, takrat vezanega na KZ Vipavo in Fructal,« pojasni in na kratko strni delček zgodovine mladi gospodar Tadej, ki na kmetiji trenutno na leto vzredi dva turnusa, kar predstavlja med 11.000 in 12.000 rjavih lohmann brown jarkic. 

Rejo brojlerjerjev zamenjali za vzrejo kokoši nesnic

Ob osamosvojitvi, ki je povzročila padec tržišča, je perutninarstvo stagniralo in iz petih vzrej  so prešli na komaj dve vzreji na leto, s čimer so komaj pokrili stroške. Takrat so se na kmetiji preusmerili še v vinarstvo, kasneje prekinili sodelovanje s Pivko in rejo brojlerjerjev zamenjali za vzrejo kokoši nesnic za Jato Emono. »Z vzrejo kokoši nesic znižamo ogromno stroškov, saj obrat polnimo le dvakrat na leto (po 18 tednov), s tem pa prihranimo na čiščenju in nastilju, ki predstavlja velik strošek. Uporabljamo namreč balirano, brezprašno in razkuženo žagovino, ki jo kupujemo v Italiji.«

V hlevu imajo jarkice na 15 do 17 cm debelem sloju nastilja, sprva jih vselijo na žagovino, kasneje, pri starosti 8. tednov, pa jih preselijo na slamo in seno, s slamoreznicami zrezano na velikost 5 do 7 cm. »Kokoš v naravi rada brska, žagovina pa ne zadosti te potrebe tako kot seno. Tudi udobje je na rezani slami in senu boljše, saj se ne potlači tako kot žagovina, boljša pa je tudi vpojnost. Sprva jih vselimo na 250 m² velik prostor nastlan z žagovino, po treh tednih pa jim prostor, segret na 32 stopinj celzija, povečamo na 500 m². Ker kokoši veliko brskajo ni težav z zaskorjenostjo nastilja.«

Po Tadejevih podatkih število rejcev perutnine v Sloveniji upada, med drugim tudi zato, ker reja zahteva 24-urno prisotnost na kmetiji. »Fizično delo ni naporno, saj je bolj ali manj vse avtomatizirano, vendar celodnevna prisotnost terja svoj davek,« pravi mladi prevzemnik, ki nadaljuje, da je perutnina dopolnilna dejavnost na kmetiji, glavna pa ostaja vinarstvo, so pa ena redkih kmetij na Vipavskem z več dejavnostmi, kar se je v tem zadnjem letu izkazalo za veliko prednost.

Jarkice iz manjših rej bolj izenačene

Kot pravi Tadej majhni rejci kokošim posvečajo več pozornosti kot veliki, saj so večkrat v hlevu in imajo več stika z živalmi, vse to pa vpliva na nadaljno rejo. »Veliki rejci običajno povprašujejo po kokoših iz manjših obratov, saj so ugotovili, da so kokoši bolj izenačene po teži in pri nesnosti, pa tudi prehod na nesno obdobje je manj stresen.«

V hlevu za perutnino je krmljenje avtomatizirano, napajanje pa ne, samodejno pa se uravnavata tudi ventilacija in vlažnost. Škripec z napajalniki za vodo je pod napetostjo 1 vata, jarkice pa imajo na voljo tudi igrala, da ne skačejo po opremi in je ne poškodujejo.

Veliko pozornost posvečajo tudi osvetlitvi, ki jo uravnavajo glede na razvojno fazo jarkic, saj le-ta pomembno vpliva na hormonske aktivnosti. Pri daljši osvetljenosti jarkice prej spolno dozorijo, lahko tudi prezgodaj in potem nesejo bolj drobna jajca. »Če trajanja ososvetlitve ne bi omejevali, bi bile spolno dozrele že v 11. tednu, kar je prehitro in vodi v poškodbe jajcevodov in kloak. Jarkice imajo 6 do 8 ur dnevne svetlobe pri starosti 12. tednov, nato 6 ur svetlobe pred oddajo, po prodaji pa kupci – rejci postopoma podaljšujejo čas osvetlitve, ki sproži spolni ciklus in začnejo nesti jajčka. Kokoši so ob prodaji težke med 1500 in 1700 gramov, pri tej teži pa so že dovolj razvite in odporne, ter spolno dozrele.«

Svetlobo uravnavamo in dodajamo s pomočjo luči, s filtri pa dnevno svetlobo do določene mere lahko izničimo in s tem preprečimo morebitni pojav kanibalizma, ki ga lahko povzroči tudi pomanjkanje določenih hranil v krmi.« S kanibalizmom na kmetiji Barkola nimajo težav, saj krmo priskrbi Jata Emona, v kateri so nedvomno strokovnjaki za prehrano, zato Tadej tudi rejcem svetuje, da njihove kokoši krmijo z jatinimi popolnimi mešanicami, ki so preračunane in s popolnimi razmerji med hranili. »Današnja kokoš namreč ni več taka kot je bila pred desetletji. Potrebe današnjih kokoši so prilagojene sodobnih hibridom, zato nič ni več tako, kot je nekoč bilo in to je treba upoštevati pri krmljenju.«

Pašna reja prašičev v opuščenem vinogradu

V času vzreje zamenjajo tri mešanice, v prvem obdobje krmijo beljakovinsko bolj bogato krmo starter (1 kg), nato preidejo na grover, ki je beljakovinsko šibkejši od starterja (2 kg) nato pa kokošim ponudijo krmno mešanico za jarkice, ki vsebuje še manj beljakovin in s katero zavirajo spolno dozrelost ter delovanje hormonov, kar je tudi nek prehod  s krme za rast, na krmo za nesenje jajc. Skozi celoten čas vzreje posamezna jarkica zaužije okoli 6,5 kg krme, lahko pa tudi več.«

Družinska kmetija v tej fazi zagotavlja delovno mesto za tri osebe, poleg Tadeja in žene, tudi za očeta, ki skrbi za perutnino in prašiče, mladi gospodar pa ima pod nadorom birokracijo, trženje obvladuje skupaj z ženo ter poskrbi še za ekonomiko in kletarstvo, vinograde pa obdelujejo vsi trije skupaj. Na kmetiji imajo lepo urejen prostor za degustacije, razmišljajo pa tudi o turizmu na kmetiji.

Vsako leto, v aprilu pripelje tudi prašiče pitance, ki jih imajo na paši do meseca decembra in po katerih je veliko povpraševanja, saj so eni redkih, ki v teh koncih še redijo prašiče. »Redim hibrid 54, ki je primeren za pašo, prirašča nekoliko počasneje in ima zato manj vode v telesu. Pasejo se v strmem, ograjenem opuščenem vinogradu, velikem pol hektarja, v katerega vselimo 22 do 25 kg težke pujske. Tako majhni pujski se še lahko naučijo, kako priti z brega, če pa vhlevimo težje, pa že ne uznjo več sami priti z brega v dolino,« pove Tadej in razkrije željo po ponovni vzpostavitvi in obuditvi Vipavskega pršuta, ki je s pomočjo gostinca Tomaža Kavčiča in konzorcija vinarjave Vipavse doline že v fazi dogovarjanja.

Vse površine na kmetiji gnojijo s kokošnjim gnojem, na njivah pridelujejo žita za krmljenje prašičev in podor ter seme, pridelujejo pa tudi radič, ki ga pobirajo in prodajajo novembra in decembra. Kar se reje perutnine tiče Tadej pove, da stroški ves čas rastejo, čemur cena jarkic ne sledi dovolj hitro. Kot nadaljuje, perutninski objekt ogrevajo s kurilnim oljem, biomasa namreč ne pride v poštev, saj nimajo gozda in s tem potrebnega lesa. »V objektu starem 50 let so še vedno nameščeni radiatorji, o smiselnosti posodabljanja hleva pa za zdaj še nisem prepričan,« iskreno pove. Ker kokoš nesnica po naravi veš čas brska, s tem meša nastilj ter ga dejansko suši, to pa pomeni, da pomaga prihraniti pri porabi energentov. Stroški za kurjavo so zato manjši in predstavljajo le 12 % od vseh stroškov, medtem, ko so najvišji stroški za elektriko vodo, žagovino in amortizacijo.

Glede na ceno jarkic, velikokrat razmišlja, da bi šli z vzrejo na svoje, vendar se ob teh pomislekih vedno pojavi težava iskanja tržišča ter birokracija, ki Tadeju že tako ali tako vzame preveč časa. Prepričan je, a bi bilo potrebno kmetijstvo v Sloveniji spraviti na skupni imenovalec. »Odvetnik je lahko nekdo z izobrazbo za odvetnika, jaz sem po izobrazbi izšolan kmet s končano kmetijsko fakulteto, še vedno pa se ves čas izobražujem, težave pa se pojavljajo predvsem pri tistih, ki za ta poklic niso izšolani. To znižuje konurenčnost kmetij, saj ne moremo več govoriti o prenosu tradicionalnega znanja, ker tisto izpred 50 let nazaj ne velja več. Treba je namreč uporabljati zdajšnje znanje, strokovnjaki pa se, namesto, da bi znanje širili naprej, ukvarjajo s posamezniki, neprofesionalnimi kmeti, ki jim manjka znanje. V šoli resda ne dobiš vsega potrebnega znanja, ti pa odpre širino razmišljanja in te nauči poiskati informacije izven naših meja,« pojasni Tadej in nadaljuje, da naše kmetije niso evropsko primerljive glede pridelave in prireje, smo pa lahko nad Evropo glede kakovosti pridelane hrane.

»Na žalost naše kakovosti še nismo prepoznali, tujci pa že zdavnaj, zato pa vedno več slovenske hrane prodamo v tujino,« pojasni 33-letni mladi prevzemnik, ki je prepričan, da mora v tej fazi stopiti korak nazaj in dejansko pričeti s turizmom na kmetiji ter s tem izpolniti dolgoletno željo. V načrtu ima zaključene družbe, vse pa bo odvisno od stanja po koncu te krize in posledic, ki jih bo pustila za seboj.

Septembra lani je kmetijo prizadel plaz, ki ga je sprožilo obilno deževje. Hlev za jarkice je zasulo do strehe, s približno 600 m³ zemlje in takrat ni vedel ali bo z rejo nadaljeval ali pa kar odnehal. S pomočjo mestne občine Nova Gorica in civilno zaščito so objekt vendarle sanirali, saj perutninarstvo kljub vsemu predstavlja stalni vir prihodka. »Če imaš kuro, imaš jajce na dan. Za preživetje je, so že stari ljudje rekli,« se v smehu poslovi Tadej in se posveti nadaljevanju svojih dnevnih opravil.