Na kmetiji vzrejata jerebičaste kokoši, ki nesejo jajca z belo-kremno jajčno lupino, darkshell črne kokoši s čokoladno rjavo jajčno lupino, greenshell plave z zelenomodro lupino, jantarne kokoši, ki nesejo jajca z rjavo lupino ter križance trikolor in sussex, ne manjkajo pa niti štajerska kokoš in lohmann rjava. 29-letni Uroš v zadnjem obdobju ugotavlja dva zelo pozitivna trenda na področju samooskrbe.

“Čedalje več mladih se odloča za nakup kokoši nesnic in samooskrbo z jajci. Pred leti so k nam po kokoši hodili pretežno starejši ljudje, zdaj pa se zanje odločajo predvsem mlade družine. Drugi zanimiv trend pa je, da narašča tudi število rejcev, ki se za nesnice odločijo z namenom prireje in prodaje jajc.”

Njihova uspešna zgodba, povezana s perutnino sega v leto 1978, ko sta Robertova starša Jože in Marija začela z rejo nesnic in prodajo jajc. Kasneje se je Robert specializiral zgolj za vzrejo in bil pred šestimi leti še zaposlen kot reševalec, potem pa je ostal doma zaradi povečanja jate, dograditve hleva in Uroševega velikega zanimanja za vzrejo jarkic. Danes sta tako na kmetiji oba zaposlena za poln delovni čas, na pomoč pa vedno radi priskočijo tudi oba Uroševa brata Gregor in Alen ter njihova mati Milena.

Uroš Šraj

Zanimivo video vsebino s kmetije Šraj si lahko ogledate na spodnji povezavi:

Uroš je v tej dejavnosti hitro prepoznal priložnost, veliko povpraševanje po jarkicah, ki ga njihova ponudba le stežka dohaja, kljub že večkratnim širitvam hleva, pa potrjuje njegovo pravilno odločitev. “Kupci imajo preprosto radi naše kokoši, saj nas ponudnikov jarkic na trgu ni malo,” pove Uroš in doda, da so prvi hlev zgradili 1991 leta, potem smo ga že vsaj trikrat še povečali. Oče Robert si je namreč zadal zelo visoke standarde kakovosti, kar je na dolgi rok veliko prispevalo k širitvi njihove dejavnosti.

Kupci želijo prilagodljive in robustne kokoši

Na kmetiji kupijo in vhlevijo enodnevne piščančke iz različnih slovenskih in tujih valilnic, odvisno od križancev različnih pasem, ki jih vzrejajo. “Še deset let nazaj smo vzrejali le najbolj običajne rjave kokoši nesnice, potem smo začeli izbiro širiti. Začeli smo s slovenskimi tradicionalnimi križanci (grahasta in črna kokoš), nadaljevali z leghorni, ki so v Sloveniji še vedno precej podcenjeni ter dodali še slovensko avtohtono pasmo – štajersko kokoš.”

“Nadalje smo ugodili tudi povpraševanju po novih, posebnih križancih različnih pasem, glede na njihovo operjenost in težo ter v zadnjih letih tudi glede na barvo jajčne lupine. Kupci si namreč želijo kokoši, ki nesejo jajca z zelenomodro jajčno lupino, temno, kremno, belo, skratka na koncu si želijo košarice pisanih jajc – kar je trenutno tudi najnovejši trend.”

Na kmetiji zato vzrejajo preko petnajst različnih križancev kokoši, z dobavo posebnih imajo zato nekoliko več dela in potrebne logistike. Uroš ugotavlja, da čeprav je rjava nesnica, z dobavo katere ni nikakršnih težav, najbolj ekonomična in produktivna za farmsko rejo, pa za dvoriščne rejce morda ni najbolj primerna. Tega se na trgu že čedalje bolj zavedajo, zato raje izbirajo bolj ekstenzivne, prilagodljivejše in robustnejše kokoši.

Ljubiteljski in tržni rejci perutnine, ne spreglejte priročnika Založbe Kmečki glas PERUTNINA – reja kokoši, pur, gosi, rac in prepelic. Polistate in naročite ga lahko s klikom na spodnjo pasico.  

Vzreja mešanih jat

Posebnost na njihovi kmetiji je vzreja mešanih jat v hlevski talni reji. To je smiselno zato, ker njihovi kupci kupujejo pretežno mešane jate jarkic, pri čemer je prednost, da se kokoši med seboj že poznajo, slabost pa, da je takšna vzreja zahtevnejša.

“Imamo štiri hleve, v katerih na leto lahko vzredimo 30.000 živali,” pove Uroš, oče Robert pa nadaljuje, da je pri mešanih jatah nekoliko težje obvladovati hierarhijo. “Vmes so vedno podrejene kokoši, ki potrebujejo več podpore rejca, kar pa nam brez veliko znanja in prizadevanja ne bi tako dobro uspevalo.” Spomni se, kako so se v 70-ih letih učili zgolj z izkušnjami, podprtimi z drobno Jatino brošuro o tehnologiji vzreje jarčk. “Ko je takrat pri vaši založbi izšla prva knjiga o reji perutnine, je bila to za nas velika pridobitev, še vedno pa smo se učili iz turnusa v turnus, iz leta v leto in tako dosegli današnji nivo, na katerega smo zelo ponosni. Kakovost pa je seveda tista, ki jo je treba ves čas vzdrževati za uspešno nadaljnjo delo.”

Uroš dopolni očeta in izpostavi pomen najvišje kakovosti živali, s katero so si ustvarili trg in prepoznavno ime. “To pa zahteva veliko prisotnosti v hlevih, več preventive in zaščite živali.”

Jarkica v vzreji zaužije sedem kilogramov krme

Jarkice v 18. tednu začnejo nesti prva jajčka, prodajajo pa jih že prej, čeprav si njihove stranke največkrat želijo kokoši, ki že nesejo. “V štirih hlevih za vzrejo živali ves čas rotirajo, za vsak prostor pa velja načelo “vse notri, vse ven.” Jarkice pa imamo na voljo vse leto,” pojasni Uroš in nadaljuje, da je minula koronakriza povzročila nekakšno manijo na kokoši in povzročila večje povpraševanje po njih. “Ljudem je zaradi predolgega zaprtja v nekem trenutnu postalo dolgčas, pa so si omislili kokoši in samooskrbo z jajci.”

Mladi rejec meni, da je v Sloveniji še vedno veliko primerov kmetovanja zgolj iz ljubiteljstva in tradicije, sam pa pravi, da kljub temu, da uživa v svojem delu, tega ne bi počel, če se z opravljanjem dejavnosti ne bi preživel. “V vloženih delovnih urah enostavno moraš zaslužiti svojo plačo,” pravi diplomiranec iz ekonomije – podjetništva ter magister kmetijstva, ki pravi, da mu ta kombinacija pride zelo prav.

Jarkice krmijo s popolnimi krmnimi mešanicami, ki jih kupujejo v Avstriji, tekom vzreje pa zamenjajo tri različne mešanice. Kot povesta oče in sin krma predstavlja največji strošek, ki se v zadnjem času hitro draži. “Skoraj vsak mesec je cena krme višja, čemur pa s ceno jarkic ne moremo slediti, ker jo kupci ne bi sprejeli. Jarkica tekom vzreje poje za sedem kilogramov krme, za vsakih 14 dni dlje v vzreji pa se ji cena poviša za pol evra. Na primer leghorn rjava jarkica stara 14. do 16. tednov stane 7 evrov, ko dopolni 16. do 18. tednov pa stane že 7,5 evra. Jarkice torej stanejo od 7 do 11 evrov, odvisno od križanke in njene starosti.” Več kot tri četrtine vse vzrejenih jarkic, že več kot 15 let kupcem dostavljajo tudi na dom po vsem Sloveniji.

Večja produktivnost prinaša večjo občutljivost

Robert pove, da je treba za uspešno vzrejo, že od prvega dne, ko pridejo piščančki v hlev, skrbeti za čim bolj optimalne pogoje. “Literatura je eno, priporočeni parametri so drugo, pomemben pa je tudi občutek rejca. V zadnjem času so predvsem piščančki potrebni večje pozornosti, saj ugotavljamo, da je želja po večji produktivnosti živali prinesla tudi večjo občutljivost, pri čemer nam uspešno pomaga visoka veterinarska strokovna pomoč.” Pri reji perutnini je najpomembnejše vodilo čim bolj optimalna klima – da se živali v hlevu dobro počutijo in, da reja ni obremenjujoča za okolico. Potrebno je vzdrževanje prave vlage, svežega zraka in suhega nastila.

“Če varčujete z energijo ne pričakujte kakovosti. Velika razlika je namreč ali žival zraste na suhem nastilu ali pa vso vzrejo preživi na mokrem in vlažnem ter v slabih pogojih,” pojasni Uroš in doda, da hleve po novem ogrevajo z avtomatskim sistemom na sekance.

Odvisni so torej od nakupa nastilja – oblovine, krme in sekancev za ogrevanje, viskokokavosten perutninski gnoj pa odkupujejo okoliški kmetje, saj vsebuje malo žagovine, kar pomeni, da ne zakisluje tal in je hkrati suh in sipek kot mivka.

Ugotavljata tudi, da se pri piščancih pojavlja več prirojenih anomalij pri modernih visokoroduktivnih križancih, kot v preteklosti. Predvidevata, da zaradi intenzivne selekcije, opažata pa pojav štirih nogoc pri piščančkih in njihovo prehitro dozorevanje, med njimi pa se pojavljajo celo živali, ki niso ne kokoši in ne petelini.

Uroš poudari, da je v kmetijstvu nujen preskok miselnosti, potrebna pa je tudi inovativnost. “To zaznavam tudi v naši zgodbi; s težkimi začetki sta se spopadla stara starša, nadaljeval je moj oče, ki se je specializiral in postavil temelje današnje kakovosti, potem pa sem tukaj jaz – tretja generacija, ki sem poleg rejca tudi podjetnik. In prav ta podjetniška miselnost je med našimi kmeti mogoče premalo prisotna,” meni Uroš, ki bo vsekakor nadaljeval z vzrejo jarkic. “To je namreč tisto kar gradimo in tu se vidim tudi v prihodnje – v oskrbi majhnih rejcev.”