Prašiča proda po ceni, ki jo določi sam
Darko Matjašič iz Gibine je izredno uspešen prašičerejec in je v Sloveniji v samem vrhu po številu živorojenih pujskov v gnezdu. Rejo ima sinhronizirano, kar olajša razporeditev dela, pripust, prasitev in odstavitev pa izvaja na pet tednov, ki je njegov izbrani ritem in Darku ter njegovi ženi Martini, tudi najbolj odgovarja. Darko pravi, da je na splošno položaj v slovenski prašičereji slaba, vendar ne tarna. »Sam nimam pogodb o odkupu z nikomer in prašiče prodajam po ceni za katero jaz mislim, da je dobra,« pravi prašičerejec, ki na leto mesnicam in posameznim kupcem proda okoli tisoč prašičev pitancev. Spita jih na različno težo, ki je odvisna od naročnika, običajno jih prodaja težke 120 kilogramov okoliškim mesnicam in težje od 170 do 200 kilogramske za naročnike s Primorske, ki njihovo meso uporabijo za predelavo v suhomesnate izdelke.
»Star sem bil 17 let, ko je bilo v hlevu pet prašičev in tri krave, babica Anica pa mi je rekla: ’Tu imaš, kar boš delal pa delaj.’ Krave sem takoj prodal in sam naredil štiri porodne bokse za plemenske svinje. Vmes me je čakalo služenje vojaškega roka, po vrnitvi domov pa sem nadaljeval in zgradil še štiri izpuste za pitance, v vsakem je bilo prostora za dvanajst prašičev. Z Martino sva potem določeno obdobje redila 15 do 20 plemenskih svinj ter oba hodila v službo, potem pa sem 2007. leta kandidiral za mladega prevzemnika kmetije, razvoj kmetije pa je šel le še navzgor,« pojasnjuje Darko, ki je zaključil kmetijsko šolo na Ptuju in že takrat izjavil, da ne bo molzel krav, bo pa redil svinje. »Dokupil sem obdelovalno zemljo in jo nekaj tudi najel, sicer ne bi mogel rediti pitancev. Prej sem namreč vse prodajal kot odojke, torej brez dodane vrednosti prašiča.«
Njegova babica Anica, ki bo drugo leto dopolnila okroglih 80, je še do letos pomagala pri svinjah v porodnišnici in kosila travo, ki so jo zvečer dali prašičem, zdaj pa po nedavni kapi že uspešno okreva zdravilišču. Darkova starša se s kmetijstvom nista ukvarjala, oče pa mu zadnjih nekaj let pomaga, kadar ga Darko potrebuje. »Če babice ne bi bilo, jaz danes ne bi imel tega, kar imam,« ji je odkrito hvaležen Darko.
Primorcem težji prašiči
Na kmetiji imajo zaključen krog reje od od odojka do pitanca. »Imamo sinhronizirano rejo štirih skupin plemenskih svinj po 10, in jih vsakih pet tednov, na četrtek, tudi sinhrono odstavljamo. Nato imamo teden dni (od četrtka do četrtka) časa, da očistimo porodnišnico,« pojasnjuje Darko, ki običajno vse opere že v četrtek, da se prostor do sobote posuši, ko še vse razkuži in v nedeljo v porodnišnico vseli že drugo skupino plemenskih svinj. V vzreji ima oblikovane dve podskupine, in ko starejše seli v pitališče, mlajše pa v drugo vzrejo, prva ostane prazna dva do tri tedne, da se temeljito opere, tako, da pujske po odstavitvi naseli v očiščeno vzrejo.
Vzrejališče
V pitališču jih pitajo do končne teže 120 kilogram oz. do teže, ki je odvisna od naročnika – kupca prašičev. »Za primorske kupce prašiče pitam na 170 do 200 kilogramov, za okoliške mesarje ali druge kupce pa jih spitam na največ 130 kilogramov. Primorci potrebujejo težje prašiče, saj njihovo meso predelajo v suhomesnate izdelke – salame, pancete, pršute in druge specializirane mesne izdelke, zato mora biti krma za te prašiče drugačna. Dobijo več ječmena in manj soje, zato, da je meso bolj kompaktno, z več slanine.«
Pitanci v izpustu
Vse plemenske svinje, ki so hibrid 12, kupi na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, za osemenjevanje pa uporablja seme plemenskih merjascev pietren (44), in seme merjasca hibrida 54, ki hitreje zraste na višjo težo in ima več maščobe. Osemeni jih sam, saj ima opravljen izpit za osemenjevanje plemenskih svinj.
Kastracija pujskov in ščipanje repkov
Odstavlja po 11,8 oz. 12 pujskov na svinjo naenkrat, saj svinja koti 2,5-krat na leto ali petkrat na dve leti, če je vse v redu, kar pa pri njih je. Če se slučajno kakšna svinja pregoni, jo takoj izloči in nadomesti z novo, saj jih mora biti v skupini vedno po deset. Kot pravi Darko prašičev ne ločuje po spolu, vse pujske pa kastrira sam. »Večinoma jih kastriram tretji dan (brez anastezije), saj je treba to opraviti do petega dne starosti pujskov, sicer mora priti veterinar, da jih uspava in kastrira pod anastezijo. Še vedno ščipam tudi repke, sem pa sodeloval v projektu Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani, glede preprečevanja grizenja repov pri prašičih brez krajšanja repov, vendar se pri nas ta poskus ni preveč obnesel.« Darko pravi, da se v večjih rejah, v določenem času lahko zgodi, da si prašiči med seboj nenormalno pogrizejo repe. »Predvidevam, da se to zgodi med sezonskimi nihanji temperature in vlage, odkrito pa povem, da niti ne poznamo pravega vzroka. Je pa res, da sta imela v poskusu pri skrajšanih repih dodatno pogrizenega le dva prašiča, tam, kjer prašiči niso imeli skrajšanih repov pa je imela pogrizene polovica prašičev, zato sem jih moral izločiti petnajst z dobesedno »požrtimi« repi. In to kljub igralom, slami in konopljinim vrvem v boksih. Z grizenjem so začeli že v vzreji, kljub obogatitvi okolja, zato smo predvidevali, da bodo zaradi izpustov v pitališču s tem prenehali, ampak niso,« je pojasnil Darko, ki je prepričan, da je v velikih skupinah po 30 do 40 prašičev, izpad zaradi grizenja prevelik.
Nadalje razmišlja in komentira alternative kastraciji in brez ovinkarjenja pove: »Če se v prihodnje v Sloveniji zgodi prepoved kastriranja prašičev in preusmeritev v rejo merjascev, potem pa res nihče več ne bo kupil našega prašičjega mesa. Kdo pa bo kupil meso z vonjem po merjascu, poleg tega bi bilo treba samce in samice ločiti v reji, da o morebitnih borbah med merjasci ne govorim,« o težavah reje merjascev razmišlja Darko.
»Sem v ukrepu dobrobit in izpolnjujem vse pogoje – nudim izpuste, povečano talno površino tudi v pitališču in čakališču, v porodnišnici imajo pujski zaprta gnezda in talno gretje, ventilacija je v vseh prostorih, skratka izpolnjujem vse, razen kastracije pod anastezijo, ki jo mora nato opraviti veterinar, kar pa je prevelik strošek, zato jo opravim sam, ko so pujski stari tri dni,« pojasnjuje Darko Matjašič.
S suhe na mokro krmo
Svinje so v porodnišnici ukleščene, potem gredo v čakališče, vsaka v svoj individualni boks, kjer preživijo pet tednov. Tam jih osemeni in 25. dan pregleda na brejost, nato pa breje preseli v skupinski boks z izpustom, dokler jih skupaj ne preseli v porodnišnico. »In ta skupina je vedno skupaj, zaradi pettedenskega ritma pa točno vemo kdaj bodo kotitve, kdaj osemenitve, skratka zato se lahko posvetim drugemu delu ter z družino lahko načrtujem tudi dopust. Poleg tega, je v istem časovnem obdobju, na voljo več živali, bolj izenačene pa so tudi skupine tekačev oz. kasneje pitancev.« Hlevi so zaradi biovarnosti za obiskovalce zaprti, higiena je na prvem mestu, sicer hitro pride do okužb in težav z zdravjem.
Kastrira pujske stare tri dni
Obdelujejo 28 hektarjev njiv, polovica je koruze, polovica pa žit (ječmen, pšenica). »Pšenico prodamo in dokupimo ječmen, kolikor ga potrebujemo. Ker plemenske svinje ne smejo biti debele, imajo v obroku 50 odstotkov ječmena, 8 odstotkov voluminozne krme, 25 odstotkov koruze ter 7 odstotkov soje.« Svinje v čakališču krmijo samo zjutraj, ko dobijo tri kilograme krmne mešanice, zvečer pa dobijo deteljo.
Svinje, ki so breje 90 dni pa imajo že spremenjen obrok in sicer dobijo 4,5 kilograme krmne mešanice za doječe plemenske svinje. »To krmo dobijo tudi v porodnišnici, ko na 113., 114. dan kotijo. To pomeni, da 24 dni dobivajo krmo za doječe svinje, saj se v zadnjem obdobju brejosti pujski hitro razvijajo in pridobivajo na teži. Teden dni stari pujski v porodnišnici že dobijo dodatno krmo v krmilnike – predštarter, s katerim gredo kasneje v vzrejališče, kjer jim ga krmim še naslednje tri do štiri dni, nato pa dva dni mešam polovico predštarterja in polovico nove krme za vzrejo (koruzo z 11 odstotno vlago, sojo, ječmenom in posebnimi vitamini).
Do petnajstih kilogramov teže dobivajo omenjeno krmo, nato pa po dveh dnevih navajanja spet preklopimo na novo krmo do teže 30 kilogramov. V pitališču naredimo enako, krmo mešamo pol/pol in jo postopoma zamenjamo. Do teže 30 kilogramov prašiči dobijo suho krmo, nad 30 kilogrami v pitališču pa dobijo mokro krmo (koruza iz CO2 silosa, z 28 odstotno vlažnostjo).«
Kdor najbolje plača dobi prašiča
V krmilnici ima s pomočjo računalniškega sistema izračunane natančne obroke za vse kategorije prašičev. V pitališču ima krmljenje urejeno povsem avtomatsko, v porodnišnici in vzreji in čakališču pa ne, saj so prostori premajhni. »Meni odtehta že avtomatsko krmljenje pri pitancih. Suho krmo, ki jo uporabljam v porodnišnici in v vzreji do 15 kilogramov ter vzreji do 30 kilogramov, pa imam v “big bag” vrečah, zmešam pa jo prav tako s pomočjo mešalnice v krmilnici.«
Računalniški sistem je stal 12.000 evrov, brez upoštevanja stroškov mešalnice, mlina, silosov, krmilnikov in vsega drugega. Ta sistem uporablja štiri leta, CO2 silos pa je postavil leta 2013, ko tudi s pomočjo sredstev na razpisu za prašičerejce zamenjal tudi streho hleva in kupil rabljeni traktor, ter rabljene plug, rotobrano in prikolico za prevoz prašičev. Vse prašiče namreč dostavi, zato praviloma kupci ne hodijo po prašiče na njihovo kmetijo.
Darko ima trdne in ustaljene tržne poti in je ponosen, da njegova prodaja ni odvisna od borzne cene in pogodbe, ki bi ga zavezovala z določenimi pogoji. Tako prodaja odkar pomni in ima stalne stranke ter hkrati vedno tudi nove. Darko ne okleva in pravi, da tisti, ki najbolje plača, pač dobi njegovega prašiča. » Ne bom rekel, da sem ravno za vzgled, saj bi morali biti prašičerejci povezani, kot smo nekdaj že bili, zdaj pa že dolgo ne več. Moje stranke jemljejo večje količine in s tem sem zadovoljen,« pove. Prvega v tem mesecu so imeli v hlevu 657 prašičev in to je število, ki ga Darko še lahko obvlada in samostojno trži po približno sto prašičev na mesec ali nekaj več kot tisoč pitancev na leto.
»Če bi jih vzredil več, jih ne bi mogel več sam prodati. Je pa res, da zanje lahko sam postavljam ceno in jih prodajam po ceni, za katero jaz mislim, da je dobra. In zame je trenutno dobra cena 1,80 evra po kilogramu žive teže prašiča, za primorske kupce pa čez 2 evra po kilogramu žive teže, saj jim prašiče dostavim in lahko rečem, da so moje stranke zelo zadovoljne tako s prašiči kot z njihovo ceno.«
Prenizka cena mesa
Kot pravi Darko je položaj v prašičereji na splošno zelo slab. »Da nekdo plačuje prašiče le po borzni ceni, je slabo. Dobro je bilo še letos januarja in, če bi le ostalo pri ceni dveh evrov za kilogram mesa, bi se prašičerejcem pisali boljši časi. Menim, da je cena mesa kljub vsemu prenizka, prevelik delež pa jasno vzamejo trgovci. Na začetku leta, ko je bila cena za prašiče dobra, so trgovci dvignili ceno mesu, ko je odkupna cena prašičev padla, pa trgovci niso spustili cen mesa. In zato pride do kolapsa,« je prepričan Darko, ki je v času koronakrize prašiče nemoteno prodajal. Po drugi strani pa pove primer rejca, ki je imel sklenjeno pogodbo z odkupovalcem, ki pa mu prašičev ni želel odkupiti in jih je od pogodbenih 700 vzel le 200. »Zadruge in veliki odkupovalci v mesno-predelovalni industriji slovenskih prašičev niso odkupovali in so jih raje uvažali, našim kmetom pa so prašiči ostajali, kaj ni to sramota« je kritičen Darko, ki pravi, da bi morali naši odkupovalci najprej pokupiti vse slovenske prašiče, ko pa bi jih na tržišču zmanjkalo, pa bi jih lahko kupili še v tujini.
Darko izvaja ukrepe KOPOP in dobrobiti. »Delamo na dobrem počutju živali in kakovosti, ne pa na količini, poleg tega pa ne potrebuješ cel kup kreditov, da živalim veliko ponudiš. Preprosto, enostavno in funkcionalno, je moje vodilo. Zato sem tudi hlev sam načrtoval in s pomočjo izkušenega strokovnjaka za prašičerejo, ki je svetoval, da morajo biti prostori (čakališče, porodnišnica, vzreja, pitališče) ločeni, ustvaril rejo, ki je lahko primer dobre prakse.« S trenutno situacijo na kmetiji je zelo zadovoljen, zato bo tudi v prihodnje nadaljeval z enakim tempom in številom živali.
Pri obrokih so glavne sestavine ječmen, koruza in sojine tropine. Za vsako kategorijo imajo na kmetiji posebne mineralno-vitaminske dodatke. Pri pitancih imajo v obroku 8 odstotkov ječmena, 17 do 20 odstotkov soje, 3 odstotke vitaminov in preostalo koruzo iz CO2 silosa. Pri plemenskih svinjah pa je več ječmena zaradi vlaknin (tudi do 40 odstotkov). Dodajajo jim še posebne vitamine in kisline ter preventivno še vezalec toksinov. Pri pujskih uporabljajo suho koruzo in pazijo, da v obroku ni preveč beljakovin, saj se lahko pojavi edemska bolezen (omejujejo pa tudi količino soje in tudi ječmena).