Cikasto govedo je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma goveda in izvira iz Bohinja. Tam so nekdaj za pasmo uporabljali izraz bohinjka, ki je bil hkrati tudi sinonim za odlično molznico. Po drugi svetovni vojni se je stalež cikastega goveda pričel zmanjševati zaradi zamenjave z drugimi pasmami, kar je pasmo pred dvema desetletjema pripeljalo na rob izumrtja.

Cike odlikuje odlična prilagodljivost na pašo na strmih gorskih pašnikih, razširjene so po celotnem območju Slovenije, najbolj zgoščene pa na območju Bohinja in Kamnika. Rast populacije cikastega goveda dokazuje, da je pasma zaradi svojih lastnosti med rejci vedno bolj priljubljena. Več živali omogoča ohranjanje značilnih pasemskih lastnosti, ohranitev genetske pestrosti populacije ter slovenske naravne in kulturne dediščine.

Kljub naraščanju števila cikastega goveda, pasma po oceni na nacionalni ravni spada med ogrožene. Nekdaj je bila poznana po odlični mlečnosti, danes pa večina rejcev cike redi kot dojilje za prirejo odstavljenih telet za zakol ali nadaljnje pitanje. Biki pitanci dosegajo dobro klavnost in velik delež mesa zaradi tankih kosti. Cika je majhna, fina, lahka in tankih kosti.

Cikasto govedo je po podatkih Javne službe nalog genske banke v živinoreji razširjeno na več kot 1300 kmetijah po celotnem območju Slovenije. Največ rej je v osrednji-slovenski, savinjski, gorenjski in goriški statistični regiji. V izvorno rodovniško knjigo je vpisanih okoli 2400 živali. Rejski cilji so ohranjanje v izvornem tipu, živali naj bodo lahke, s tankimi kostmi in nerobustne konstitucije, v kombiniranem tipu z večjim poudarkom na prireji mleka. Živali naj bodo manjšega okvira in korektnih telesnih oblik.