Družinska kmetija Levičnik se nahaja v neposredni bližini Ljubljane, na začetku Polhograjskih dolomitov, v vasi Gabrje. Ukvarjajo se z živinorejo, glavna dejavnost je prireja mleka, v hlevu imajo 70 lisastih govedi, redijo pa tudi prašiče krškopoljske pasme, ovce in perutnino. »Kmetujemo na ekološki način, zato imajo vsi izdelki ekološki certifikat. Ponujamo sveže kravje mleko, sir in jogurte, kokošja jajca, sveže in predelano meso govedi in prašičev, jagnjetino, perutnino ter nekaj sezonske zelenjave,« pove gospodar kmetije Jože Čemažar, ki hkrati prizna, da prodaja ekoloških izdelkov ni enostavna, posebno v času, ko bi kupci radi imeli vse najcenejše. »Ni najlažje, ampak ko enkrat izbereš svojo pot, jo moraš nadaljevati. Vzpenjaš se po klancu in pri tem potrebuješ vztrajnostni moment, da napreduješ. Kupcev je vedno več in prodaja raste,« prizna Jože.

»Cena ekoloških pridelkov in izdelkov bi bila včasih lahko višja, ampak ko enkrat začneš hoditi po poti, se ne obračaš sem in tja, ampak vztrajaš. Pri tem mi je v veliko pomoč mladi rod. Ob vseh dejavnostih na kmetiji bi sam verjetno marsikaj opustil, tako pa imam voljo za nadaljnje delo,« pove Jože Čemažar.

Na kmetiji so zaposleni trije, gospodar Jože, žena Darinka in njun sin Matej. Drugi sin Martin je zaposlitev našel v nekmetijski dejavnosti, hčerka Katarina trenutno ne živi na kmetiji, vendar pa se bo to verjetno kmalu spremenilo, saj razmišlja o gradnji hiše na domačiji. Prav vsi pomagajo pri kmetijskih opravilih, ko je to potrebno, v veliko pomoč pa jim je stari oče Jože, ki pri 82 letih še vedno z veseljem čebelari in opravlja dela, ki jih lahko. Ta medsebojna povezanost je gonilna sila kmetije, ki jo obiskuje vedno več kupcev, ki cenijo kakovostno ekološko hrano.

Ata Jože, gospodar kmetije Jože z ženo Darinko in sinovoma Matejem in Martinom

»Ekološko prirejeno mleko odkupujejo Ljubljanske mlekarne, meso in mesne izdelke večinoma prodamo doma, nekaj mlade spitane govedi pa odkupi KZ Šaleška dolina,« na hitro pojasni nekaj tržnih poti in izpostavi domačo prodajalno, kjer se odvija večina prodaje.

Ko so pred približno petnajstimi leti zgradili nov hlev za krave molznice in prenovili starega, se jim je odprla možnost za ekološko rejo. »Nikoli nismo kmetovali intenzivno, živali smo tudi vedno pasli. Ko smo pričeli s prirejo mleka na ekološki način in pridobili certifikat, smo mleko ponudili Mlekarni Krepko. Z njimi smo uspešno sodelovali deset let, potem pa smo se zaradi okoliščin, v katerih se je znašla mlekarna, preusmerili k Ljubljanskim mlekarnam,« Jože na hitro strni nekaj zgodovine.

ZDRAVJE KRAV ODTEHTA STROŠEK NASTILJA
Prireja mleka je stalnica njihove kmetije. Jožetov prvi spomin seže v hlev, kjer so imeli komaj šest krav, pa je bilo vsega dovolj. Skozi leta je čreda rastla, hlev je bil vedno polnejši in postajal je premajhen. Sledila je gradnja novega in prenova starega hleva.

»Stari del hleva smo preuredili v udobna ležišča, tam se nahaja tudi molzišče 2 × 2 tandem. Molža je precej zamudna, saj traja skoraj dve uri. Verjetno gre precej časa na račun novih telic v čredi, ki upočasnjujejo molžo, poleg tega pa je kravam zelo vroče in več počivajo. V tem času imamo zato več opravka z zamudnicami, sešteva pa se vsaka minuta in molža se tako podaljšuje.«

Ležišča so globoki boksi, nastlani z žagovino, kar kravam nudi visoko udobje. »Krave potrebujejo udobje in v teh boksih rade ležijo, zato rezultati reje in zdravje krav odtehtajo stroške nastilja. Nastiljamo jim dvakrat na dan, nanj pa so navajene že telice, ki imajo drseči globoki nastilj z 9-odstotnim naklonom. Bolj kot so aktivne, več ga zrinejo in večja je poraba novega. V delu hleva za mlado živino so tla polna, čisti pa jih pehalo. Tudi na ležiščih za krave molznice so tla polna, krmilni hodnik pa je na rešetkah.«

Odločitev za kombinirana polna tla in rešetke sovpada s terenom. »Pri molznicah, kjer so rešetke, ni bilo potrebe po velikem izkopu zaradi nagnjenosti terena.« Kombinacija gnojevke in gnoja se je izkazala za dobro potezo, čeprav je potrebne več kmetijske mehanizacije. Dobra je za gnojenje površin, predvsem za njive, saj poleg preskrbe tal s hranili tudi dobro akumulira vlago.
Idejno zasnovo za prenovo starega dela in gradnjo novega je načrtoval Jože, projektant pa jo je zrisal v ustreznih gradbenih merah. »Kasneje smo naložbi dodali še stropno dvigalo z grabežem, saj nad hlev poleg 130 velikih okroglih bal še vedno spravljamo tudi mrvo v razsutem stanju. Hlev smo financirali z lastnimi sredstvi in s kreditom za streho, za opremo, molzišče in stroje pa smo dobili nekaj nepovratnih evropskih sredstev. O višini naložbe ne morem govoriti, pravzaprav se zneska niti točno ne spomnim. Je pa res, da je včasih dobro pozabiti, koliko denarja vložiš v določene naložbe in projekte. Važno je, da funkcionira, potem vložek niti ni pomemben.« Hlev je bil sprva dovolj velik, s časom so zgradili še manjši prizidek, zdaj pa že ta postaja premajhen.

NA MLEČNOSTI SE VSE POZNA
Med sprehodom skozi hlev Jože ugotavlja, da poletna vročina že vpliva na krave, kar se posledično pozna na sezonsko manjši mlečnosti. Ta se je sicer v novem hlevu popravila in povprečno znaša 6500 litrov na kravo v standardni laktaciji. »Na mlečnosti se vse pozna,« pravi Jože. »Ko smo jih osvobodili privezov, se je izboljšalo zdravje krav, k dvigu mlečnosti pa je pripomogel tudi nakup krmilno-mešalnega voza, saj z njim zagotavljamo enotnejši obrok in krmo po volji praktično cel dan. Pozna se tudi boljša kakovost krme, k čemur pa prispeva predvsem mlajša generacija, ki je bolj pozorna na čas košnje in spravilo krme. Matej skrbi za krmni obrok, krave imajo vedno boljše pogoje, posvečamo pa se tudi izbiri pravega bikovega semena in izboljšujemo predvsem okvir krav, mlečnost in vime. Okvir je zelo pomemben, saj velika krava lahko zaužije veliko krme in tudi veliko priredi. Čeprav so tudi nekatere majhne kravice zelo produktivne, mi vendarle stremimo k povečevanju okvirja.«

Krave osemenjujejo sami, uspešnost osemenitev sicer niha, vendar je na splošno dobra. Hlev imajo ves čas odprt, tudi pozimi. »Verjetno bi bil še bolj zračen, če ne bi imeli zgoraj skladišča za bale, vendar smo želeli kar najbolje izkoristiti podest pod streho. Prav to pa je bilo pri gradnji najdražje, poleg dvigala z grabežem in molziščem.«

Imajo tudi ovce, da popasejo strme robove travnikov. Od divjih živali jim škodo delajo prašiči, z zvermi pa na srečo nimajo težav. »Pozimi smo sicer slišali šakala, ampak ga kasneje ni bilo blizu. Tako naj tudi ostane.«
Jože opaža, da se povečuje prodaja mesa in mesnih izdelkov na kmetiji, prodajo tudi veliko kokošjih jajc in domačih piščancev, ki pa so brez ekološkega certifikata. Čeprav jih vzredijo na ekološki način, so težave z dobavo ekoloških enodnevnih piščancev. Ker majhni piščanci prihajajo iz konvencionalne reje, vzrejenih ne prodajajo z eko certifikatom. Vsa krmila za živali so ekološka in predstavljajo velik strošek. »Prav zaradi visoke cene ekoloških krmil v primerjavi z odkupno ceno mleka sem že nekajkrat pomislil, da bi krmila preprosto ukinil iz krmnega obroka krav, vendar tega nisem storil. Padla bi mlečnost, posledično bi se pojavile težave s plodnostjo, poslabšala bi se kondicija … Če živalim ne daš, kar potrebujejo, od njih ne moreš pričakovati rezultatov.«

Pri krmnem obroku imajo še rezerve, vajeti pri prehrani krav molznic pa vestno prevzema Matej, kar se že obrestuje. Trenutno kravam krmijo manj koruzne silaže (več je dobijo čez zimo), več travne silaže (letošnja 1. košnja), seno, slamo in dobra dva kilograma močnih krmil po kravi. Tiste po telitvi jih dobijo več (2,5 kilograma), druge pa manj. »Ekološka krmila kupimo v Emoni, je pa beljakovinska krma zelo draga. Kljub temu ne preračunavam, kaj se na kmetiji splača in kaj ne, čeprav bi včasih moral.« Vso osnovno krmo za molznice pridelajo doma, na treh hektarjih pa pridelujejo tudi žita za moko in prehrano kokoši in prašičev.

V Ljubljanskih mlekarnah ekološko mleko plačajo 13 centov za liter več kot konvencionalno.

»Čeprav Ljubljanske mlekarne še ne tržijo ekološkega mleka, ga plačajo po višji ceni. Kot sem že omenil, smo prej sodelovali z Mlekarno Krepko, a so nas zaradi težav v prodaji, ker v javnih zavodih niso razumeli rasti cen mlečnih izdelkov, prosili, da zamenjamo odkupovalca. Od takrat naprej sodelujemo z našo največjo mlekarno.«
Jože izpostavi razdrobljenost kmetijskih površin, kar za seboj potegne več stroškov zaradi kilometrine in transporta. Ker imajo v najemu veliko zemlje, lastne imajo sedem hektarjev in 10 hektarjev gozda, obdelujejo pa 40 hektarjev, so površine razpršene v bližnji in daljni okolici. »V tem koncu je veliko manjših kmetov opustilo prirejo mleka. V Šujici – vasi pred našo – je bila nekdaj zbiralnica, kamor je mleko vozilo vseh 22 kmetov iz te vasi. Danes v Šujici nihče več ne prireja mleka, zbiralnice ni več, v Gabrju pa sva ostala le dva rejca.«

ZAKAJ ODLOČITEV ZA EKOLOŠKO KMETOVANJE?
»Zgled smo našli pri sorodnikih – ekoloških kmetovalcih, poleg tega pa tudi sami nikoli nismo intenzivno kmetovali na površinah, kjer prevladuje travinje. Imamo namreč veliko travnikov in manj njiv (10 hektarjev). Mineralna gnojila smo nekoč uporabljali le za koruzo, fitofarmacevtska sredstva pa za krompir, če je bilo to res nujno. Ko smo zgradili hlev, v katerem so bile krave lahko proste, so se nam odprle dodatne možnosti. Naredili smo izpuste, ogradili dodatne pašnike in se zavestno odločili za ekološko kmetovanje. To ni najlažje, ampak je vredno, zato bomo na tej poti vztrajali.«

»Povečevanje obsega reje nima posebnega smisla. Tako bi več pridelali in to prodajali po nižji ceni – torej zato ne bi imeli nič več. Tisto, kar na koncu ostane na cedilu, gre večinoma na račun ekoloških pridelkov in prodaje na domu,« je prepričan Jože.

Sin Matej, ki je zaključil srednjo kmetijsko šolo, ima veliko veselje do kmetovanja. Rad dela v hlevu in s kmetijsko mehanizacijo ter pravi, da ga nič ne motivira bolj kot zadovoljne krave. »Še z večjim veseljem delam, ko vidim krave, ko gredo na pašo. Prav vesele so, jaz pa tudi.« To potrdi tudi Jože, ki pravi, da je udobje za krave najpomembnejše. »Že med gradnjo sem še za pol metra razširil hlev, da jim slučajno ne bi bilo pretesno. Nikoli ni narobe, če ima žival več prostora, prej bo narobe, če ga ima premalo. To vidiš, ko jih spustiš, dokler so privezane, pa se tega niti ne zavedaš. Pred časom sem nekemu kmetu prodal kravo, ki jo bo imel doma privezano. Prav hudo mi je bilo, ker vem, kako je včasih vstajala na privezu in kako je potem prosta uživala. Nikoli več jih ne bi privezal.«

»Bili smo tudi na protestih kmetov in podprli kmete v borbi proti gradnji kanalizacijskega kanala C0. Okrog politike se verjetno ne splača izgubljati besed, lahko pa dodam, da v teh časih ne smeš računati na nikogar. Ne smeš niti čakati nikogar, ubrati moraš svojo pot, delati in se znajti.«

»Pri ekološkem kmetovanju je kolobar ključnega pomena. Koristno in zdravo bi bilo, da bi ga uvedli tudi naši politiki in s pametnejšim razvrščanjem še komu dali priložnost, da pokaže svoje sposobnosti.«

Večino bikcev na kmetiji spitajo in prodajo za ekološko meso. Sedanja cena je 5,20 evra za kilogram mesa mladega pitanega goveda lisaste pasme iz ekološke reje. »S ceno mesa in ekoloških izdelkov sem zadovoljen, se pa ta zelo razlikuje. Nekateri prodajajo tako poceni, da se sprašujem po njihovi računici in izvoru pridelkov in izdelkov, drugi pa tako drago, da težko prodajo. Neka zdrava in razumna meja mora biti, da lahko prodaš in nekaj malega ostane, pa smo vsi zadovoljni.«
Jože s sinovoma, predvsem z Matejem, s katerim skupaj delata na kmetiji, odlično sodeluje. »Zaupam mu in pustim, da dela po svoje. To ne pomeni, da sem vedno tiho, ampak ko vidim, da fant dela prav in z veliko volje, ni nobenega razloga, da bi jaz sitnaril. Načrtov imamo vsi precej več, kot jih lahko dejansko uresničimo. V kmetijstvu je veliko možnosti in toliko stvari, ki jih lahko počneš, če imaš le voljo in nekoga, ki ti pomaga in svetuje. Marsikaj se da, le aktiven moraš biti,« sklene Jože.

»Vreme je postalo povsem nepredvidljivo. Ujma pride in uniči ali pa kar vse skupaj odnese.«