Roman Zalokar prihaja iz Podpeči nad Marofom, ki leži v občini Planina pri Sevnici. Ukvarja se z rejo krav dojilj, že 35 let pa je zaposlen kot delavec v proizvodnji v podjetju Tajfun. Je ekološki kmet, okoljevarstvenik, predsednik ekološkega društva Varuhi zelene Slovenije in velik borec za pravice ljudi. V življenju trdo dela, je domoljub, spoštuje slovenski jezik in si prizadeva za spoštovanje poštenega dela. »Kmet ne more bit vsak, prav tako ne morejo biti ljudje, ki kmete prezirajo, na vodstvenih položajih,« pravi Roman, ki stvari pojasni tako, kot so, brez nepotrebnih olepšav. Političnim odločevalcem zato sporoča, naj se nehajo norčevati iz kmetov ter ustavijo ta nori vlak propadanja slovenskega kmetijstva.

»Kmetje nismo neumni. Smo direktorji, delavci, blagajniki, tajniki, veterinarji in še kaj. Opravljamo pošteno in garaško delo, zato nas morajo odločevalci podpreti, da bomo lahko nemoteno delali naprej in pridelovali hrano tudi za njihove nenasitne želodce.«

Roman na hribovski kmetiji vzreja krave dojilje lisaste pasme, njihova teleta pa proda končnim kupcem. Že vse življenje kmetuje na ekološki način, ne uporablja fitofarmacevtskih sredstev, mineralnih gnojil, skrbi za ohranjanje čiste pitne vode in jemlje, kar mu ponuja narava. »Čeprav kmetujem ekološko, ne obsojam konvencionalnih rejcev. Potreba po hrani je velika, zato jo morajo pridelovati tudi konvencionalni kmetje, kljub vsemu pa menim, da ni potrebe po nepremišljeni pridelavi in izkoriščanju zemlje. V Sloveniji imamo sicer vse pogoje za ekološko pridelavo rastlinske hrane in prirejo živalske, zato bi se morali kmetje končno že iztrgati iz rok farmacevtskega lobija,« meni in doda, da bi morali ljudje spremeniti mišljenje in prepričanje glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Množična in nepremišljena pridelava hrane namreč po njegovem odpira številna ekološka, zdravstvena in etična vprašanja.

»V sedanjem času ljudje res pojemo veliko mesa, vendar pa vegetarijanci s trditvami, da smo jedci mesa in kmetje krivi za podnebne spremembe, pravzaprav sporočajo, da niso sočutni do kmeta niti do živali. Brez sočutja so očitno tudi do pridelovalcev ali novodobnih sužnjev na plantažah, ki pridelujejo različne oreščke, s katerimi si poskušajo vegetarijanci uravnotežiti prehrano.«

»Predsednik vlade Robert Golob državljane poziva k zmanjšanju porabe govejega mesa in usmerjanju k alternativam. Ima ob tem v mislih kobilice, črve mokarje in čričke? Slovenski narod ne bo jedel črvov in čričkov ter podobnega, proti temu nesmislu se bom boril in za to spustil tudi zadnjo kapljo znoja, če bo treba,« je neomajen Roman.

Ves svet bi se moral vrteti okoli kmetov
»Mesa v Sloveniji vsekakor ne prirejamo na sporen način, kot nam javnost rada očita. Kmetje se trudimo za dobro počutje rejnih živali in krmljenje s kakovostno krmo, da so živali zdrave in dobro priraščajo,« pojasni, in z domačije, kjer se odpre lep pogled na sosednja gospodarstva, pokaže: »Tamle so zaprli kmetijo, pa tamle tudi, včasih se je na tistem travniku paslo polno goveda, zdaj pa se zarašča …« Za trenutek se zamisli nad žalostno podobo kraja, ki je nekdaj živelo od kmetijstva, in nadaljuje: »Deli in vladaj. To počno naši politiki in tudi zato se je kmetijstvo znašlo v tako težkem položaju. Človek težko ostane ravnodušen glede na vse sebične delomrzneže v političnih vrstah, ki ne razumejo svojih dolžnosti.« Roman je namreč borec za pravice vseh kmetov.

Večkrat se je pridružil kmetom v Klečah in jih podprl v njihovem boju proti kanalizacijskemu C0 kanalu. Bil je na lokaciji Magne Steyr še pred gradnjo in preden je ta sredi najrodovitnejših hoških polj zagnala avtomobilsko lakirnico. »Tam sem se skupaj s številnimi drugimi boril proti njeni gradnji in opozarjal odgovorne: ″Kje bo zrasla hrana, kdo jo bo prideloval?″ Nisem se mogel načuditi človeški neumnosti, lakomnosti in požrešnosti. Še danes ne morem pozabiti nekdanjega ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravka Počivalška, soodgovornega za podpis dovoljenja za gradnjo z Magno Steyr, ki je po okrogli mizi – razgrnitvi načrta gradnje lakirnice na hoškem polju – hlastal žgance. Magna je že ustavila proizvodnjo, 100 hektarjev prvovrstnih kmetijskih zemljišč pa je za vedno izgubljenih.«

Bil je tudi na pogorišču Kemisa ter opozarjal na onesnaženje tal in reke Tojnice. Bil je na vseh dosedanjih protestih kmetov in skupaj z množico opozarjal na nesmiselne vladne ukrepe, ki uničujejo slovensko kmetijstvo. »Slovensko kmetijstvo je v zadnjih izdihljajih, vendar to ne gane nikogar, čeprav vsi, še najbolj pa naši politični odločevalci, radi sedijo za obloženo mizo. Ves svet bi se moral vrteti okoli kmetov, saj brez kmeta ni hrane!«

»Politični odločevalci imajo do kmetov mačehovski odnos, kupci pa večinoma delujejo po principu najmanjšega odpora – čim ceneje in ne glede na izvor ali način pridelave zahtevajo kakovostno hrano. Hrana bi morala imeti primerno ceno, postaviti bi morali normativ kakovostne hrane, pridelane na lokalni ravni. Šele ko bomo imeli zadovoljen narod in dovolj domače pridelave, bomo prodajali tržne viške v tujino.«

Potrebujemo odločne in pokončne vodje
Roman se je letos udeležil sestanka na kmetijskem ministrstvu na temo prehranske varnosti. »Ministrica Irena Šinko je na moje vprašanje o tem, zakaj je ekološko meso plačano po enaki ceni kot konvencionalno (pa nimam nič proti konvencionalnim kmetom), le skomignila z rameni. Ko sem izjavil, da slovenski pravopis te geste ne razume, me je obsodila, da se iz nje norčujem, jaz pa sem zabrusil, da je ravno nasprotno. Pojasnil sem, da v službo skupaj s svojo ekipo hodi le zaradi plače, mi kmetje pa se borimo za vsak evro posebej.«
Od zadnjega protesta kmetov je preteklo že kar nekaj časa in Roman izgublja upanje v primerne rešitve. Skrbi ga, da so predstavniki kmetov, ki se pogajajo s pristojnimi ministri, pod prevelikim političnim vplivom. »Potrebujemo neomajne zastopnike, ki jih ne motivira denar. Udarite že po mizi in odločno recite zadnjo besedo ali pa odstopite. Sedaj ne potrebujemo prodanih duš, ampak odločne in pokončne vodje,« pravi Roman, ki se zaveda, da brez vpletenosti vseh kmetov ne bo rešitve.

Spregovoriva še o subvencijah ali izravnalnih plačilih, ob katere se splošna javnost rada obregne. »V času prehoda v Evropsko unijo so ta plačila služila kot nadomestilo izpada dohodka kmetom. Da bi se lažje soočili s konkurenco cenejše pridelane hrane, so bila plačila predvidena za začasna. Zdaj pa so začasna že 20 let.«

»Subvencije je treba nemudoma ukiniti in kmeta pošteno plačati. Zapreti meje in uvoz cenene hrane ter spoštovati doma pridelano hrano!«

»Javnost se najraje obregne prav ob subvencije, nihče pa se ne vpraša o njihovem pomenu in namenu. Naj pojasnim, da na svoji kmetiji na leto porabim skoraj 2500 litrov nafte, včasih tudi več. Liter nafte stane okoli 1,42 evra, subvencij pa dobim okoli 4000 evrov. Če 2500 litrov nafte pomnožim s ceno po litru 1,42 je to 3550 evrov. V mojem primeru gredo prejete subvencije v nakup nafte. Kam pa gredo subvencije t. i. kavč kmetov, ki so dali zemljo v najem, zanjo tržijo najemnino in še subvencije?«

Ob tem se spomni še ene zanimive zgodbe, in sicer lanskega omejevanja točenja goriva. »Na bencinski črpalki sem v traktor natočil 150 litrov dizla, čeprav je bila v tistem obdobju omejitev 50 litrov. Ko sem stal pred blagajno, da bi plačal gorivo, me je ogovoril motorist, češ, kaj si predstavljam oz. kdo sem jaz, da sem natočil toliko goriva. Povsem mirno sem mu odgovoril naslednje: ″Zakaj vas zanima, koliko goriva sem natočil? Na njivi mi ga je zmanjkalo. Si predstavljate, da je pred nami slabo vreme, ki bo vztrajalo ves teden, mi pa smo sredi žetve. Se vi sploh zavedate, od kod pride kruh?″ Takrat je motorist ostal brez besed in pogledal v tla, ostali prisotni pa so mi zaploskali. Kmet je zadnji, ki bi ga smeli omejevati, in edini, ki prideluje hrano. Tega se ljudje premalo zavedajo.«

Roman se bo še naprej zavzemal za svobodo kmetov pod nekim razumnim nadzorom in prevlado zdrave kmečke pameti, ki jo močno pogreša predvsem med političnimi odločevalci. »Ne dovolim norčevanja iz slovenskih kmetov, ki pridelujejo zdravo hrano v grenki državi.« Pa ga vprašamo, zakaj pa grenki. »Država brez lastne proizvodnje sladkorja je grenka država,« odgovori in izpostavi še eno v nizu nespametnih potez zgrešene slovenske politike.