V reportažah pogosto predstavljamo nove hleve takrat, ko so že zgrajeni in vseljeni. Tokrat pa smo želeli zgodbo ujeti drugače: sredi gradnje, ko končni cilj še ni dosežen, številna vprašanja pa ostajajo odprta. Kako je videti takšna naložba od blizu? Kaj vse se dogaja v ozadju in kaj ob tem doživlja kmet, ki je vanjo vložil toliko dela, časa, denarja in upanja?

Na prvi pogled si je težko predstavljati razsežnost novega hleva za krave molznice, ki ga mladi prevzemnik Matej Erjavec gradi v Višnji Gori. Dolg bo 80 metrov in širok 35 metrov. V njem bo prostora za 120 krav, urejeni bosta dve porodnišnici, za molžo pa bosta skrbela dva robota.

Gradnja je sedaj v polnem razmahu. Delavci izvajajo betonska dela, na odkopanem pobočju pa iz dneva v dan rastejo obrisi velikega objekta. Za betonom, železom in stenami se skrivajo leta čakanja, številne odločitve, nepredvideni stroški, dvomi in odgovornost, ki jo prinaša tako velika naložba. Predvsem pa je tu družina Erjavec, ki je verjela v svojo zamisel in vztraja, čeprav pot do cilja ni preprosta. Prav v času, ko hlev še nastaja, smo želeli spoznati tudi tisto plat naložbe, ki je na končnih fotografijah običajno ne vidimo.

Tri možnosti in velika odločitev

Na začetku je mladi prevzemnik Matej razmišljal, da bi obstoječi hlev le malo nadgradil in vanj namestili robota za molžo, a mu je Anton Hohler s KGZS-Zavod Ptuj svetoval, naj razmisli o večjem hlevu. Kmetija je namreč vztrajno rasla, prostora pa je primanjkovalo. Pred njim in njegovo družino je bila zato težka odločitev.

»Dobesedno smo imeli že vsega dovolj in ostale so nam le tri možnosti: ali se mučimo še naprej, zapremo vse skupaj ali pa zgradimo nov hlev.« Odločitev je padla, nato pa se je začelo dolgotrajno čakanje na dovoljenja. Samo postopek za občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) je trajal 33 mesecev. Načrt je določal pogoje za širitev kmetije, med drugim gradnjo hleva za krave molznice in mlado govedo, šestih silosov ter objektov za kmetijsko mehanizacijo in shranjevanje gnoja, pa tudi ureditev prometne in gospodarske infrastrukture. Sledili so še zapleti pri projektiranju, ki so prinesli dodatne zamude. Namesto januarja so tako stroji zabrneli šele 15. aprila letos.

»Odločili smo se, da gremo do konca, pa naj bo, kar bo. Toliko smo že vložili v ta projekt, da se včasih niti ne obremenjujem več s tem, kako se bo vse skupaj izšlo. Res ne.«

Hrib, ki ga je bilo treba odkopati

Hlev gradijo na zelo zahtevnem terenu. Pred gradnjo je bilo treba odkopati velik del pobočja in urediti zemljišče. Matejeva družina je hrib obsežneje odkopavala že med letoma 2018 in 2020, pozneje pa so dela še ponovili. »V bistvu smo ga odkopavali že trikrat.«

Med ogledom gradbišča Matej pokaže na masivne betonske stene. Ena je debela kar 68 centimetrov. »Samo v tej steni je 75 m³ betona. Za cel hlev ga bo šlo približno 2800 m³. Številke so neverjetne,« pravi in doda, da so morali, zaradi prilagoditve odmika armaturne mreže, poseči v načrtovano izvedbo, kar je pomenilo še dodatnih 150 m³ betona. »Plačal jih bom pa jaz.« Ob tem se zavemo, kaj pomenijo takšni zapleti za investitorja. Vsaka sprememba prinese nove stroške, račun pa na koncu poravna sam. Gradnja se nadaljuje, z njo pa tudi odgovornost za odločitve, ki jih ni mogoče preprosto vzeti nazaj.

Razpisni pogoji ne sledijo potrebam kmetije

Pri zasnovi hleva je bilo pomembno, da imajo krave dovolj prostora. »Hlev bo res prostoren.« Veliko je namreč razmišljal o tem kaj je najbolje za živali. Je pa res da ima vsaka rešitev svojo ceno, nekatere pa so povezane tudi s pogoji za pridobivanje evropskih nepovratnih sredstev.

Matej se je odločil za betonska rešetkasta tla z jamo za gnojevko pod njimi, čeprav takšna rešitev v sedanji finančni perspektivi ni upravičena do sofinanciranja. Razmišljal je tudi o drugih možnostih, a so te prinašale dodatne stroške. Dva robota za čiščenje hodnikov s polnimi tlemi bi stala 85.000 evrov, za pridobitev evropskih sredstev pa bi moral urediti še zunanjo laguno, za katero ni bilo prostora. »Potem smo se odločili, da se ne gremo teh razpisov, ker je treba premisliti, kaj se zares splača. Razpisni pogoji so namreč velikokrat nesmiselni, zahteve pa so se vmes spreminjale. Med drugim so zahtevali izpust za krave in nekatere rešitve, ki jih sprva nismo načrtovali. Vse to je vplivalo na našo odločitev.«

Matej ne skriva, da ga takšne stvari spravljajo v slabo voljo. Pri tako velikem projektu si človek želi predvsem jasnih pravil in možnosti, da bi načrte izpeljal brez nenehnih sprememb. Tudi pri urejanju drugih zadev na kmetiji je moral Matej vztrajati in iskati rešitve. Zapletlo se je namreč tudi pri pridobivanju sredstev za mladega prevzemnika, pri čemer mu je pomagala svetovalna služba, da je na koncu sredstva vendarle prejel. Za kmetijo je bila to pomembna zmaga, ker takšnih podpor niso vajeni in so kmetijo vedno razvijali počasi, skozi delo več generacij.

Zamude in višji stroški

»Pri nas prej nismo imeli velike kmetije. Stari ata dolgo ni spustil kmetije iz rok. Oče je bil gospodar le štiri leta, nato pa je odgovornost predal Mateju. Iz skromnih začetkov je kmetija postopoma rasla, danes pa z gradnjo novega hleva stopa v novo obdobje. Za tem korakom pa stoji vsa družina, ki živi na kmetiji. Mateju pomagajo žena Nuša, oče Jože, mami Mateja, sestra Tanja in teta Cirila, ki je s kmetijo povezana že vse življenje. »Brez podpore družine nič od tega nima smisla.« Novi hlev zato pomeni prihodnost kmetije, ki jo Matej želi razvijati naprej.

Pot do cilja ni brez zapletov. Dolgotrajni postopki, zamude in nepredvideni stroški so večkrat preizkusili Matejevo odločnost, a od svoje odločitve ni odstopil. »Velikokrat ne vem, kaj naj naredim. Pa se sprijaznim in grem naprej, čeprav ne vem, kako bomo vse to izpeljali,« priznava Matej.

Od začetka gradnje je na gradbišču že veliko narejenega, kdaj bo hlev pod streho, pa Matej še ne ve. Izvajalci omenjajo različne roke, veliko bo odvisno tudi od vremena. »Streho naj bi postavili po novem letu, a težko napovem, kdaj bo vse končano.« Razmišljal je, da bi les za strešno konstrukcijo pripravili sami, a bi to zahtevalo preveč dela in časa. »Posekati bi morali hektar gozda, pripraviti les in stebre, prihranil pa ne bi nič. Zato sem se odločil, da delo prepustim specializiranemu podjetju.«

Gradnjo usklajujejo na tedenskih sestankih, a se kljub temu kaj zaplete. Pri izkopu so na primer naleteli na ilovico in kamen, zato je bilo treba kopati do trdne podlage. »Izkop je bil precej zahteven. Veliko je bilo razbijanja in premeščanja materiala.«

O novem hlevu so na kmetiji razmišljali že leta 2018, vendar se jim je naložba takrat zdela predraga. V naslednjih letih so kmetijo razvijali in povečevali mlečnost, zato so se povečale tudi potrebe po novih zmogljivostih. Ko so pozneje znova razmišljali o gradnji, so se stroški medtem še zvišali. »Takrat bi verjetno gradili hlev za največ 60 krav. Pozneje smo želeli znova začeti, vendar je prišla koronakriza in spet se je vse podražilo,« pojasnjuje.

Kljub visokim stroškom so se nazadnje odločili za naložbo, ki jim bo omogočila nadaljnji razvoj. Zdaj želijo čredo v novem hlevu čim prej povečati in ga že prihodnje leto čim bolj napolniti. Za nakup telic so zaprosili za posojilo pri Slovenskem regionalno razvojnem skladu, ki so ga že odobrili, vendar sredstva ne bodo zadostovala za načrtovani nakup. »Kredit sem že dobil, vendar to ne bo dovolj. Zadolžiti se bomo morali še pri banki.«

Velik finančni zalogaj so bili tudi stroji, ki so jih kupili pred leti in jih v celoti financirali z lastnimi sredstvi.

Ko se je gradnja končno začela približevati izvedbi, so cene še naprej rasle. Nekaj materiala so zato kupili vnaprej. »Železo smo kupili na zalogo. Še pravočasno so nam pripeljali 250 ton. Kmalu zatem so se cene skoraj čez noč zvišale.« Hkrati pa je začela padati odkupna cena mleka, kmetijo pa je prizadela še suša. Velika naložba je tako postala še bolj tvegana.

Cena mleka, ki ne dohaja stroškov

Mateja skrbi predvsem odkupna cena mleka, ki trenutno znaša približno 41,5 centa za liter, v slabšem obdobju pa je padla na okoli 38 centov. »Vsak cent se pozna. Pri nekom, ki odda 200 litrov je razlika manjša, pri tistem, ki jih odda več tisoč, pa precej večja.« Na razmere opozarja tudi predstavnike mlekarne in zadruge, saj meni, da je položaj kmetov vse težji. Sam pa je medtem že globoko v naložbi, ki je ne more kar preprosto ustaviti.

Upa, da se bo odkupna cena mleka izboljšala, vendar ga jezi, da se znižuje hitreje, kot pozneje raste. »Vsak mesec so nam odšteli dva do dva in pol centa, zdaj pa v štirih mesecih ceno zvišali le za približno dva centa in pol. Osnovna cena je še vedno 34 centov, preostalo so dodatki. Ni mi všeč, da na ceno nimaš nobenega vpliva, ampak ti jo določajo drugi,« pravi Matej.

Gradnja novega hleva je tako večinoma posledica nevzdržnih razmer v starem. Približno 70 krav imajo razporejenih po več hlevih, nadstreških in drugih prostorih, ki jih je družina skozi leta prilagajala svojim potrebam. Posebej so nameščene molznice, presušene krave, telice in teleta, zato je veliko tudi prehajanja med posameznimi lokacijami. »Vsepovsod so, vsepovsod,« pravi Matej.

Prostore so večinoma urejali sami, postavljali strehe, kupovali bokse in predelovali stare silose. Kljub temu je prostora premalo, ponekod so ležišča prekratka, vsakodnevno delo pa fizično zelo naporno. Krmo prevažajo s samokolnicami, več krav pa na molžo vodijo zjutraj in zvečer, saj jih molzejo na mlekovod. »Nekaj krav vodimo na molžo, krmo pa prekladamo na roke. Vsak dan tako premečemo tri tone krme.«

Delo obremenjuje vso družino. Krmo najprej stresejo na tla, nato jo znova naložijo in razvozijo. »To je nesmiselno delo. Mamo močno bolijo roke in pravi, da ne zmore več,« opiše težke razmere.

Ko enkrat začneš, ne odnehaš

Izvemo, da se je v srednji šoli odločil, da bo ostal na domači kmetiji. Leta 2013 je končal šolanje, pri čemer je zaradi dolge vožnje v Novo Mesto zamenjal šolo in izbral program za upravljalca težke gradbene mehanizacije v Ljubljani. »Ob pol šestih zjutraj sem šel na vlak, domov pa sem prišel ob petih. Doma nisem mogel nič delati, zato sem se prepisal. Tako sem se lahko prej vračal domov.« Šola ga ni posebej veselila, delo na kmetiji pa ga je spremljalo že od mladih let. Skoraj vsako jutro je pomagal v hlevu, tudi če se je prejšnji večer domov vrnil pozno. Za prevzem kmetije je pozneje pridobil še potrebno nacionalno poklicno kvalifikacijo s področja kmetijstva.

Ker se je lotil tako velikega projekta, mu ljudje večkrat rečejo, da je zmešan. Odgovorim jim: »Saj malo moraš biti, sicer se ne lotiš take gradnje.« Zaveda se stroškov in negotovosti, zlasti ker na ceno mleka nima vpliva. A po vseh letih načrtovanja in že vloženem denarju poti nazaj ne vidi. Medtem ko gradnja še poteka, že razmišlja o večji čredi in drugačni organizaciji dela. Za zdaj želi predvsem zagotoviti, da bo kmetija lahko delovala naprej in da bo delo manj naporno. Čeprav ga skrbi, kako bo vse izpeljal, odločitve ne namerava opustiti.

Naložba, vredna 2,2 milijona evrov

Celotna naložba, skupaj z nakupom telic, bo po Matejevi oceni znašala približno 2,2 milijona evrov. Zgolj betoniranje je stalo skoraj 1,2 milijona, pripravljalni postopki in dokumentacija pa okoli 180.000 evrov. Večino financiranja predstavljajo posojila: za gradnjo, opremo in nakup telic na Slovenskem regionalno razvojnem skladu, drugo pa bodo morali zagotoviti tudi z bančnim posojilom.

»Vse smo morali dati pod hipoteko.« Kredit bo odplačeval dvajset let, zato bo veliko odvisno od prihodkov kmetije in predvsem od odkupne cene mleka. Sprva so pri izračunih upoštevali 47 centov za liter, pozneje pa so morali zaradi spremenjenih razmer pričakovanja prilagoditi in upoštevali ceno 40 centov. »Saj se bo izšlo,« upa Matej, vendar ga skrbi, ali bo ob takšnih cenah mogoče dolgoročno poslovati. Večja čreda namreč ne pomeni nujno tudi večjega zaslužka. Z več kravami rastejo tudi stroški krme, goriva, gnojil in drugih potrebščin.

Nepovratna evropska sredstva bi jim zelo olajšala naložbo, vendar enostavno niso več zmogli čakati na primeren razpis. Stari hlev je postal premajhen, delo pa fizično preveč naporno.

»Na ta hlev smo čakali tako dolgo, da smo si rekli: dovolj je, lotimo se gradnje. Nismo mogli več čakati na nove razpise.« Zdaj upajo, da bodo lahko na katerem od prihodnjih morda lahko uveljavljali vsaj del že nastalih stroškov. Pri tako veliki naložbi bi nepovratna sredstva precej pomagala, vendar si nadaljnjega čakanja nanje niso mogli več privoščiti.

Medtem ko gradnja napreduje, mora kmetija nemoteno delovati. Na mlečnost vpliva tudi kakovost krme. Pred dvema letoma so krave v povprečju priredile 10.500 kilogramov mleka v standardni laktaciji, zdaj je mlečnost padla in dosega okoli 9.800 kilogramov. Novi hlev bo olajšal delo in izboljšal pogoje reje, zato pričakujejo, da se bo mlečnost spet popravila.

Velika naložba, še večja odločnost

Ko se ozira na leta priprav, pravi, da je bilo vse skupaj pogosto po nepotrebnem zapleteno. Priprave na gradnjo so se začele že leta 2018, ko so odkopali hrib in urejali teren, pozneje so jih pri izkopih čakali novi zapleti, dodatno delo in stroški. Izkušnje so ga marsičesa naučile. Če bi začel znova, bi nekatere stvari uredil drugače in previdneje, mogoče tudi bolj premišljeno, zdaj pa je projekt že predaleč, da bi lahko veliko spreminjal.

Je pa gradnja v okolici sprožila tudi številne govorice. Sooča se s pripombami, da je družina nespametna in da ne ve, v kaj se spušča. »O nas govorijo marsikaj,« pripoveduje Matej. A komentarji ga ne ganejo. Pravi, da ga kvečjemu še bolj spodbudijo k delu. Gradnja je Mateja tudi precej izčrpala. Zato si želi, da bi bil hlev čim prej končan in bi se lahko spet bolj posvetil zgolj vsakdanjemu delu na kmetiji. Kljub utrujenosti ga veseli predvsem občutek, da je že veliko opravil in tudi ustvaril. To najbolje opiše s koncem napornega dne, ko se družina pozno zvečer končno zbere za mizo. »Res rad delam. Ampak, ko se vsi skupaj usedemo za mizo, pa čeprav je že polnoč ali včasih še več, je to izjemno zadovoljstvo.«

Ko se pogovor vrne k stroškom, ne skriva, da bo naložba dražja od prvotnih načrtov. Poleg gradnje veliko stanejo tudi oprema, roboti in cisterna za mleko.

Še vedno upa, da bo lahko del stroškov pokril z nepovratnimi sredstvi, čeprav še ni jasno, kako in ali bo do njih sploh upravičen. Naložba ga finančno izjemno obremenjuje, a nima več prostora za umik. Kljub negotovosti je odločen, da bo projekt pripeljal do konca.

Pri tem mu pomaga družina in zavedanje, da so že veliko naredili. »Imam čudovito družino, vsi smo zagnani, nekako bomo že, menda.«

Med ogledom se nam pridruži tudi Matejeva žena Nuša, višja medicinska sestra, ki poleg zahtevnega dela v službi pomaga še na kmetiji. Z Matejem imata štiri otroke, kot je dejal pa je Nuša neustavljiva, saj je med vsako nosečnostjo neutrudno pomagala, kolikor je lahko, kljub njegovemu prigovarjanju naj raje počiva in hrani moči.

Ko ga vprašam, kaj bi svetoval drugim kmetom, ki razmišljajo o podobni naložbi, Matej ne ponuja preprostih odgovorov. »Ne vem, kaj bi svetoval drugim. Pojma nimam. Bom videl potem, ko bomo zvozili.« V projekt se je podal z veliko energije, ki mu še vedno  presenetljivo ostaja, čeprav ga je pot do novega hleva stala precej živcev, časa in denarja.

Med ogledom se ustavlja ob živalih, govori o njihovi mlečnosti, značaju in težavah. Dobro ve, da večja čreda prinaša tudi več dela in stroškov, a novi hlev je zanj priložnost, da delo na kmetiji končno postane lažje in bolj urejeno. Toda pred družino je še veliko dela in Matej se tega zaveda. »Zdaj smo zaplavali in ne smemo odnehati.«

Prihodnje leto se bomo vrnili na kmetijo in z njim preverili, kako je novi hlev spremenil njihov vsakdan ter kako se spominja zahtevne gradnje, ki je zaznamovala vso družino.