Mojca in Damjan Frlic v Podlanišču pri Cerknem na svoji hribovski kmetiji povezujeta avtohtone pasme, ekološko in seneno prirejo, zelenjadarstvo ter turizem. Pri tem ju vodi želja, da bi različne dejavnosti povezala v zaokrožen, čim bolj samooskrben in odporen sistem, ki spoštuje naravne cikle, ohranja domačo dediščino in omogoča kakovostno življenje na podeželju.

Njuno razmišljanje izhaja iz načel regenerativnega kmetijstva, pri katerem želita z vključevanjem različnih rastlin in živali, pašo ter vračanjem organskih snovi v tla spodbujati naravne obnovitvene procese in izboljševati delovanje kmetije. Kmetujeta ekološko, mleko in meso pa prirejata tudi po pravilih senene reje, ki izključuje krmljenje s silažo.

Na kmetiji, ki leži na 924 metrih nadmorske višine, je takšno povezovanje tudi praktičen odgovor na razmere v hribovitem svetu. Večino obdelovalnih površin sestavljajo travniki na strmih pobočjih, prostora za nove objekte je malo, delo pa zahteva prilagajanje terenu in letnim časom. Zato ne stavita le na eno samo dejavnost ali čim večjo pridelavo in prirejo, temveč na kakovost in dodano vrednost. »Prihodke želiva ustvarjati iz več različnih dejavnosti, vendar nobene ne želiva razvijati na račun druge ali do te mere, da bi jo izčrpala. Od vsake želiva dobiti čim več dodane vrednosti.«

Njuna vizija se uresničuje postopoma: od reje slovenskega avtohtonega cikastega goveda in krškopoljskih prašičev do zelenjavnih zabojčkov, domače predelave mleka in turistične ponudbe, v kateri bi gostom lahko postregla s čim več hrane z lastne kmetije.

Pri tem ne želita le ohranjati tradicionalnega kmetovanja, ampak dokazati, da je mogoče iz posebnosti slovenskega podeželja razviti sodobno, raznoliko in gospodarsko vzdržno kmetijo.

Cike za domače hribe

Ena pomembnejših odločitev pri razvoju kmetije je bila zamenjava črede krav. Lisasto pasmo sta zamenjala za cikasto govedo, slovensko avtohtono pasmo, ki je dobro prilagojena hribovitemu svetu. »Predvsem zaradi avtohtonosti. Da to, kar je naše, poskusimo ohranjati in iz tega čim več dobiti. Že samo ohranjanje dediščine je za naju pomembna vrednota,« pojasnjujeta.

Cike so manjše, dobro izkoriščajo pašo in imajo izrazit materinski nagon. Prav ta je bil za Mojco in Damjana pomemben, saj sta želela, da teleta dlje časa ostanejo ob materah, hkrati pa se tudi navadijo na molžo. »Pri cikah nama je bilo všeč tudi to, da so kravice majhne in bolj pripravne za naše hribe.

So odlične matere, midva pa sva si želela, da so teleta več časa pri njih.« Prehod na nov sistem opisujeta kot precej živahen. Ker so vse krave v kratkem času dobile teleta, jih je bilo treba na molžo navaditi skoraj hkrati. »Čredo sva zamenjala in potem je Damjan v bistvu trinajst krav hkrati učil molže, ker so imele vse v dveh mesecih teličke. To je bilo zelo zabavno obdobje,« se spominja Mojca.

Danes imajo približno dvanajst krav in prav toliko telet, skupaj s telicami in plemenskim bikom pa je skupaj 28 glav. Od aprila do novembra krave čim več časa preživijo na pašniku, kjer se jim čez dan pridružijo tudi teleta. Ta lahko nemoteno sesajo mleko pri svojih materah, s čimer želita Mojca in Damjan ohranjati naravno vez med kravo in teletom. Tak način reje zahteva nekoliko več organizacije, predvsem pri usklajevanju paše in molže.

»Na začetku je bilo precej naporno, a smo dnevni ritem zdaj že osvojili. Zjutraj krave pomolzemo, čez dan so skupaj s teleti na paši, zvečer pa jih pripeljemo v hlev in teleta ločimo od mater, da so naslednje jutro pripravljene na molžo. Teleta ob materah ostanejo približno štiri mesece. Nato bikce preselimo na ločen pašnik, telice pa deloma ostanejo v čredi,« pojasnjujeta. Sistem še prilagajata na podlagi izkušenj. »Zdaj se še loviva in opazujeva, kako uspešna sva pri tem,« iskreno priznata.

Cike niso le dediščina, ampak tudi priložnost

Ko sta se odločila za cikasto govedo, ju ni zanimalo le ohranjanje avtohtone pasme, ampak tudi kaj lahko iz nje razvijeta. »Je cika primerna za prirejo mleka in ali lahko njeno mleko tako dobro izkoristiva, da bo reja na hribovski kmetiji tudi ekonomsko smiselna,« je bilo vprašanje iz katerega sta izhajala. Damjan je zato začel podrobneje spremljati mlečnost in druge lastnosti krav. Izkazalo se je, da je med njimi precej razlik. Ker večina rejcev cike uporablja predvsem kot krave dojilje, je imel podatkov o mlečnih lastnostih manj, kot bi si želel. Dober izbor živali je bil zato eden ključnih izzivov.

Prvo leto mu je prineslo tudi nekaj novih spoznanj. Čredo bi danes sestavil drugače, saj zdaj bolje ve, katere lastnosti mora iskati. Pri dobro izbranih kravah vidi možnost, da bi dosegle okoli 4.000 litrov mleka na laktacijo, vendar pri tem ne želi loviti zgolj količine. »Količina mleka za naju ni bistvena. Ker se bova usmerila v predelavo, je pomembnejša kakovost.«

Vse krave sta genotipizirala in spremljata genetske lastnosti, povezane s sestavo mleka, med drugim različice kazeinov, ki so pomembne pri njegovi predelavi. Pri izbiri se tako srečujeta z več zahtevami hkrati: žival mora imeti dobre lastnosti mlečnosti, ustrezati mora njunim predstavam o tipu cike, pomembne pa so tudi njene genetske lastnosti.

»Pri cikah je težko najti idealno žival, saj pri vsakem parametru nekaj živali odpade.« Kljub temu so ju prvi rezultati prijetno presenetili. »Zaenkrat sva zelo zadovoljna. Mislila sva, da bo mleka manj, ker je čreda mlada, ampak sva bila pozitivno presenečena.«

Cike vidita kot priložnost za povezovanje prireje mleka in mesa s turizmom ter dokaz, da je mogoče tudi z avtohtono pasmo uspešno gospodariti.

»Tako kot tukaj v hribih, ljudje pogosto pravijo, da se nič ne da. »Midva verjameva, da se da. Enako je s cikami, želiva pokazati, da je tudi iz avtohtone pasme mogoče nekaj ustvariti. Nekaj z mesom, z mlekom in nekaj s turizmom. Najino vodilo je, da lahko iz tega, kar je naše in slovensko, ustvarimo nekaj kakovostnega in od tega tudi dostojno živimo.«

Od senenega mleka do domačega sira

Po menjavi črede sta Mojca in Damjan začela urejati tudi temelje senene reje. Na kmetiji imajo sušilnico za krmo, letos pa sta jo prilagodila še sušenju bal. Kakovost sena je namreč pomembna tudi za kakovost mleka. »Zadnji dve leti sva se zelo ukvarjala predvsem s tem, da urejava osnove, za katere misliva, da jih potrebujeva. Želiva priti na čim višji nivo kakovosti,« pravi Damjan.

Poleti se krave večinoma pasejo, pozimi so v starem hlevu na privezih, vendar imajo urejen tudi zunanji izpust. Prenova hleva ju še čaka, a zaradi pomanjkanja prostora morata naložbe načrtovati postopoma. »Zelo smo omejeni s prostorom. Če hočemo nekaj narediti, moramo najprej nekaj prestaviti. Šele potem se lahko lotimo naslednje stvari, tudi hleva.«

Naslednji korak je predelava mleka. Ker ga je zaradi menjave črede trenutno manj, sta ga prenehala prodajati idrijski zadrugi. Mojca se je medtem že izobraževala za predelavo mleka in pridobila mojstrsko poklicno kvalifikacijo. Sir že pripravlja za domače potrebe, zdaj pa z Damjanom urejata prostore, da bosta lahko mlečne izdelke ponudila tudi kupcem. Postopoma želita ponudbo razširiti na sire in raznolike mlečne izdelke ter tako ustvariti večjo dodano vrednost, ne da bi pri tem povečevala obremenitev živali ali presegla zmožnosti svoje kmetije.

Z domačega zelenjavnega vrta v tedenske zabojčke

Mojca, ki je mlada prevzemnica skrbi za videz kmetije in turistično ponudbo, pri zelenjadarstvu pa ima pomembno vlogo tudi njena sestra Metka, ki je prevzela vodenje zelenjavnega tržnega vrta. Pri delu na kmetiji pomagata tudi Mojčina starša Janez in Olga. »Nisva čisto sama. Če tako pogledamo, zagotavljamo tri delovna mesta na kmetiji.« Zelenjavo sta Mojca in Damjan sprva pridelovala zase in za goste, saj želita, da je na mizi čim več hrane z lastne kmetije. Ko se je pokazalo, da je pridelka dovolj, sta ponudbo razširila še na tedenske zabojčke.

Odziv je bil nepričakovano hiter. Po objavi na družbenih omrežjih sta v enem vikendu zapolnila vsa razpoložljiva mesta. »Takoj so se našli ljudje iz okolice. Bili smo zelo pozitivno presenečeni. Sploh ni bilo treba veliko dodatnega oglaševanja.« Letos so pripravljali približno 15 zabojčkov na teden, prihodnje leto pa želijo njihovo število povečati na 30. Ker je bil vrt nov, so začeli postopoma in se sproti učili. Sezonsko zelenjavo dostavljajo po krožni poti, ki povezuje Cerkno, Idrijo, Žiri in Gorenjo vas; za celoten krog potrebujejo približno dve uri in pol. Poleg zelenjave za zabojčke pridelujejo tudi krompir, večino ozimnice pa pripravijo za lastne potrebe.

Pri razvoju kmetije je pomembno tudi zaupanje v družini. Uvajanje novih dejavnosti in drugačen način gospodarjenja sprva nista bila vedno samoumevna, a podpora se je krepila, ko so se pokazali rezultati. »Tudi če starša kakšne stvari ne razumeta in malo z dvomom gledata ter rečeta, ali sva prepričana, da bo šlo, je potem veliko vredno, ko vidita rezultate in začneta podpirati ter zaupati. Tako se stvari lažje spreminjajo in razvijajo,« je hvaležna Mojca.

Od porok do doživetja kmetije

Pomemben del kmetije je že omenjeni turizem. Mojca in Damjan oddajata kozolec za poroke in druge dogodke, ki lahko sprejme do 130 gostov. Poleti se tam skoraj vsak konec tedna zberejo novi obiskovalci. Pri gradnji sta sledila značilni lokalni arhitekturi in uporabljala les ter materiale, ki se vključujejo v okolje. Lesene elemente sta obdelala ročno, s čimer ohranjata tudi del tradicionalne podobe domačega kraja. V prihodnje želita ponudbo povezati s pridelavo na kmetiji in gostom postreči čim več lastne zelenjave, mlečnih izdelkov in mesa. Za zdaj pri večjih dogodkih še sodelujeta z zunanjim cateringom, dolgoročni cilj pa je ustvariti pristno izkušnjo od kmetije do mize. »Želja je, da bi bili čim bolj samooskrbni, vendar moramo najprej urediti prostore. Vsaka stvar potegne za seboj naslednjo. Želiva, da gostje, ko pridejo na kmetijo, res jedo čisto vse domače.«

Razmišljata tudi o širitvi nastanitvenih zmogljivosti in načrtujeta apartmaje v zgornjem delu kozolca. Pri tem ju omejuje predvsem pomanjkanje prostora in dolgotrajno urejanje dokumentacije. Za spremembo občinskega prostorskega načrta sta zaprosila že pred približno desetimi leti, saj je obstoječe stavbno zemljišče zelo omejeno, razvoj novih dejavnosti pa je odvisen tudi od možnosti gradnje. »Papirje čakava že deset let,« povesta.

Krškopoljski prašiči na paši

Na kmetiji redijo tudi štirinajst krškopoljskih prašičev, še eno slovensko avtohtono pasmo, rejo pa želita v prihodnje povečati. Živali se pasejo v osmih čredinkah, med katerimi jih glede na vreme in rast vegetacije prestavljata približno vsakih deset dni. Tako se površine vmes obnovijo, prašiči pa se lahko po nekaj tednih vrnejo na ponovno ozelenelo pašo. »Čez približno šest tednov se vrnejo na prvo, ki je takrat že spet zelena in raste naprej.«

Mlade prašiče najprej navadijo na električnega pastirja in pašo, krmijo pa jih tudi z domačim krompirjem ter pozimi z žiti in drugimi krmili. Ob tem urejajo gozdne robove ter puščajo predvsem drevesa, kot so hrast, bukev in kostanj. Za zdaj prašiče prodajata žive, saj še urejata pogoje za predelavo.

Povpraševanja ne manjka: »Ko pripeljeva pujske, so že vnaprej rezervirani.« Dolgoročno želita ponudbo razširiti na meso in mesnine, podobno pa načrtujeta tudi pri govedu, kjer bi del mesa prodajala v paketih. Pri novih dejavnostih ne želita prehitevati, temveč najprej urediti potrebno infrastrukturo. »Želiva, da je meso res kakovostno. Imamo ekološko, pašno rejo in take ponudbe na trgu ni veliko.«

Različna znanja, skupna zgodba

Mojca izhaja s kmetije, ki sta jo z Damjanom po poroki prevzela od njenih staršev. Odločila sta se, da ostaneta doma in jo skupaj z družino razvijata naprej. Damjan je študiral gradbeništvo, Mojca likovno pedagogiko. Danes ugotavljata, da jima znanje z različnih področij pride še kako prav. »Gradnjo imam v malem prstu in potem veliko stvari naredim sam,« pravi Damjan. Mojca pa dodaja: »Jaz sem čisto v drugem fokusu. Sem likovnica, kar mi prav pride pri urejanju prostorov za turizem in pri vsem, kar se tiče estetike.« Najprej sta torej razvijala turizem, nato pa se vse bolj posvetila tudi preobrazbi kmetijske dejavnosti. Želela sta povezati različna področja, da bi se med seboj dopolnjevala in ustvarjala več dodane vrednosti.

Pomemben del njune odločitve za takšno življenje je bila tudi družina. Imata tri sinove, Oskarja, Lovra in najmlajšega Žigo, ki odraščajo v okolju, kjer so narava, živali in delo na kmetiji del vsakdana. »Odločitev za družino naju je spodbudila, da sva resneje premislila o prihodnosti na kmetiji in načinu življenja, ki ga želiva svojim otrokom.« Fantje že imajo nekaj svojih zadolžitev, pomagajo v hlevu in pri košnji, vendar ju starša za zdaj v delo ne vključujeta pretirano. »Niso še tako veliki, da bi jih prav močno vpenjala v delo, ampak malo pa že. Imajo svoje zadolžitve, gredo kaj v hlev, pomagajo pri košnji in podobno. To imajo radi.«

»Dobro je začeti mlad«

Kmetija obsega približno 39 hektarjev, od tega je okoli dvajset hektarjev obdelovalnih površin. Delo na strmih travnikih zahteva prilagojeno mehanizacijo, zato sta veliko vložila v gorski traktor, kosilnico, zgrabljalnik in drugo opremo. »Pomembna sta predvsem varnost in možnost dela na zahtevnem terenu,« poudarja Damjan.

Postopoma izboljšujeta travnike, urejata dostope in pripravljata nove pašnike. V prihodnje želita povečati tudi rejo kokoši nesnic, ki bi jih pasla za kravami, razmišljata pa še o pitovnih piščancih.

Kako se lotiti toliko različnih projektov? Damjan preprosto odgovarja: »Samo lotiti se moraš. Nekaj začneš in gre. Eno za drugim.« In doda: »Dobro je začeti mlad. Če bi bil starejši, verjetno ne bi imel toliko zagona.« Oba sta se za razvoj kmetije odločila že med študijem. Danes se zavedata, da je pred njima še veliko dela, vendar dejavnosti razvijata postopoma in sproti preverjata, kaj se obnese. Pri tem ostajata stvarna glede zahtevnosti kmetovanja v hribih. Zato se ne zanašata na en sam vir prihodka.

Turizem odpira možnosti za prodajo izdelkov z dodano vrednostjo, zelenjava dopolnjuje ponudbo, živali zagotavljajo mleko in meso.

Kmetija kot majhen ekosistem

Mojca in Damjan ne želita rasti za vsako ceno. Želita, da se posamezne dejavnosti dopolnjujejo, da bi čim več hrane pridelali sami in gostom ponudili izdelke, ki so tesno povezani s krajem. Kmetija leži ob slovenski planinski poti in evropski poti Via Alpina ter vidita priložnost tudi v obiskovalcih, ki iščejo stik z naravo, domačo hrano in podeželjem. Zato iščeta način, kako v zahtevnih hribovskih razmerah povezati pridelavo hrane, predelavo, turizem in družinsko življenje.

Avtohtone pasme želita ohranjati kot del žive kmetije, ki ima tudi gospodarsko prihodnost.

Vsega ne moreta urediti naenkrat. Zato njun pristop ostaja enak: korak za korakom. »Zdaj se stvari že lepo dopolnjujejo in iz tega lahko nastane majhen, a odporen ekosistem.«

S tem ne dokazujeta, da je kmetovanje v hribih preprosto, temveč kažeta, da je mogoče tudi iz omejenih možnosti ustvariti nekaj kakovostnega in dolgoročno vzdržnega. »Dajmo dokazati, da se da nekaj narediti tudi iz tega.« Tako z veliko dela, a vztrajno nastaja povezana celota, v kateri se domača dediščina, kakovostna hrana, turizem in družinsko sodelovanje medsebojno dopolnjujejo.