Na družinski kmetiji Trdič v Beli krajini se družinska tradicija prepleta z novimi zamislimi, znanjem in premišljenim razvojem. Jernej Starašinič je kmetijo prevzel od staršev in jo danes skupaj z ženo Petro ter štirimi otroki razvija naprej. Na kmetiji redijo krave dojilje, kmetujejo ekološko in meso prodajajo neposredno končnim kupcem. Njegova izkušnja kaže, kako se mora družinska kmetija prilagajati: od reje in selekcije živali do prodaje in odločitev o prihodnjem razvoju.

Danes je na kmetiji živahno tudi zaradi družine. Jernej in Petra imata štiri otroke: najstarejši Filip obiskuje drugi razred, za njim sta Elizabeta in Gabriel, najmlajši Benjamin pa se je rodil 1. julija letos. V sosednji hiši živita Jernejeva starša Peter in Metka, doma pa je za zdaj tudi eden od njegovih bratov.

Jernej je četrti od petih otrok in je odraščal v hiši, kjer so skupaj živeli starši, otroci in stari starši. »Spomnim se, da nas je za to mizo vedno sedelo devet.« Ko sta se leta 2017 s Petro poročila, sta najprej živela v manjšem apartmaju na domačiji. Po rojstvu otrok sta jima Peter in Metka prepustila hišo, sama pa sta se preselila v sosednjo. »Starša sta se umaknila in nama pravzaprav prepustila vse. Za to sem jima res izjemno hvaležen.«

Kmetija je bila njegov svet že od otroštva. »Od malega sem govoril, da bom kmet. Sploh nisem iskal drugega poklica. Zanimalo me je vse, kar je bilo povezano z živalmi in stroji. Kot otrok sem bil ves čas na traktorju z očetom.«

OD SAMOOSKRBNE KMETIJE DO KRAV DOJILJ

Jernej danes nadaljuje delo, ki ga je pred desetletji začel njegov oče Peter. Kmetijo je prevzel zelo mlad in jo iz majhne samooskrbne kmetije z nekaj kravami molznicami in pitanci postopoma usmeril v pitanje govedi, strojne usluge ter pridelavo krompirja in zelenjave. Med prvimi v okolici so imeli balirko, pomemben trg za zelenjavo pa je bil nekoč Karlovec. Po vojni so se razmere spremenile, težave z odkupom pa so jih postopoma usmerile v govedorejo.

Najprej so se ukvarjali z intenzivnim pitanjem in teleta kupovali tudi v tujini, vendar so se pojavile zdravstvene težave. Ker je bilo pitanje financirano tudi s kreditom, takšen model ni bil vzdržen. »Ko smo pitance prodali, smo z izkupičkom komaj poplačali kredit. Tako dolgoročno ni šlo več naprej. Enkrat je bilo bikov preveč, drugič jih je primanjkovalo, cena govejega mesa pa se skoraj desetletje ni spremenila.«

Leta 2000 je Peter obrnil smer. Iz Prekmurja je pripeljal prve telice lisaste pasme in začel oblikovati lastno čredo krav dojilj. »Usmerili smo se v rejo krav dojilj, saj smo želeli oblikovati svojo čredo in s tem zmanjšati stroške.« Dve leti pozneje so prešli še na ekološko kmetovanje. »To je bil v tej dolini velik preskok. Vsi so govorili, da smo malo nori, ampak smo vztrajali.«

PRODAJA MESA NA DOMAČEM DVORIŠČU

Z lastno čredo so dobili več nadzora, razmere na trgu pa so jih spodbudile k iskanju svoje poti. Leta 2008 se je kmetiji pridružila tudi mama Metka. Pustila je službo in se povsem posvetila delu na kmetiji. S pomočjo razpisa so uredili dva apartmaja na domačiji ter prostor za razsek in prodajo mesa. Začeli so previdno, z manjšimi živalmi in trupi, težkimi okoli 250 kilogramov.

Odločili so se za preprost model: samo sveže meso, brez zahtevnejše predelave. »V torek peljemo žival v klavnico, v sredo pripeljemo meso in ga pripravimo, v četrtek pridejo stranke in tako prodamo 90 odstotkov mesa. V petek vse operemo in ugasnemo hladilnico.«

Sčasoma so ugotovili, da jim bolj ustrezata jasna delitev dela in neposredna prodaja, kot širjenje v predelavo. »Trg je nasičen in ljudje zelo gledajo na ceno. Ugotovili smo tudi, da nismo vsi za delo s strankami. Mama zato dela v mesnici, jaz pa raje pripravljam meso.« Mesnico so zato prilagodili življenju na kmetiji in ni odprta ves čas. »Če delaš v hlevu, se moraš preobleči in poskrbeti za čistočo. Ne moreš pa ves dan hoditi sem in tja med hlevom in mesnico.«

Povpraševanje je hitro raslo, telet pa za vsa naročila ni bilo dovolj. »Vse, kar smo priredili, smo prodali.« Danes zakol opravljajo približno trikrat na mesec in skoraj vse meso prodajo neposredno končnim kupcem, največ iz Bele krajine, nekaj tudi iz Ljubljane. Posebnega oglaševanja skoraj ne potrebujejo, saj se glas o njihovi ponudbi širi od ust do ust. Prodajajo le meso živali, vzrejenih na njihovi kmetiji. »Le za svoje meso lahko zares jamčimo. Raje rečemo, da ga nimamo, kot da bi kupili meso drugje in ga prodajali kot svojega.«

KUPCI DANES KUPUJEJO DRUGAČE

Da bi poznal celotno pot mesa, se je Jernej za približno leto in pol zaposlil v manjši zasebni klavnici, kjer se je naučil tudi mesarskega dela. Ko ga je poškodba hrbta za skoraj dva meseca ustavila pri delu, se je pokazalo, kako težko ga je na kmetiji nadomestiti. »Točno vem, kateri kosi so za posamezno stranko. Imamo stalne stranke in si ne morem privoščiti, da bi jim dal nekaj drugega.«

Neposredna prodaja mesa je postala pomemben steber kmetije in reden denarni tok. »Pri dojiljah tega ni, redni so le mesečni stroški. Zato mora prodaja mesa na kmetiji ostati.«

V skoraj dvajsetih letih se je spremenil tudi način nakupovanja. Velikih 15- ali 20-kilogramskih paketov govejega mesa skoraj ne prodajajo več. »Kilo mesa za juho, kilo za zrezke, pol kilograma kosti … Predvsem pri strankah iz Ljubljane je opazno, da kuhajo za sproti oziroma predvsem ob koncih tedna.« Kupci imajo manjše zamrzovalne skrinje, zato so ponudbo prilagodili manjšim količinam in posameznim kosom. »Ni več tako, da pripraviš en paket po enotni ceni. Vsak kos ima svojo ceno, povprečna cena celotnega nakupa pa je okoli 12 evrov za kilogram.«

Leta 2018 je Jernej pri 25 letih kmetijo tudi uradno prevzel. Oče je želel odgovornost predati prej predvsem zato, ker so ga vse zahtevnejše kontrole in vedno več papirjev že utrujali. Približno tri leta je skupaj z očetom sprejemal odločitve, preden je nase prevzel vse odgovornosti. »Ne moreš kar čez noč reči: zdaj je vse moje. Gre za večletno uvajanje.« Jerneja so bolj zanimale živali in selekcija, očeta pa stroji. Pri plemenjakih so zato kupovali le pregledane živali z rodovnikom. »Če kupiš plemenskega bika in ne veš, kaj je oziroma kakšen je, lahko čredi narediš ogromno škode.«

OD LISASTE PASME DO LIMUZINA

Prve krave so bile lisaste pasme, vendar so imele za njihovo usmeritev preveč mlečnih lastnosti. Z izbiro ustreznih plemenjakov so čredo zato postopoma usmerili v lastnosti, pomembne za prirejo mesa. Prilagodili so tudi čas telitev, ki večinoma potekajo pozimi: približno 90 odstotkov krav teli v hlevu, nato pa jih spomladi s teleti spustijo na pašo. Teleta so takrat že dovolj velika za dobro izkoriščanje paše, plemenski bik pa ostane s čredo do odstavitve telet pri šestih do osmih mesecih. Po odstavitvi gredo teleta v pitanje, najboljše telice pa izberejo za obnovo plemenske črede. Živali praviloma zakoljejo, še preden dopolnijo dve leti.

Danes imajo okoli 110 glav govedi, v plemenski čredi pa 55 krav in telic. Lani je čredo močno prizadel modrikasti jezik. »Imeli smo približno 30-odstotni izpad. Od 40 krav smo imeli le 29 telet, zato je bilo leto zaradi tega za nas precej krizno.«

Tudi zato je Jernej vse bolj pozoren pri izbiri plemenjakov. Želel je nadaljevati z odbiro, ki jo je začel njegov oče, in jo usmeriti v večjo mesnatost ter kakovostnejše potomstvo. »Rekel sem si, da lahko z odbiro naredimo še nekaj več. Če že prodajamo meso, lahko dodano vrednost ustvarimo tudi pri živalih.«

Pri odbiri ni bližnjic. Rezultati odločitev, sprejetih danes, se lahko pokažejo šele čez več let, zato Jernej to razume kot dolgoročno delo.

Zato se je odločil za drznejši korak in izbral francoskega plemenskega bika limuzin, ki ga je našel prek Facebooka. »Plemenjaka sem pri rejcu praktično že rezerviral, doma pa še nisem nič povedal.« Zanj je odštel okoli 4.500 evrov, s prevozom pa nekaj manj kot 5.000. Ko ga je oče prvič zagledal, je bil navdušen: »No, ta je pa nekaj posebnega.«

Čez dve leti so kupili še drugega. Dva plemenjaka Jerneju omogočata, da čredo razdeli in lažje načrtuje telitve, predvsem pa se izogne parjenju v sorodstvu, ko njune hčere vstopajo v plemensko čredo. »Zdaj bom moral malo več kombinirati in telice razporejati.« Prvi francoski bik je sedaj v petem letu, na kmetiji pa odrašča že tretja generacija njegovih potomcev.

KAR VZREDIJO, PRODAJO SAMI

Pri pasmi je ostal zvest limuzinu, predvsem zaradi dobre mesnatosti in manjše zamaščenosti. Poskusil je tudi z angusom. »Rekel sem si, da moram poskusiti, sicer ne bom vedel. Ampak ugotovil sem, da je za naš trg preveč masten. Slovenski kupec ima namreč raje bolj pusto meso.« Pri telicah zato cilja na 250 do 280 kilogramov mesa. »Če jih pustiš do 300 ali 350 kilogramov in več, se začnejo bolj mastiti. Moje stranke pa tega ne želijo. Tudi mleto meso mora biti rdeče, brez belega maščobnega tkiva.«

Dolgo se je pri odbiri zanašal predvsem na oko in izkušnje, letos pa je to odločanje podprl še s podatki. Pri podjetju Bettera je kupil kletko za oskrbo goveda Dinapolis GS-220 s tehtnico. Pitance med pitanjem stehta vsaj trikrat, pred zakolom pa preveri še končno težo in klavno kakovost. »Lahko imaš analizo krme in izračunan dober obrok, ampak šele ko žival stehtaš, vidiš, kje si v resnici. Nekaj je na papirju, nekaj pa pri živali.«

Povprečni dnevni prirast je okoli 1,2 kilograma, najboljši pa dosegajo približno 1,38 kilograma. »Osnova so dobri geni, prehrana pa je tista, ki naredi piko na i.«

Pri bikih klavnost praviloma presega 60 odstotkov, pri telicah pa dosega med 58 in 60 odstotkov. A dobri geni sami po sebi niso dovolj. Osnovo zimske prehrane predstavlja travna silaža, pitancem pa dodajajo še koruzno silažo ter ječmen, tritikalo in koruzo. Večino krme pridelajo sami, dokupujejo predvsem vitaminsko-mineralne dodatke.

Tudi poljedelstvo je podrejeno istemu krogu. V ekološkem kolobarju dve do tri leta prevladuje črna detelja, sledijo koruza in žita. »Ta kolobar se nam je skozi leta najbolj obnesel. Črna detelja pušča dušik v zemlji, kar je dobro za naslednjo kulturo.« Lucerna se na njihovih nekoliko prekislih tleh ni najbolje obnesla, zato ostajajo pri črni detelji. Kljub ekološki pridelavi so pridelki dobri: lani so dosegli približno deset ton koruze na hektar in okoli štiri tone žita.

Pri krmi je veliko odvisno od vremena. »Stari ljudje so vedno govorili, da se iz prvega odkosa ne smeš norčevati. Lani je bilo dobro leto in naredili smo zaloge. To je pomembno, ker si pri matični čredi ne smeš privoščiti, da bi zaradi pomanjkanja krme prodajali najboljše krave.« Letos je suša razmere obrnila, saj morajo čredo že od začetka avgusta dokrmljevati.

KMETIJA POTREBUJE TUDI REZERVNI NAČRT

Kmetija obsega okoli 66 hektarjev, od tega je približno polovica lastnih. Do 33 hektarjev je njiv, preostalo pa so travne površine za košnjo in pašo. Pri paši niso vezani na tog sistem, temveč čredinke prilagajajo stanju površin. »Če je površina primerna za pašo, jo ogradimo in uporabimo. Tudi če vem, da jo bomo drugo leto preorali, jo lahko prej še izkoristimo za pašo.«

Število krav bi lahko še povečali, vendar Jernej ve, da širitev omejujeta predvsem čas in delo. »Povečali bi lahko še, vendar je trenutni obseg glede na hlev in količino dela že meja. »Če vsega ne moreš narediti sam, hitro ugotoviš, da si si naložil preveč. Zato nočem pretiravati.« Pomembno je, da je sistem obvladljiv, da imamo dovolj lastne krme in da vsaka žival prinaša svojo ekonomiko.«

Podobno premišljeno gradi plemensko čredo. Telice večinoma zadržuje zase, čeprav je povpraševanje po njih veliko. »Vsi bi radi pitali, nihče pa ne bi imel krav.« Tako ohranja več možnosti: če bi bilo pitanje manj donosno, lahko poveča čredo krav dojilj ali se bolj usmeri v poljedelstvo, saj ima za ekološka žita že kupca. »Želim imeti nekakšen rezervni načrt.«

Na trg mesa gleda previdno. Kot pravi, je po sklenitvi sporazuma EU z državami Mercosurja opazil tudi padec cen mesa. Opozarja tudi na razlike med pogoji domače prireje ter pridelave in uvozom iz okolij z drugačnimi standardi. »Potrošnik se premalo zaveda, kako je meso prirejeno in s kakšnimi omejitvami delamo evropski kmetje. Sorodnike iz ZDA in Portorika so ob obisku kmetije na primer presenetili številni postopki in pravila, ki jih moramo upoštevati slovenski rejci. Veliko pa je tudi na potrošniku. Vsak se mora sam odločiti, kaj bo jedel in koliko se bo o tem izobrazil.«

DELO MORA BITI PRAKTIČNO

Načelo smotrnih vlaganj se kaže tudi pri ureditvi objektov. Stari hlev za goveje pitance ima rešetkasta tla, ob njem pa so silosi, ki so jih enostavno pokrili in pitancem omogočili izpust. Novi hlev so gradili med letoma 2019 in 2021. Sprva je bil namenjen pitancem, nato so ga prilagodili za krave dojilje. »Vse je na globokem nastilju – slami, poleg tega pa so živali zelo blizu pašnika. Iz hleva jih praktično samo spustimo ven.« Ker je pašna sezona dolga, živali pa so v hlevu predvsem pozimi in ob telitvah, Jernej pri gradnji ne vidi smisla v dragih in zapletenih rešitvah.

»Zakaj bi v hlev vložil ogromno denarja, če je potem večji del leta prazen? Pomembno je, da je praktičen, funkcionalen in narejen z razumnimi stroški.«

Več pozornosti namenjajo organizaciji telitev. Kravo pred telitvijo za dan ali dva umaknejo v porodni boks, po telitvi pa jo skupaj s teletom ločijo od brejih krav. »Krava je takrat sama s teletom, kar je posebej pomembno pri telicah, ki še ne vedo dobro, kaj se dogaja. Tako imamo več nadzora.« Pri dojiljah je po njegovem najpomembneje, da je delo organizirano tako, da ga čim bolj olajšaš.

Jernej je znanje iz živinoreje nadgradil tudi s študijem kmetijstva v Ljubljani. Študij je skoraj končal, manjka mu le še diploma, ki jo želi čim prej dokončati. Pri delu na kmetiji sodeluje s kmetijsko svetovalno službo, strokovnjaki za prehrano pa analizirajo krmo in na podlagi rezultatov pripravljajo krmne obroke. Podatke pri odločanju uporablja tudi pri reji in odbiri. To še posebej velja pri odbiri goveda za prirejo mesa. »Telico izbereš po videzu, poreklu in očetu, šele po prvi telitvi in nadaljnji reji pa se pokaže, ali je bila odločitev prava.«

Njegov dolgoročni cilj ostaja čim bolj izenačena čreda pasme limuzin, prihodnost kmetije pa vidi dovolj široko, da se lahko prilagaja razmeram. Če bo rasla neposredna prodaja mesa, bo ta ostala pomemben del dejavnosti, sicer lahko poveča čredo krav dojilj, prodajo telet ali se bolj usmeri v poljedelstvo. Ekološkemu kmetovanju se ne namerava odpovedati.

O prihodnosti slovenskega kmetijstva govori neposredno. »Dokler se slovenski politiki, levi in desni, ne odločijo, kaj bi radi s kmetom, smo prepuščeni sami sebi. Sami se moramo znajti.« Sam vidi predvsem dve poti: »Ali greš na količino in konkuriraš evropskim kmetom, ker smo na istem trgu, ali pa greš v dodano vrednost – v dopolnilno dejavnost, neposredno prodajo, plemenske živali ali karkoli drugega.«

Ob drugačnih razmerah bi lahko rejo precej povečal, vendar danes razmišlja predvsem o tem, kako ohraniti in razvijati svojo kmetijo. »Če bi bilo to res podprto, bi imel brez težav 300 govejih pitancev v hlevu. Ampak dokler nikomur ni zares v interesu, kaj se dogaja s slovensko zemljo, moram najprej poskrbeti za preživetje svoje družine,« je sklenil Jernej, ki je otroško željo sedaj povezal z znanjem, izkušnjami in vsakodnevnim delom na domači kmetiji.

Za ekološko kmetovanje so se odločili na podlagi raznovrstnih izkušenj z živino. Ob tem so spoznali, da je vrnitev k naravi, brez umetnih gnojil in škropiv, edina prava pot za dolgoročno preživetje kmetije.

Hlev za krave dojilje

Pitance med pitanjem stehtajo vsaj trikrat, pred zakolom pa preverijo še končno težo in klavno kakovost.