O novem hlevu na kmetiji Černivec smo že pisali, zdaj pa smo se po nekaj časa vrnili pogledat, kako se je naložba obnesla v praksi. Kaj je prinesla živalim in kaj družini, ki z njimi vsak dan dela? Z novim hlevom so želeli zagotoviti več prostora za čredo, izboljšati pogoje reje in zmanjšati fizično obremenitev. Danes, ko je hlev že nekaj časa v uporabi, se pokaže, kako so se te spremembe odrazile v vsakdanjem delu in tudi pri mlečnosti.

Spomnimo se, zakaj so se za nov hlev sploh odločili. Stari hlev je postal pretesen, težave z živalmi pa so se vrstile. »Pohojeni seski, zdravstvene težave, težave s parklji, živina pa je bila praktično po vseh kotih,« se spominja Jernej Ličef, ki skupaj z ženo Petro ter taščo Heleno in tastom Tomažem dela na kmetiji. Ob čredi, ki danes šteje približno 400 glav govedi, od tega okoli 210 krav molznic črno-bele pasme, je bila potreba po večjem in sodobnejšem hlevu zato vse bolj očitna.

Ko je zmanjkalo prostora, sta bili možnosti dve: zmanjšati čredo ali zgraditi nov hlev. Jernej se je zavzemal za drugo, čeprav je šlo za veliko finančno naložbo, nad katero doma sprva niso bili navdušeni. »Gledali so me malo postrani in se spraševali, ali sem normalen, ker je bila naložba tako velika,« pove.

Do začetka gradnje je nato minilo približno štiri leta, kolikor so potrebovali za pridobitev vseh dovoljenj. Ko so jih dobili, je nov hlev začelo graditi podjetje Wolf System. Sodoben lesen hlev za rejo prostih krav so opremili z roboti za molžo, avtomatizacijo in drugimi tehnološkimi rešitvami. Odločitev, ki je bila doma sprva deležna precej dvomov, je tako postala resničnost. Danes pa lahko družina že precej bolj konkretno pove, kaj jim je prinesla.

Od klasične molže do robota

Med načrtovanjem novega hleva je bilo pomembno vprašanje, kako urediti molžo. V starem sistemu je bilo z njo veliko fizičnega dela. Sprva so razmišljali o rotolaktorju, nato pa obiskali več kmetij, si ogledali različne rešitve in primerjali stroške. Odločili so se za robotsko molžo. Odločitev je temeljila predvsem na tem, kar so videli v praksi. Ogledali so si več robotskih sistemov, pomembno pa je bilo tudi dolgoletno sodelovanje s ponudnikom. Jernej kot prednost izpostavlja možnost ročne molže, predvsem pri telicah, ki jih lahko tako postopoma navadijo na molžo in robota.

Telice so se na nov sistem praviloma navadile najhitreje, starejše krave pa so imele več težav, saj so bile vajene stalnega urnika jutranje in večerne molže. Z robotom so lahko na molžo prihajale ves dan. Prehod je bil zato prva dva do tri mesece precej naporen. Jernej in Petra sta približno dva meseca tudi po trikrat na noč hodila v hlev in krave usmerjala v čakališče, da bi jih navadila na nov način molže.

»Želela sva jim spremeniti navado, da bi se odvadile tiste določene ure molže,« pravi Jernej. A nekatere starejše krave vztrajajo pri svojih navadah še danes: robota obišče le zvečer in se vanj vrne spet zjutraj. Kljub začetnim težavam Jernej danes o starem sistemu ne razmišlja več. Robotska molža omogoča obvladovanje večje črede, hkrati pa manj fizičnega dela. »Res je, da moraš veliko več gledati računalnik in znati brati podatke, ampak sem zadovoljen. Na stari sistem ne bi šel več.«

Manj fizičnega dela, več podatkov

Robotska molža je spremenila tudi način vodenja kmetije. Petra in Jernej sta se na nov način dela hitro navadila, za tasta in taščo pa je bil prehod malo težji. Navajena sta bila dela, pri katerem je bil čas bolj določen: zdaj je ura za to, zdaj je treba narediti ono… Pri robotskem sistemu pa je del fizičnega dela zamenjalo drugo znanje. Na računalniku spremljajo zdravstveno stanje krav, pojatve, prežvekovanje, telitve, osemenitve in druge podatke. Pri tako veliki čredi Jerneju delo z računalnikom vzame več kot eno uro na dan.

»Krave res ne vidiš več na enak način kot prej, ko si jo pri molži vsako posebej pregledal in imel z njo neposreden stik. Zato so ti podatki zelo pomembni,« pravi Jernej. Čeprav je neposrednega stika s kravami manj, mora biti rejec še vedno prisoten med čredo, jo spremljati in biti pozoren na zamudnice, ki se pravočasno ne odpravijo v robot na molžo. Manj fizičnega dela je prineslo tudi nekaj konkretnih rezultatov.

V standardni laktaciji danes dosegajo približno 10.500 litrov mleka na kravo, od uvedbe robotske molže pa so pridobili še približno pet do šest litrov mleka na kravo na dan.

Kravam mora biti udobno

Pri opazovanju pojatev jim pomagajo pametne ovratnice, ki omogočajo natančnejše spremljanje živali in pravočasno ukrepanje. Tudi pri telitvah je lažje, saj imajo krave porodnišnico na globokem nastilju, kjer je udobneje, imajo pa tudi več prostora. Boljše je tudi stanje parkljev, saj robot za čiščenje skrbi, da so rešetke ves čas čiste. Robotska molža je le del avtomatizacije v novem hlevu. Ob določenih urah drugi robot potiska krmo proti jaslim, s čimer odpade večkratno ročno popravljanje krme. Pri nastiljanju pa Jernej za zdaj še ostaja za volanom. S strojem, na katerega naloži žagovino, se zapelje skozi hlev in nastilja ležalne bokse.

»Pomembno je, da imajo krave pod sabo nekaj nastilja. Ne maram, da ležijo zgolj na gumi. Rad imam, da je boks malo nastlan in da jim je prijetno.« Tudi pri takšnih opravilih se pokaže, da avtomatizacija ne pomeni manj skrbi za živali. Nekatera dela prevzamejo stroji, človek pa ima vse pomembnejšo vlogo pri spremljanju podatkov, nadzoru črede in odločanju.

Tehnologija je spremenila tudi Jernejev način dela. Zvečer preveri podatke, kamere in morebitna opozorila, dogajanje pa lahko spremlja tudi v času dopusta. »Edina slabost, ki jo vidim, je, da moraš imeti telefon ves čas pri sebi in biti dosegljiv.«

Na nov način dela se je moral navaditi tudi sam. Prvih štirinajst dni po zagonu je bilo posebej intenzivnih, saj je imel veliko novih informacij in vprašanj, pozneje pa je znanje pridobival predvsem s praktičnim vsakodnevnim delom.

Novi hlev je star približno dve leti in pol in v tem času so se pokazale tudi rešitve, ki bi jih Jernej danes zasnoval nekoliko drugače. »Recimo prostor za korekcijo parkljev bi naredil nekoliko večji. Tudi porodnišnico bi povečal. Na papirju je bila videti dovolj velika, v praksi pa se pri tolikšnem številu krav hitro pokaže, da bi potreboval še več prostora.« Svoje izkušnje deli tudi z drugimi kmeti, ki si prihajajo ogledat hlev. »Povem tako, kot je. Ne skrivam, kaj je dobro in kaj bi naredil drugače.«

Razvoj kmetije je tek na dolge proge

Novi hlev pa še ni pomenil konca naložb. Naslednji korak je bila ureditev hleva za teleta, predvsem z namenom, da bi zmanjšali količino ročnega dela in olajšali vsakodnevno delo. »Zdaj je precej boljše,« pravi Jernej. Černivčevi zadnjih deset let skoraj vsako leto izpeljejo kakšno naložbo. Kmetiji sproti nekaj dodajo, izboljšajo ali posodobijo, nato se lotijo naslednje stvari. Največja naložba doslej je bil novi hlev za krave molznice, vendar Jernej poudarja, kmetijo posodabljajo postopoma in tako, da bo dolgoročno vzdržna. Odločitev, da denar vlagajo nazaj v kmetijo, je zato postala skoraj samoumevna. »Včasih sem šaljivo rekel: namesto da bi si kupili vikend na morju, smo šli zidat hlev.«

Jernej meni, da sodobna tehnologija ni pomembna le za velike kmetije. Pri njih se naložbe sicer zaradi večjega obsega dela hitreje povrnejo, vendar bi morale imeti možnosti za razvoj tudi manjše kmetije. Posebej izpostavlja manjše in hribovske kmetije, kjer ljudje delo na kmetiji pogosto usklajujejo z zaposlitvijo v drugih dejavnostih, vendar želijo ohraniti zemljo in kmetovanje. Del zaslužka zato vlagajo nazaj v kmetijo, kar po njegovem na dolgi rok ni dovolj, če želimo, da se takšne kmetije ohranijo in razvijajo. Pri tem vidi pomembno vlogo države, pa tudi v zagotavljanju nasledstva, saj je prihodnost teh kmetij odvisna od tega, ali jih bodo prevzele mlajše generacije.

Kmetija ni služba od osmih do štirih

»Če družina ne drži skupaj, nima smisla. Treba se je pogovoriti in odločiti skupaj. Če vsak vleče v svojo smer, uspeha ni. Vsak mora malo popustiti.« Jernej zato prihodnost kmetijstva zato ne vidi zgolj v tehnologiji. Ta lahko delo olajša, vendar mora človek najprej sprejeti kmetovanje kot način življenja. »To ni služba, kjer delaš osem ur in greš domov.«

Na kmetijo pa vplivajo tudi razmere na trgu. Po Jernejevih besedah se je položaj od lanskega leta precej poslabšal: cena mleka je padla, stroški pa so ostali enaki oziroma se povečali. Letos položaj dodatno otežuje suša. Pri veliki čredi so visoki tudi stroški krme, elektrike, goriva in gnojil.

»Ljudje pogosto vidijo samo, koliko imamo krav in koliko mleka priredimo. Ne pomislijo pa, da z večjim številom krav rastejo tudi stroški.«

Pri nadaljnjem razvoju je zato pomembno iskati prihranke in dobro premisliti, kam usmeriti nove naložbe. Kljub težjim razmeram Jernej poudarja, da brez volje do dela ni razvoja. »Če nekaj delaš z dobro voljo in z optimizmom za naprej, imaš veliko več možnosti za uspeh.«

Ob tehnološkem napredku opozarja tudi na odnos družbe do hrane. Ljudje se po njegovem premalo zavedajo, od kod hrana prihaja in koliko je njena prihodnost odvisna od tega, da kmetije lahko obstanejo. »Ko pride suša ali druge težave, pričakujejo, da bo hrane na trgovskih policah še vedno dovolj, manjkrat pa pomislijo na delo, ki je potrebno, da tja sploh pride.«Z novo ureditvijo se je vsakdan družine precej spremenil.

Novi hlev, robotska molža, avtomatizacija in sodobna mehanizacija so zmanjšali količino fizičnega dela, hkrati pa prinesli več spremljanja podatkov in odločanja. Tehnologija za Črnivčeve ni cilj sama po sebi, temveč način, kako delo opraviti učinkoviteje in ga prilagoditi potrebam velike kmetije.

Živalim hlev zagotavlja več prostora in boljše pogoje, družini pa omogoča učinkovitejše delo z manj fizične obremenitve. Pri kmetiji takšne velikosti sodobna ureditev ni več le prednost, ampak nujen korak, če želijo čredo ohraniti, delo prilagoditi razmeram in kmetijo razvijati naprej.

Kaj je spremenil nov hlev?

• Več prostora za čredo in boljši pogoji za živali.
• Manj fizičnega dela zaradi robotske molže in avtomatizacije.
• Boljše spremljanje črede z uporabo podatkov in sodobne tehnologije.
• Manj zdravstvenih težav in boljša skrb za živali.
• Višja mlečnost: danes približno 10.500 litrov mleka na kravo v standardni laktaciji.
• Večja učinkovitost dela in manjša fizična obremenitev družine.
• Lažje načrtovanje in vodenje kmetije, tudi pri večji čredi.