Na evropskem trgu je mleka trenutno dovolj, saj se prireja v številnih državah povečuje. Tudi slovenski rejci so v zadnjem obdobju dosegali rekordne količine namolzenega mleka. Toda obilna ponudba ima tudi drugo plat: odkupne cene so pod pritiskom, stroški prireje ostajajo visoki, letošnja suša pa odpira vprašanje, koliko krme bo na voljo v prihodnji sezoni. Ob tem se število slovenskih mlečnih kmetij iz leta v leto zmanjšuje.

Podatki StoneX kažejo, da se je prireja mleka v ZDA junija medletno povečala za 2,3 odstotka, ob upoštevanju vsebnosti maščobe in beljakovin pa za 3,6 odstotka. Na Novi Zelandiji se je količina maščob in beljakovin povečala za 5,6 odstotka. Rast je bila zabeležena tudi v Evropi, kjer je bila junijska prireja medletno višja za približno 1,9 odstotka oziroma za 2,4 odstotka, če jo preračunamo glede na vsebnost maščobe in beljakovin.

Rast prireje je bila opazna v večini evropskih držav. Od januarja do junija 2026 se je količina mleka v Sloveniji in Nemčiji povečala za približno 7 odstotkov, v Avstriji za 7,9 odstotkov, v Luksemburgu in Belgiji pa za okoli 6 odstotka. Več mleka so priredile tudi Italija, Francija in Španija.

Med redkimi državami z izrazitejšim upadom je bila Romunija, kjer je bila prireja manjša za približno 11 odstotkov, nekoliko manjša pa je bila tudi na Irskem. V zadnjih dvanajstih mesecih je prireja v Avstriji zrasla za približno 8 odstotkov, v Sloveniji pa za 6,5 odstotkov.

Več mleka, nižja odkupna cena

Večja ponudba se odraža tudi na cenah. Slovenska odkupna cena mleka se je po poletnem padcu sicer začela ponovno zviševati, vendar še vedno ni jasno, ali se bo približala 50 centom za liter, kolikor je znašala v preteklih obdobjih. Junija 2026 je bila približno 22 odstotkov nižja kot leto prej in je v povprečju znašala okoli 38 centov za liter. V Italiji je bila za primerjavo okoli 45 centov, na Hrvaškem pa malo manj kot 48 centov.

Italijanski trg je za slovenske rejce pomemben, saj Slovenija del mleka prodaja tudi tja. Hrvaška je medtem precej bolj odvisna od uvoza mleka, saj naj bi bila domača samooskrba po nekaterih podatkih le okoli 40-odstotna. Mleko je zato na hrvaškem trgu strateško pomembna surovina, domače prireje pa primanjkuje. Razlika med slovensko in hrvaško odkupno ceno je zanimiva tudi zato, ker je Lactalis prisoten na obeh trgih: v Sloveniji prek Ljubljanskih mlekarn, na Hrvaškem pa prek Dukata. Na razliko med cenama sicer vpliva več dejavnikov, vendar je razkorak kljub temu precejšen.

Vreme lahko obrne trg

Cenovna gibanja pa niso odvisna le od trenutne ponudbe mleka, temveč tudi od pričakovanj glede prihodnje prireje. Sredi avgusta se je tako slika na svetovnem trgu nekoliko spremenila. Cene nekaterih mlečnih izdelkov so začele naraščati, čeprav je mleka za zdaj dovolj. Kot pojasnjuje Evropska komisija, se lahko cene masla, mleka v prahu in sira zaradi pričakovanj na trgu zvišajo že pred spremembami odkupne cene surovega mleka. V Evropi je vročina že konec junija in julija močno vplivala na prirejo, čeprav se je tedenski odkup v drugi polovici julija in na začetku avgusta ponovno povečal. Vremenske razmere tako ostajajo pomembno tveganje, saj bi ponovitev vročinskih valov ali suše in težave s krmo lahko hitro spremenile razmere. Na Novi Zelandiji bo pomemben predvsem nadaljnji razvoj vremena in morebiten vpliv pojava El Niño.

Suša prinaša dodatne stroške

Prve posledice letošnje suše slovenski živinorejci že občutijo pri zagotavljanju krme. Silažno koruzo je sicer še mogoče dobiti, vendar sta vprašljivi njena kakovost in cena. Na peščenih tleh so bile posledice suše izrazitejše, drugod pa si je koruza po obilnejših padavinah opomogla. Kmetje, ki so lahko s siliranjem počakali na dež, so ponekod dočakali boljši pridelek, drugje pa je bilo treba s spravilom pohiteti. Kakšna bo hranilna vrednost letošnje krme, bodo pokazale analize, razlike pa so lahko precejšnje.

Manj kakovostno ali manjkajočo krmo je treba nadomestiti z nakupi, kar pomeni dodatne stroške. Kmetije z večjimi zalogami iz prejšnje sezone bodo razmere lažje premostile, tiste z manjšimi zalogami pa bodo bolj odvisne od trga.

Če bi se podobne vremenske razmere ponovile tudi prihodnje leto, bi se pritisk še povečal, saj bi večje povpraševanje po krmi lahko zvišalo tudi njeno ceno.

Večja učinkovitost ne rešuje vsega

Na vse te pritiske se slovenske kmetije odzivajo tudi z večanjem učinkovitosti. Čeprav se število kmetij s kravami molznicami zmanjšuje, prireja ostaja visoka, Slovenija pa je še vedno več kot stoodstotno (130 %) samooskrbna z mlekom. Manjše število kmetij tako za zdaj nadomešča večja prireja na preostalih gospodarstvih. Ta so praviloma večja in za povečanje učinkovitosti vse pogosteje uvajajo sodobno tehnologijo. Eden od primerov je robotska molža, ki jo ima v Sloveniji približno 320 kmetij. Ob manj kot 4000 kmetijah s prirejo mleka (ocene so okoli 3700) to pomeni okoli desetino vseh, kar kaže, da je avtomatizacija del prireje, vendar še zdaleč ni razširjena na večini kmetij, kjer prevladuje reja privezanih krav (70 %).

Toda večja učinkovitost ne more neomejeno dolgo nadomeščati zmanjševanja števila kmetij. Govedoreja ima namreč pomembno vlogo tudi na območjih, kjer so možnosti za druge oblike kmetovanja omejene. Če želimo tudi v prihodnje ohraniti domačo prirejo mleka in govedorejo, bodo morali odločevalci odgovoriti tudi na vprašanje, kakšen obseg prireje želijo ohraniti in s kakšnimi ukrepi ga bodo podprli.

Rejci želijo jasnejšo usmeritev države

Od države rejci zato pričakujejo predvsem konkretne ukrepe, ki bi jim pomagali ohraniti prirejo. Med ključnimi predlogi so popis škode zaradi suše in hitro izplačilo odškodnin, ugodnejša kmetijska nafta, večja prožnost pri setvah ter ukrepi za ohranitev staleža živali. Predlagajo tudi sprostitev blagovnih rezerv, predvsem koruze, po dostopnejši ceni, ob preverjanju njene kakovosti. Med predlogi so še manj birokracije, poenostavitev postopkov pri gradnji in zgodnejša možnost razvoza gnojevke. Pomemben del prihodnjega razvoja vidijo tudi v genetiki, zdravju živali in boljšem spremljanju kakovosti mleka. Predlagajo več sredstev za genotipizacijo plemenskih živali, spremljanje zdravja ter širši nabor analiz mleka. Takšni ukrepi bi po njihovem mnenju lahko pripomogli k učinkovitejši in kakovostnejši prireji ter pomagali ohraniti konkurenčnost slovenskih kmetij.

Slovenija je danes pri mleku še v razmeroma ugodnem položaju: priredi ga več, kot ga porabi. Vendar visoka prireja temelji na vse manjšem številu kmetij. Če se bo ta trend nadaljeval, bo večja učinkovitost preostalih kmetij težko še naprej v celoti nadomeščala njihov upad. Za prihodnost slovenske prireje mleka bo zato ključno, ali bodo razmere kmetijam omogočale, da ostanejo v dejavnosti.