Ko je rejec pred leti začel razmišljati o novem hlevu, ni razmišljal o umetni inteligenci, digitalizaciji ali zelenem prehodu. Rešiti je moral namreč precej bolj konkreten problem. 150 krav je molzel tri ure in pol, stari hlev je postal pretesen, dela pa je bilo vedno več. Danes krave molzejo roboti, njihovo vedenje spremljajo kamere in pametne ovratnice. Rejec pa pravi, da so prej bolj trpele roke, zdaj pa glava.

Opisana kmetija je danes ena od 24 kmetij, vključenih v konzorcij znanja »Okoljsko, ekonomsko in družbeno odgovorna živinoreja« (ODEON). Tega podpira intervencija IRP 38 Konzorcij institucij znanja za podporo pri prehodu v krožno in trajnostno kmetijstvo, v okviru Skupne kmetijske politike (SKP) 2023–2027. Nosilec projekta ODEON je Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko.

V okviru projekta na kmetijah spremljajo zdravje, počutje, aktivnost in prirast živali, pri kravah molznicah pa tudi izpuste metana in CO₂, kakovost mleziva ter vpliv mikroklime v hlevu. Pri tem uporabljajo različne senzorje, GPS in termovizijo.

Intervencija IRP 38 povezuje znanje in kmetijsko prakso ter omogoča, da se izkušnje z novimi tehnologijami prenesejo tudi na druge kmetije.

Razlog ni v tem, da bi želeli pokazati čim več nove tehnologije. Ravno nasprotno: novi sodobni hlevi so dober primer, kaj se zgodi, ko tehnologija pride v stik z vsakdanjo kmetijsko prakso. Izkaže se, da ni vse tako preprosto, kot je videti na papirju.

Od tehnologije do praktičnih izkušenj

V okviru ukrepa IRP 38 tako na kmetiji niso pomembni le roboti, senzorji in kamere, ampak predvsem izkušnje, ki jih lahko kmetija deli z drugimi.

Kaj je bilo pri uvajanju tehnologije težko, kaj je bilo treba prilagoditi, kako so se odzvale krave in kako se je spremenilo delo kmeta, vse to so praktična znanja, ki jih je mogoče uporabiti tudi širše.

Če izpostavimo eno od sodelujočih kmetij – na njej redijo okoli 170 krav molznic. V novem hlevu je prostora za 200 krav, v njem delujejo štirje molzni roboti. Naložba je bila velika, vendar je bil osnovni razlog zanjo precej preprost. Družina ni več zmogla vsak dan toliko časa namenjati molži, hkrati pa so želeli izboljšati pogoje reje.

Prehod na robotsko molžo ni bil enostaven, saj so se morale krave navaditi, da same prihajajo do robota. Starejše so potrebovale več časa, mlajše pa so se privadile hitreje. Prilagoditi so morali tudi krmni obrok, da bi krave pogosteje obiskovale robota. Danes je hlev precej bolj avtomatiziran.

Pametne ovratnice spremljajo prežvekovanje, gibanje in pojatve, kamere omogočajo pregled nad čredo in porodnišnico, računalnik pa zbira podatke iz molznih robotov. S tem se ni zmanjšala potreba po prisotnosti rejca v hlevu, spremenilo se je predvsem to, kaj mora ta opaziti in narediti.

Če sistem zazna odstopanje v vedenju krave, to še ne pomeni, da ve, kaj je narobe. Rejec mora podatke povezati s poznavanjem živali in razmer v hlevu, zato robot lahko opozori na težavo, ne more pa nadomestiti njegove presoje.

In v tem je bistvo intervencije IRP 38 – v izmenjavi konkretnih izkušenj iz prakse. Te pokažejo, kaj je pri delu res uporabno, kaj je treba prilagoditi in kaj lahko pomaga tudi drugim rejcem. Digitalizacija zato ne pomeni, da tehnologija nadomesti rejca. Ta je še vedno prisoten, pregleduje živali, opazi težave in sprejema odločitve. Razlika je v tem, da ima pri tem na voljo več informacij.

Ukrep IRP38 preko ODEON-a rejcem omogoča, da skupaj s strokovnjaki preizkušajo nove tehnologije in načine reje, spremljajo podatke o svoji kmetiji ter pridobijo strokovno podporo pri izboljšanju reje in gospodarjenja.