Slovensko perutninarstvo je tehnološko razvito in pomemben del domače pridelave hrane, vendar se rejci vse težje prebijajo skozi visoke naložbe, okoljske zahteve, prostorske omejitve in konkurenčne pritiske. Prav o tem so spregovorili na prvem Perutninarskem dnevu na sejmu Agra, kjer so predstavili tudi novo Združenje rejcev perutnine Slovenije.

Bojan Lončar, predsednik Strokovnega odbora za perutninarstvo pri KGZS, je predstavil nekaj podatkov o stanju perutninarstva v Sloveniji. Prireja perutninskega mesa se je od leta 2000 postopoma povečevala. Rast se je nadaljevala tudi v zadnjih letih, pri čemer je bila prireja leta 2025 še višja kot v prejšnjih letih.

Spodbuden je podatek o vse večji porabi perutninskega mesa. Medtem ko je njegov delež ob ustanavljanju KGZS znašal okoli 20 odstotkov, sedaj predstavlja približno 36 odstotkov oziroma 31,5 kilograma na prebivalca letno. Prašičje meso predstavlja 37 odstotkov oziroma 32 kilogramov. Lončar je omenil tudi, da slovenske kokoši nesnice na leto znesejo približno 385 milijonov jajc. Ob tem je poudaril, da je na slovenskem trgu še vedno dovoljena prodaja uvoženih jajc kokoši, rejenih v kletkah.

Gabrijela Salobir iz KGZS je opozorila na zanimivo nasprotje: Slovenija je z zakonom prepovedala rejo nesnic v obogatenih kletkah, medtem ko se je v Italiji takšna reja še povečala. Število nesnic v obogatenih kletkah se je povečalo za en odstotek, kar pomeni 441.748 živali. Za primerjavo: v Sloveniji je v obogatenih kletkah 194.423 nesnic oziroma 14,8 odstotka vseh. S tem je Salobirjeva opozorila, kako hitro se lahko reje med državami prilagajajo različnim pravilom in kako pomembno je pri tem upoštevati konkurenčnost slovenskih rejcev.

Med zahtevami in možnostmi rejcev

Lončar je opozoril na številne ovire pri razvoju panoge, predvsem na zahtevne in drage naložbe v hleve, infrastrukturo, energetske sisteme in skladišča. Vrednost te naložbe ocenjuje na približno 500 evrov na m², zato so za razvoj potrebna dodatna sredstva. Pomembna ovira je tudi umeščanje objektov v prostor, saj javnost vse pogosteje nasprotuje gradnji perutninskih objektov.

To podaljšuje postopke pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj ter otežuje novogradnje in širitve. Dodaten izziv predstavlja tudi prag 40.000 mest za rejo piščancev. Če ima kmetija večje število mest, mora za intenzivno rejo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, kar prinaša dodatne postopke in stroške. Stroka si je prizadevala za zvišanje tega praga (na 60.000 mest), vendar pri tem ni bila uspešna.

Veliko pozornosti je namenil tudi gostoti naselitve. Njeno zmanjševanje bi moralo po njegovem mnenju temeljiti na dejanskih kazalnikih počutja, kot so zdravstveno stanje živali, kakovost nastilja, stanje nog in blazinic ter pogin. Ob morebitnih spremembah bi bilo treba zagotoviti ustrezno prehodno obdobje in sredstva za prilagoditev. Zmanjšanje gostote naselitve namreč neposredno vpliva tudi na ekonomiko reje.

»Pri hlevu velikosti 1000 m² bi zmanjšanje z 39 na 33 kilogramov na m² pomenilo približno šest ton manj mesa na turnus oziroma okoli 36 ton manj na leto pri šestih turnusih.«

»To ni malo, ampak kar precej, in te razlike si zdaj v našem slovenskem, regionalnem sistemu ne moremo privoščiti, ker je težko tako hitro pridobiti novogradnje in adaptirati starejše objekte,« je poudaril Lončar. Na področje reje vse bolj vplivajo tudi trgovci, ki poleg zakonskih zahtev uvajajo lastne standarde, med drugim gostoto 30 kilogramov na m² in počasneje rastoče linije. Izziv ostajata zahtevna okoljska zakonodaja in umeščanje objektov v prostor.

Zaradi prostorskih omejitev Slovenija po Lončarjevem mnenju ni primerna za velike oziroma »gigantske« sisteme reje, številne novogradnje in širitve pa otežujejo tudi dolgotrajni postopki pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj. Kot primer dobre prakse je omenil Nizozemsko in Dansko, kjer imajo večji objekti sodobne prezračevalne sisteme, vendar takšne naložbe zahtevajo velika sredstva.

Med pomembnejšimi izzivi je izpostavil tudi opuščanje reje in pomanjkanje mladih prevzemnikov. »Rejci se zaradi starosti umikajo, mlajši pa se za nadaljevanje dejavnosti pogosto ne odločajo, zaradi visokih stroškov, zahtevnega vzdrževanja objektov ter dolgotrajnih in zapletenih postopkov za gradnje.

Za izboljšanje razmer zato predlagajo 60-odstotni delež nepovratnih sredstev za novogradnje, dodatne točke za mlade rejce in območij z manj živinoreje, posebne razpise za perutnino, določitev območij, primernih za živinorejo, hitrejše postopke pri širitvah ter standardizirane postopke za tipske hleve.

Ideja tipskih hlevov po Lončarjevih besedah ni nova. Spomnil je, da so v 60. in 70. letih ter tudi pozneje v nekdanji Jugoslaviji gradili tipske objekte za matične jate, pogosto dolge od 80 do 100 metrov in široke okoli 11 oziroma 12 metrov. Danes so hlevi bolj prilagojeni posameznemu rejcu in terenu, vendar bi bilo po njegovem mnenju smiselno znova razmisliti o tipskih rešitvah.

Kaj potrebuje slovensko perutninarstvo?

»Nove rejce, nove hleve, tehnološke posodobitve, konkurenčne pogoje reje, učinkovito biovarnost in dolgoročno stabilen trg,« je povzel Lončar. Slovenski objekti so po njegovih besedah tehnološko dobro opremljeni, biovarnost pa je na visoki ravni. Ključni izzivi tako ostajajo predvsem novi rejci, naložbe v hleve in stabilni pogoji za razvoj panoge.

Slovensko perutninarstvo je tehnološko razvita in izvozno usmerjena panoga, ki pomembno prispeva h kmetijstvu in prehranski varnosti. Prednost je tudi razpršena prireja po vsej Sloveniji, pri čemer so rejci temelj celotne proizvodne verige. Lončar je opozoril, da so si rejci pri sami reji precej podobni, razlikujejo pa se po lokalnem okolju, v katerem delujejo, kar jim otežuje skupen nastop pri vprašanjih, kot so razpisi in pogoji reje.

O prihodnosti panoge z vidika skrbi za počutje živali je spregovorila izredna profesorica dr. Manja Zupan-Šemrov, vodja projekta »Doživi trajno«. Projekt je bil izveden v okviru razpisa Ministrstva za kmetijstvo, njegov cilj pa je priprava predlogov standardov in nadstandardov za različne kategorije perutnine kot podlage za prihodnji ukrep dobrobiti živali. V projektni skupini je sodelovalo šest predstavnikov različnih področij, od KGZS in industrije do veterinarjev ter strokovnjakov Biotehniške fakultete.

Skupaj so pripravili 90-stranski dokument, ki temelji na povezovanju znanja, izkušenj rejcev in razmer v slovenski reji. Predlog je zasnovan na osnovnih standardih in nadstandardih, pri čemer osnovni standard ne predstavlja zgolj zakonskega minimuma, temveč raven pogojev, ki omogoča kakovostno in dolgoročno vzdržno rejo. Pri pripravi so upoštevali evropsko zakonodajo, znanstvena spoznanja ter predvsem slovenske razmere in izkušnje rejcev.

Standardi po meri slovenske reje

Posebno pozornost so namenili nadstandardom, pri čemer je dr. Zupan-Šemrov opozorila, da ti sami po sebi še ne zagotavljajo boljšega počutja živali. Predlog zato temelji na merljivih kazalnikih ter slovenskem znanju, razmerah in izkušnjah iz prakse, ne na prepisovanju tuje ali evropske zakonodaje.

Ključna novost so objektivni in preverljivi kazalniki, ki počutje ocenjujejo neposredno na živalih, ne le na podlagi opreme in pogojev v hlevu.

Predlagane standarde in nadstandarde so razdelili na štiri področja dobrobiti: upravljanje in krmljenje, mikroklimo in kakovost nastilja, prostorske pogoje ter kazalnike, vezane neposredno na žival, med drugim njeno zdravstveno stanje in boleče posege. Kot primer je dr. Zupan-Šemrov predstavila kakovost zraka pri pitovnih puranih. Osnovni standard ohranja zakonsko mejo 20 ppm amonijaka, pri nadstandardu pa so iskali vrednost, ki bi bila glede na slovenske razmere dosegljiva čim širšemu krogu rejcev (10 ppm).

Pri tem je poudarila, da skrb za počutje ni pomembna le za živali, temveč tudi za rejca. Pri jarkicah so kot osnovni standard predlagali pet centimetrov krmilnega roba na žival, nadstandard pa osem centimetrov, kar zmanjšuje prerivanje, agresivnost in možnost poškodb. Pri matičnih jatah lahkega tipa osnovni standard predvideva eno gnezdo na sedem kokoši, nadstandard pa več gnezd, ki omogočajo več izbire in izražanje naravnega vedenja.

Strokovna skupina predlaga, da bi se rejec v ukrep dobrobiti vključil z izpolnitvijo vseh osnovnih standardov, ki niso točkovani in so prilagojeni slovenskim razmeram. Nato bi izbiral med nadstandardi, za katere bi prejemal točke. Za vključitev bi jih moral zbrati najmanj deset, pokrivati pa bi morali vsaj tri od štirih področij dobrobiti. Med njimi bi moral biti tudi vsaj en kazalnik, vezan neposredno na žival. Predlog je še v strokovni razpravi, zato skupina od rejcev zbira pripombe in predloge, da bi sistem pred dokončno pripravo čim bolj približali razmeram v praksi.

Združenje dobiva zagon

O pomenu novega Združenja rejcev perutnine Slovenije in prihodnosti panoge pa je spregovorila Liljana Štalcer Zupanič. Ob pogledu na polno dvorano je poudarila, da prisotnost rejcev, podjetij, stroke in drugih deležnikov potrjuje pravo pot združenja. Tudi slogan »Skupaj za prihodnost slovenskega perutninarstva« po njenem ni zgolj fraza. Veseli jo, da je bil na sejmu Agra prvič organiziran Dan rejcev perutnine Slovenije kot prostor za srečanje in izmenjavo.

Slovensko perutninarstvo se je gradilo s sodelovanjem rejcev in stroke, pomembno vlogo pa je imela tudi Veterinarska fakulteta s svojo sekcijo za perutninarstvo. Po zatišju v zadnjem desetletju želijo znova povezati stroko, ohraniti pridobljeno znanje in ga prenesti na mlajše generacije. To je pomembno tudi zaradi izzivov, od globalne konkurence, podnebnih vplivov in pritiskov javnosti do stroškov, zakonodaje, okoljskih zahtev, naložb, dobrobiti živali in menjave generacij. »Naša želja je, da naredimo perutninarstvo privlačno za mlade generacije,« je poudarila.

Visoki evropski standardi skrbi za počutje in pričakovanja potrošnikov se prepletajo z močnim globalnim konkurenčnim pritiskom. Zato morajo biti po njenem ti standardi prepleteni z razvojnimi, investicijskimi in ekonomskimi pogoji za rejce.

Od prvotne zamisli do 73 članov

Zamisel za ustanovitev Združenja rejcev perutnine Slovenije se je pri KGZS pojavila leta 2021 kot odgovor na razdrobljenost različnih obstoječih organizacij. Novo združenje jih ne želi nadomestiti, temveč povezati njihovo delo in zastopati interese rejcev različnih velikosti in proizvodnih usmeritev.

Ob ustanovitvi je imelo deset članov, letos pa se je po širši predstavitvi rejcem, podjetjem in institucijam njihovo število povečalo na 73.

Združenje vključuje male in velike rejce brojlerjev, puranov, nesnic, rac, gosi in drugih vrst perutnine ter profesionalne, družinske in ekološke rejce. K sodelovanju želijo pritegniti tudi veterinarje, tehnologe, agronome, ekonomiste, pravnike in druge strokovnjake. »Če želimo rejcem ponuditi celovito podporo, potrebujemo širok krog strokovnjakov in znanja,« je dejala.

Pomemben cilj je tudi javnosti bolje predstaviti dejanske pogoje reje, odgovornost rejcev ter pomen domače prireje. »Želimo nastopati z jasnimi, preverjenimi in strokovno utemeljenimi sporočili ter vključevati vse deležnike,« je poudarila. Združenje želi biti odgovoren sogovornik odločevalcem, medijem in javnosti ter zastopati skupne interese panoge. Ob tem želi spodbujati strokovni razvoj, izobraževanje in izmenjavo znanja. Njegova vizija je trajnostno, konkurenčno in spoštovano slovensko perutninarstvo, ki zagotavlja kakovostno hrano, dobro počutje živali in prihodnost novim generacijam.