Skupna kmetijska politika (SKP) Evropske unije 2023–2027 kmetijam pomaga preživeti in obdržati zemljišča, spodbuja ekološko pridelavo in varstvo okolja ter obenem zagotavlja, da kmetje dobijo pošteno plačilo za svoje delo. Z nadgradnjo obstoječih standardov intervencija IRP19 Ekološko kmetovanje utrjuje trajnostno prihodnost slovenskega kmetijstva. V praksi to pomeni nove izzive in prilagajanja, ki se dotikajo vsakdanjega življenja na kmetijah, od načina obdelave zemlje do režima košnje in gnojenja. In prav te usmeritve se zrcalijo v vsakdanjem delu Janeza in Jane na kmetiji na Pijavi Gorici, tik za križiščem, kjer se cesta začne vzpenjati proti Turjaku. Sama obdelujeta okoli 50 hektarjev zemlje, večinoma v najemu, razdrobljene so po močvirjih, hribih in travnikih, ki so tako raznoliki, kot so raznolike evropske politike o kmetovanju.

Del površin je v območju Natura 2000, kjer so omejitve gnojenja in čas košnje strogo določeni. Skupna kmetijska politika (SKP) namreč spodbuja trajnostno upravljanje naravnih virov in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Jana in Janez kmetijo upravljata povsem sama; njune tri hčerke so se odločile za svojo pot in niso nadaljevale poslanstva staršev. Pridelujeta sedem vrst žita, ki ga meljeta v lastnem mlinu, in redita krave dojilje. Delo je težko, stroški so visoki in prihodnost negotova, a vendarle kmetujeta, kot narekuje politika in njun tradicionalni vsakdan.

Kmetija je ekološka, kar pomeni, da pridelujeta brez pesticidov in umetnih gnojil. Ukrep IRP19 Ekološko kmetovanje kot del SKP pa spodbuja naravne metode in trajnostno upravljanje tal. Tako Janez in Jana ohranjata kakovost hrane, zdravje živali in rodovitne njive.

RAZDROBLJENE PARCELE KOT LOGIČNA REŠITEV ZA PREŽIVETJE

Pol je njiv, pol pa travnikov, površine imata v hribih, na težki in lahki zemlji, šoti in glini, skratka povsod, kar je povsem smiselno. »Že od nekdaj velja, da so površine razdrobljene, ravno zato, da imava povsod kos zemlje. Ko je bila suša, so kulture rodile na močvirju, ko je bilo mokro, pa je na močvirju gnilo, na hribu pa vse uspevalo. To je še danes povsem logična rešitev za preživetje, le da zahteva več dela,« pojasni Janez. »Vsa nadaljnja razdeljevanja zemlje na še manjše parcele v parceli so nastala zaradi dedovanja, ne zaradi logike pridelave hrane.«

Koruzo pridelujeta za polento in moko, največ hektar, ker je povpraševanje po njej manjše. »Ljudje je večinoma niti ne uporabljajo, razen za polento ali pa da v njej povaljajo ribe,« se nasmeji Janez. Pove, da je ta polenta izjemno okusna, z veliko hranili. Vse žito, ki ga meljeta v moke, pridelata sama. Pridelata pa tudi žito za teleta, da pridobivajo na teži, saj je barjanska trava slabše kakovosti. Dobijo tudi domač grah za beljakovine, tritikalo, ječmen in malo koruze, če ostane. Za moko pridelujeta sedem kultur: rž, ajdo, piro, pšenico, koruzo, ječmen in tritikalo. Vsaka ima svoje obdobje setve, pridelave, shranjevanja in čiščenja. Moko in zdrob meljeta v domačem mlinu na kamen. »Mlin na kamen omogoča mletje brez pregrevanja, kar ohranja vse dobre snovi v moki,« pojasnjuje Janez.

DRAŽJE, VEČ DELA, A VREDNO

Za sušenje uporabljata dve večji komori po 15 kubičnih metrov in tri manjše po dva kubična metra. Ob tem uporabljata različne ventilatorje, prilagojenih moči glede na velikost prostora, skupaj z elektronskim regulatorjem zraka. »Za segrevanje uporabljava webasto grelce na nafto, ki zrak usmerjajo neposredno v ventilator; za več toplote pa je treba uporabiti več grelcev. Enako je pri sušenju bal, 50-kilovatni webasto grelec omogoča, da bale dosušiva, ne da bi izgubile hranila.«

Tudi skladiščenje žita je Janez izboljšal. »Kaščo sem obložil z izolacijo, tako da danes deluje kot hladilnica. Žito je zaščiteno pred škodljivci in ohranja visoko hranilno vrednost. Prostor z desetimi zabojniki po en kubični meter hladim na devet stopinj, kar preprečuje razvoj moljev in hroščev. Ličinke se začnejo razvijati pri petnajstih stopinjah.«

Janez in Jana ekološko pridelujeta žita in redita dojilje, pri čemer jima pomembno oporo nudi SKP 2023–2027. Izravnalna plačila, predvsem ekološka (IRP19), pomagajo pri kritju stroškov ekoloških gnojil.

»Če si res predan tovrstni pridelavi, razlike med konvencionalnim in ekološkim kmetijstvom niso tako velike,« pravi Janez. »Se pa hitro pokažejo pri stroških in času – dela je bistveno več, vložki pa so občutno višji.« Ekološkim gnojilom je namenil skoraj sedem tisoč evrov, in sicer nekaj tisočakov le za kalcitni pesek, obogaten z algami in devetimi odstotki fosforja. Ta žitom daje moč, lepo barvo in dober zagon rasti. Njive zato odlikuje zdrava, enakomerna barva, kar je odraz tal, bogatih z mikroorganizmi in dobro prepustnih za vodo in zrak.

»Zemlja je temna, živa in rodovitna. Pridelek je sicer lahko za kakšno tono manjši kot pri konvencionalni pridelavi, a kakovost to več kot nadomesti,« dodaja. Takšne razmere so značilne za območja z naravnimi omejitvami, kjer je pridelava bolj tvegana in odvisna od vremena. Podporni mehanizmi SKP 2023–2027, zlasti plačila za takšna območja, kmetijam, kot je njuna, omogočajo ohranjanje pridelave ter vlaganje v prilagoditve, ki zmanjšujejo izgube in izboljšujejo kakovost pridelkov.

BOLEZEN JE SPREMENILA SMER

»V ekološko kmetijstvo sva se preusmerila, ker sem zbolel,« začne Janez brez olepševanja. »Leta 2013 so mi odkrili raka. Uspešno so me operirali, odstranili so mi ščitnico in takrat sem se odločil, da se ne grem več konvencionalnega kmetijstva in škropljenja pridelkov s pesticidi.« Pred tem je bila njuna pot povsem drugačna. »Ukvarjala sva se s prirejo mleka,« pove. Spremembe so bile zato temeljite, saj sta zamenjala vso čredo. »Molznice sva opustila, danes imava dojilje, večinoma pasme limuzin in križanke z lisasto, imava pa tudi dva plemenska bika pasme limuzin.«

Ko se ozre nazaj, prizna, da brez bolezni verjetno nikoli ne bi naredil tega koraka. »Še danes bi delal po starem. Na srečo sem zdrav, rak se ni razširil, le brez ščitnice sem ostal.« In z rahlim nasmeškom doda: »Se pa vedno pošalim, da sem takrat začel kmetovati kot penzionist, saj sem molznice zamenjal za dojilje.« Delo na kmetiji je sedaj drugače organizirano, a ne nujno lažje. »Če ne bi pridelovala še žit, bi bilo res precej manj dela,« pravi.

POVPRAŠEVANJE RASTE

Čreda dojilj se pase na šestih različnih lokacijah. Spomladi živino Janez razporedi glede na dovoljeno obtežbo, tam pa ostane vse do jeseni. »Na vsaki lokaciji imajo vodo, krmilnik z mrvo, sončne celice in električnega pastirja – vse je urejeno kot celoten sistem.« Na kmetiji je od 25 do 30 krav, dva plemenska bika ter podmladek, telice in telički. »Skupaj je okoli 60 glav.« Med sezono so na paši, pozimi pa doma, kjer jih krmita s senom, brez koruzne silaže.« Trenutno so živali še doma, del teličkov sta prodala, nekaj pa jih namenila tudi za meso.

Ta način reje je v skladu z ukrepom IRP28 Dobrobit živali, ki spodbuja zagotavljanje naravnih življenjskih pogojev in kakovostnega bivanja živali. Upravičenci, ki izpolnjujejo pogoje, kot sta paša in urejen izpust, lahko za to pridobijo tudi dodatno finančno podporo.

»Če ni dovolj strank ali je telet preveč, prodava meso,« pravi in doda: »Strank ne iščem, one najdejo mene.« Večino govejega in telečjega mesa prodata doma, kjer imata urejeno manjšo prodajalno. Meso po želji kupcev tudi vakuumirata ali ustrezno zorita.

»Pri mokah je tako, da jih nisva podražila že pet let,« pravi Janez. »Zdaj bo najina moka kmalu celo cenejša od tiste v velikih trgovskih centrih.« Prodajata jo v zadrugah v Vodicah, Grosupljem in Laškem, približno tretjino pa neposredno doma. Ob tem Janez odkrito prizna, da ga navade kupcev včasih presenečajo. »Ne razumem, zakaj ljudje raje posegajo po cenejši moki v trgovinah, namesto da bi prišli k nam po bolj kakovostno, pogosto celo za nižjo ceno.« Janez poudarja, da na kmetiji z Jano dosledno sledita načelom ekološke pridelave in si prizadevata, da pridelki čim hitreje in neposredno pridejo do kupcev.

OD NJIVE DO MOKE

Janez pravi, da je velika razlika, ali imaš kmetijo le za lastno pridelavo hrane ali od nje res živiš. »Pa še to, zdaj se prodajajo družinske hiše z nekaj sto kvadratnimi metri zemlje za visoke vsote, kjer komaj avto parkiraš in praktično nič drugega ne moreš. Takšne nepremičnine bodo v prihodnje le še bolj oteževale samooskrbo družin,« razmišlja.

Stroje ima svoje. »Kombajn je iz leta 1965 in zahteva veliko vzdrževanja, velikokrat ga moram popravljati. To je še posebej zahtevno v sezoni,« pojasnjuje. Kombajn je nujen, saj na njivah raste sedem različnih vrst žit. »Kako naj v pravem času najdem kombajnista za vsako kulturo?« se sprašuje. Spominja se, kako je nekoč dež namočil zrelo pšenico na njivi. »Ena ploha ni težava, a če dež zrnje namoči, se aktivira kaljenje. Kalček pobira hranilne snovi, moka pa ni več taka, kot bi morala biti. To sva že izkusila, zdaj pa veva, da je najbolje žeti tik pred zrelostjo in zrnje doma dosušiti.«

Tudi plevel je stalnica, ki ga kombajnisti ne marajo. »Imam česala, s katerimi uničim veliko plevela, a ga vedno nekaj ostane,« dodaja Janez.

MLIN NA KAMEN

Z mlinom na kamen meljeta žita, da moka ohrani vse hranilne snovi. Če žita meljeta v drugih mlinih, morajo biti registrirana kot ekološka, sicer ni sledljivosti, a takih mlinov je v Sloveniji malo. »Le žita za kašo voziva v Ljutomer, moko pa vso meljeva doma in sproti, po naročilu, do največ 10 kilogramov rezerve, da ne izgublja na kakovosti. Proces je počasen, saj se moka ne sme pregrevati, zato na uro zmeljeva le do 10 kilogramov. Ob mlinu je tudi čistilec, ki odstranjuje prah.« Janezova žena Jana ima z mletjem in pakiranjem moke veliko dela. »Ob večjih naročilih ji pomagam, ker je delo res zamudno,« pripoveduje Janez. »Če zapreš 40 vrečk, te kar prsti bolijo, če nimaš kondicije,« se pošali. Kupci najraje izberejo pšenično belo moko, čeprav mleta na kamnu ni povsem bela. Veliko gre tudi ajdove moke, ki je pogosta ozelenitvena kultura. »Po ječmenu odlično uspeva, starejši ljudje pa so vedno rekli, da je treba imeti ajdo vedno na zalogi za leto dni vnaprej. Nekoč je to pomenilo gotovost za preživetje, sedaj pa to ni več nujno, če je zmanjka, jo preprosto kupiš v trgovini.«

KMETIJA, KI OSTAJA ŽIVA

Kolobar je preprost, saj ne kmetujeta intenzivno in razpolagata z veliko rezervnimi površinami. »Polovica zemljišč so pašniki, polovica njive, četrto leto pa uporabljava travno-deteljno mešanico (TDM), ki omogoča pridobivanje dušika, obnovo ruše in zmanjšuje pojavnost plevela. Nato preorjem in posejem žito, potem pa spet uporabim TDM.«

V okviru Skupne kmetijske politike (SKP) so izravnalna plačila v veliko pomoč, še posebej ekološka (IRP19 Ekološko kmetovanje), ki pomagajo pri pokrivanju stroškov. Plačila za dobrobit živali (IRP28) podpirajo kakovostno pašo črede.

V Janezovem primeru koristijo pri nakupu ekoloških gnojil. V resnici se višina podpore vsako leto zmanjšuje zaradi inflacije, zato je dejanska vrednost subvencij občutno nižja kot pred leti.

Janez je neutrudljiv in ves čas načrtuje razvoj kmetije, počiva pa le, ko je res utrujen. Kot pravi, mu bližnji včasih svetujejo, naj kmetijo proda in se z ženo preseli v katero od azijskih držav, kjer bi s pokojnino lahko mirno in dobro živela. A Janez se temu le nasmehne. Kmetije ne bo prodal in Azije ne bo izbral za dom. Bo pa upošteval ženo, ki opozarja, da morata dejavnosti omejiti, saj dopolnilne aktivnosti od njiju zahtevajo veliko truda. A Janez dodaja, da vse to počne zato, da kmetija ostane živa in samostojna.