Logistika, stroški prevoza in minimalne količine vse bolj določajo pravila na odkupnem trgu mleka. Na Goričkem se ta premik kaže v spremembah organiziranega prevzema, njihovi učinki pa so v zadnjih mesecih postali vidni tudi na terenu. Mlekarska zadruga Ptuj je v začetku letošnjega leta ponovno uvedla prag 300 litrov mleka na posamezen odvoz in prekinila organiziran prevzem pri kmetijah, ki tega pogoja ne dosegajo. Čeprav odločitev ni nova, so njene posledice zdaj konkretne, predvsem za kmetije, ki ne dosegajo tega minimalnega praga in se soočajo s prilagoditvijo na nove pogoje odkupa.

Zakaj 300 litrov?

Janko Petrovič, ki vodi Mlekarsko zadrugo Ptuj, pojasnjuje, da minimalni prag 300 litrov ni nova zahteva, temveč zgodovinsko pravilo, ki so ga v obdobju upadanja prireje mleka v Prekmurju nekaj časa tolerirali. »Ta prag je bil vedno določen kot pogoj, ki se je ob zaostritvi pravil glede delovnega časa prevoznikov in organizacije odvoza mleka znova začel dosledno uporabljati,« pravi.

Rejci opozarjajo, da isti prevoznik še vedno vozi po enaki relaciji, le da se pri nekaterih kmetijah ne ustavlja več, in se sprašujejo, ali je res ključna težava delovni čas, če se pot ni skrajšala, temveč so se spremenila le mesta postankov. Po njihovih izračunih postanek na kmetiji traja približno deset minut, zato menijo, da bi ob drugačni organizaciji še obstajal manevrski prostor. Organizacija prevzema mleka pa se sklicuje na omejitve delovnega časa voznikov, ki jih določa Uredba (ES) št. 561/2006.

Pojasnila glede razpršenosti lokacij

Petrovič pojasnjuje, da je moral voznik v 24-urnem ciklu prevoziti približno 460 kilometrov in pobrati mleko na 97 lokacijah, pri čemer 44 točk ni dosegalo minimalnega praga. Med njimi je tudi deset skupinskih zbiralnic, ki prav tako ne dosegajo 300 litrov. Po njegovih besedah so pričakovali, da se bo količina mleka v njih sčasoma povečala, vendar se to ni zgodilo v vseh primerih. Del rejcev se je namreč odločil za prehod k drugim odkupovalcem (KZ Radgona, SKZ Ljutomer-Križevci, Mlekop,…), zato se je tok mleka preusmeril drugam.

»Ob takšni razpršenosti lokacij in majhnih količinah mleka je odvoz mleka ob hkratnem spoštovanju pravil o delovnem času logistično zelo zahteven, saj bi se vozilo moralo ustavljati na številnih mestih za prevzem zelo majhnih količin. Zato vsekakor ni šlo za to, da mleka ne bi želeli odkupiti ali ga pošteno obračunati,« poudarja.

Na očitke, da bi bilo ob drugačni organizaciji še vedno mogoče ustavljanje pri manjših kmetijah, odgovarja, da so pri tem ključne operativne omejitve, časovni okviri in tveganja na terenu.

Ob tem dodaja, da imajo na svojem območju delovanja še vedno približno 70 skupinskih zbiralnic, ki manjšim rejcem omogočajo oddajo mleka. »Prav zato težko sprejemamo očitke, da z omejitvami izločamo male rejce,« še dodaja.

Možnosti za ohranitev odkupa

Rejci so izpostavili, da je sprememba prišla nenadno in brez primernega terenskega dialoga ter da so pogoji postavljeni na podlagi količine, ne posamezne situacije. V zadrugi odgovarjajo, da so jim ponudili štiri možnosti. In sicer možnost povečanja prireje ob strokovni podpori –  na to se je odzvala ena kmetija. Druga možnost je bila uvedba prevoznega bazena, s katerim bi mleko rejci sami pripeljali do skupinske zbiralnice ali do lokacije, kjer se pobira večja količina. Za to sta se odločila dva.

Tretja možnost je bila oddaja mleka prek obstoječih skupinskih zbiralnic, teh je namreč v regiji še vedno 15 in so oddaljene približno 5 do največ 7 kilometrov, vendar je bila ta rešitev za večino logistično zahtevna. Četrta možnost je bila opustitev prireje mleka ali menjava odkupovalca.

»Kdor se je želel prilagoditi, je imel možnosti. Poleg tega smo pogodbo o odkupu mleka prekinili brez odpovednega roka, kar je bil sklep upravnega odbora, ne moja osebna odločitev,« poudarja Petrovič. Po njegovih podatkih je 15 kmetij prešlo k drugim odkupovalcem, nekatere so prirejo opustile, druge so se preusmerile. Skupno so tako izgubili približno 60.000 litrov mleka mesečno.

Foto: Shutterstock

Širši kontekst

Rejci opozarjajo na slabe razmere v govedoreji na Goričkem in menijo, da odločitev zadruge nedvomno ne prispeva k stabilizaciji dejavnosti. Živinoreja je na tem območju sicer že več desetletij v upadu, kar se odraža v postopnem zmanjševanju števila aktivnih kmetij in prireje.

Dejavnost je v težavah tudi zaradi dolgoletnega pomanjkanja vlaganj v objekte, težave pa ostajajo pri generacijskem prenosu, saj je zanimanje mladih za prevzem kmetij nizko. K preoblikovanju panoge so prispevale tudi spremembe v nekdanji zadružni in mlekarski infrastrukturi ter zmanjševanje prebivalstva, kar je dodatno vplivalo na strukturo kmetij in rabo prostora.

Ob tem rejci poudarjajo, da je mleka na trgu dovolj, del se ga celo uvozi v obliki mlečnih izdelkov in surovega mleka, zato menijo, da mali proizvajalci v takšnem sistemu postopoma izgubljajo prostor.

Petrovič odgovarja, da sistem ni namenjen izključevanju, temveč ohranjanju vzdržnosti. V Prekmurju je po njegovih podatkih v devetih letih, odkar deluje v Mlekarski zadrugi Ptuj, število kmetij padlo s 420 na 150, kar pripisuje širšim strukturnim spremembam v dejavnosti.

Rejci pa na drugi strani opozarjajo, da spremembe pogojev predvsem manjšim kmetijam dodatno otežujejo obstoj ter da spremembe organizacije odkupa mleka na Goričkem že vplivajo na strukturo prireje. Zapiranje kmetij, njihovo preusmerjanje in prehajanje k drugim odkupovalcem – vse to kaže, da se sistem dejansko preoblikuje v praksi. V takšnem okolju se prostor za manjše rejce postopoma oži. Prihodnji razvoj pa bo pokazal, ali bo panoga uspela ohraniti razpršeno prirejo ali se bo še naprej koncentrirala pri večjih rejcih.