SKP 2023–2027 spodbuja trajnostno in kakovostno pridelavo hrane ter podpira inovativne pristope v ekološkem kmetovanju. Eden izmed navdihujočih primerov takšne prakse je ekološka kmetija Pr’ Turk, ki v okviru intervencije IRP19 Ekološko kmetijstvo dosledno sledi dobrim praksam pridelave živil živalskega izvora in sezonske zelenjave. Kmetija Pr’ Turk leži v hribovitem predelu občine Šmartno pri Litiji, kjer se narava še vedno zdi neukročena. Njeno ime izhaja iz ustnega izročila iz časa turških vpadov v 15. in 16. stoletju, ko naj bi se na tem območju naselil pravi Turek.

Osrednja dejavnost kmetije je danes živinoreja. Redijo krave dojilje s teleti pasem aberdeen angus in wagyu, ki večino leta preživijo na pašnikih, pozimi pa jih krmijo s kakovostnim suhim senom iz lastne sušilnice. Pomembno vlogo pri ohranjanju travnikov imajo burske koze, ki s pašo naravno »čistijo« zaraščene površine. »Za nas je ključno, da žival živi dobro življenje. Le tako lahko dobimo res kakovostno meso,« poudarja Jernej Poglajen, nosilec kmetije, na kateri je dobro počutje živali temelj njihove filozofije.

Leta 2020 so uvedli dopolnilno dejavnost predelave mesa. Uredili so sodobne prostore za razsek in hladilnico, zakol pa poteka enkrat mesečno, torej v manjšem obsegu in z velikim poudarkom na kakovosti. V ponudbi imajo sveže in zorjeno meso telet, krav in kozličev, ki ga kupci cenijo zaradi okusa, kakovosti in jasnega izvora. »Ljudje želijo vedeti, od kod prihaja hrana. Mi jim lahko pokažemo celotno zgodbo od pašnika do krožnika,« dodaja Jernej.

Pristna zgodba hribovske kmetije

Poleg mesa sezonsko ponujajo tudi zelenjavo: šparglje, zelje, čebulo, rdečo peso in druge pridelke, ki dopolnjujejo njihovo ekološko ponudbo. Pri trženju stavijo na neposreden stik s kupci in zaupanje, ki ga gradijo z odprto komunikacijo ter prepoznavno zgodbo kmetije.

Takšen pristop podpira tudi intervencija IRP04 v okviru SKP 2023–2027, ki krepi prepoznavnost ekoloških izdelkov in spodbuja kratke dobavne verige.

»Kmetijo sem podedoval po očetu in stricih. Stric Tone je na njej ostal sam, kmetija pa je začela nazadovati. Sam sem mu pomagal že od študija na Veterinarski fakulteti, zdaj pa 14 let delam kot terenski veterinar na območju Šmartnega pri Litiji in širše okolice,« pripoveduje Jernej. Sprva je pomagal pri vsakodnevnih opravilih, nato pa je kmetijo ob pobudi družine tudi uradno prevzel. »Leta 2016 sem kandidiral kot mladi prevzemnik in bil uspešen v sklopu polprofesionalnih kmetov, kar je bil velik zagon za kmetijo.«

S sredstvi so posodobili mehanizacijo ter postopno širili in čistili travniške površine. V tem obdobju sta se rodila tudi hči Nuša in sin Nejc. »Takrat sva s partnerko Petro začela resno graditi zgodbo in si postavila jasne cilje za kmetijo.« Redijo okoli 12 glav goveda in približno 15 odraslih koz z mladiči. »Vse, kar priredimo, tudi sami predelamo. Ukvarjamo se s prodajo zorjenega mesa in steakov. Zelo smo zadovoljni, saj smo dosegli postavljene cilje, tudi na področju prodaje.«

O večanju obsega Jernej za zdaj ne razmišlja. »Ker sem še vedno zaposlen, je prioriteta, da obdelamo to, kar imamo. Če bodo otroci kasneje imeli načrte, pa se lahko kmetija tudi poveča.«

Gospodarica koz

Koze imajo na kmetiji posebno vlogo. »Njihova naloga je, da se površine ne zaraščajo. Bregov, kjer se pasejo, ne kosimo, pašnik pa imamo razdeljen na sedem čredink. Najprej gre nanje govedo, za njimi koze.« Pri tem ima pomembno vlogo tudi hči Nuša. »Zase pravi, da je gospodarica koz. Vsako pozna po imenu in ve, od katere je kateri kozliček.« Nekateri ostanejo za nadaljnjo rejo, drugi so namenjeni za meso, kar ni vedno lahko. »Otroke želim naučiti spoštovanja do živali, hkrati pa zavedanja, da jih redimo za hrano. Včasih je težko, sploh ko kakšnega hranimo po steklenički in se nato zelo naveže na nas.« Kljub temu Jernej poudarja, da gre za dragoceno izkušnjo. »Nuša sodeluje pri porodih, poskrbi za kozličke, skratka s svojim delom je res izjemna. Tako se otroci učijo odgovornosti, spoštovanja živali in odnosa do življenja.«

Ukrep Dobrobit živali znotraj SKP 2023–2027 se na kmetiji Pr’ Turk uresničuje s spoštovanjem naravnih potreb živali, pašo in zagotavljanjem kakovostnega prostora za življenje, kar neposredno vpliva na kakovost mesa in ekološki način pridelave.

Ekološko, lokalno, kakovostno

Kmetija obsega 12 hektarjev obdelovalne zemlje in 15 hektarjev gozda. Na kmetiji vsak prevzema svojo vlogo: Nuša skrbi za koze, Nejc pomaga pri strojnih zadevah in teličkih, Petra pa med drugim ustvarja dodano vrednost govejemu loju. »Pri pasmah wagyu in angus je meso bogato z maščobo, kar je ključno za kakovost suho zorjenega mesa. Preostali loj uporabljam za cvrtje ali kot surovino za naravne kreme,« pojasnjuje. Petra razvija kreme iz govejega loja, sivke, jojobinega olja in čebeljega voska.

»Izdelek je nastajal postopoma, na podlagi izkušenj prednikov, in danes se vračamo k naravnim sestavinam. Naša pasma daje kakovostno, mehko maščobo, bogato z vitamini A, D, E in K ter koristnimi maščobnimi kislinami. Krema je odlična za nego suhe in razpokane kože, v pripravi pa so tudi mila in vazelini v majhnih serijah.«

Vključitev v ukrep IRP19 Ekološko kmetijstvo pomeni, da kmetija dosledno sledi dobrim praksam ekološke pridelave, zagotavlja kakovostna živila živalskega izvora in sezonsko zelenjavo ter s tem utrjuje okolju prijazen način kmetovanja.

Cilj kmetije je ohraniti butičnost in kakovost na vseh področjih. »Imamo stalne stranke, zato oglaševanje ni potrebno. Cene v trgovini so sicer narasle, naši izdelki pa ostajajo po nespremenjeni ceni. Glede na kakovost, seno in ekološki način pridelave bi jih lahko dvignili, a se nismo odločili za to,« pojasnjuje Jernej.

Veliko pozornosti posvečajo tudi kakovosti krme. V starem delu hleva so uredili sušilnico, kar zagotavlja kakovostno zeleno suho seno. S tem nadomeščajo marsikatero močno krmo, izbira pasme pa omogoča dobro marmorirano meso brez silaže. Na prizidanem novem delu hleva imajo tudi elektrarno za samooskrbo. Gradnjo celotnega objekta so izvedli sami, torej betoniranje, zidanje in delo z lastnim lesom, ob podpori nekaj nepovratnih sredstev.

Ina in Šaro kot zaščitnika črede

Na kmetiji mi veliko pomagata oče in stric, pri košnji sodelujemo skupaj. Za zelenjavo je odgovorna tašča Fani, tudi za sezonske šparglje, otroka pa ji rada pomagata in tako spoznavata različna opravila. Njihovi kupci so večinoma lokalni.

»Ljudje že prepoznajo posamezne kose. Imamo mokro in suho zorjenje, starejšo govedino zorim dva do tri mesece, mlajšo tri do štiri tedne. Pri suhem zorjenju je bolje, da je žival starejša, saj se maščoba med mišičnimi vlakni bolje razvije in meso dobi značilen okus,« pojasnjuje Jernej, ki meso sam razkosava. Sprva se je učil od izkušenega mesarja, a veliko veščin si je pridobil sam, vedno z željo po novem znanju in izboljšavah. Pri vzreji ohranja dve liniji – čisto angus in wagyu. »Pri angusu je ob zakolu več mesa, pri wagyuju je njegova masa manjša, marmoriranost pa pri obeh izjemna.«

Na kmetiji imata pomembno vlogo tudi pastirska psa, šarplaninca Ina in Šaro, ki varujeta čredo pred zvermi. »Psa sta na pašniku ves čas z živalmi in odkar sta tu, nimamo izgub, kljub velikemu številu lisic, šakalov in krokarjev. Res se izkažeta kot odličen ukrep,« dodaja Jernej.

Cilj za prihodnost je razvoj turizma in izobraževanja. Zato sedaj urejajo kozolec in druge prostore, načrtujejo manjše delavnice o mesu in predelavi. »Pomembno je, da se vedno nekaj premika naprej. S svojim zgledom želimo pokazati, kaj je mogoče, s sodelovanjem in izkušnjami pa spodbujam tudi druge kmete, da ohranijo svojo vizijo,« pojasnjuje Jernej.

Pri tem poudarja pomen neodvisnosti in racionalnega upravljanja: »Morda je bolje imeti manj živali in se osredotočiti na predelavo ter dopolnilne dejavnosti. Po srcu sem veterinar in to delo mi omogoča povezati vse vidike kmetije. Prav to je prava pot za naš primer.«