Na petkovem protestnem shodu v Ljubljani so se zbrali kmetje iz vse Slovenije, s hribov in ravnin, iz ekoloških in konvencionalnih kmetij, mladi prevzemniki in izkušeni gospodarji. Združila jih je skupna točka: občutek, da so kot poklic, način življenja in temelj prehranske varnosti potisnjeni na rob. Že v izhodišču so organizatorji in govorci jasno poudarili, da ne gre za politični shod, kot so ga nekateri vztrajno etiketirali, temveč za izraz stiske in zahtev po konkretnih rešitvah. Poskusi označevanja protesta kot sodelovanja z eno ali drugo politično opcijo so bili po njihovih besedah napačni in krivični. Kmetje so opozorili, da so v njihovih vrstah ljudje z različnimi političnimi pogledi, ki jih ni mogoče niti prav niti smiselno selekcionirati po strankarski pripadnosti. Njihova povezanost pa ne temelji na politiki, temveč na skupni skrbi za preživetje kmetijstva.

Spomnili so tudi, da so kmetje protestirali že pod različnimi vladami, tako levimi kot desnimi, kar jasno dokazuje, da njihov upor ni usmerjen proti vladi kot taki, temveč proti politikam in praksam, ki uničujejo slovenskega kmeta in pridelavo hrane.

Protest ni bil uperjen proti posameznikom, temveč proti sistemu, ki kmeta potiska v vse več obveznosti, negotovosti in birokratskih zank, ob tem pa dopušča uničevanje domače pridelave in nelojalno konkurenco. Kmetje niso zahtevali menjave oblasti, temveč drugačen odnos, spoštovanje, resen dialog in pogoje, v katerih bo kmetovanje sploh še mogoče. Šlo je za shod »preživetja«, kar je bilo čutiti med ljudmi, ki so se tam zbrali.

Vzdušje je bilo mirno, sporočilo pa jasno in skupno: odnos do kmetov in kmetijstva se mora spremeniti, ne glede na to, kdo je na oblasti.

ENOTNOST KMETOV KOT KLJUČ DO MOČI

Matej Brezovnik, kmet iz Radelj ob Dravi, je poudaril, da je bil shod odgovor na preseženo mejo potrpežljivosti. Kmetje se po njegovih besedah soočajo z vedno novimi dajatvami, obveznostmi in birokracijo, hkrati pa izgubljajo sogovornika na ministrstvu. Opozoril je, da dialog brez spoštovanja dogovorov nima nobene vrednosti, saj se vsak dogovor na koncu prevede v dodatne obremenitve. Kot enega najnevarnejših primerov je izpostavil sporazum Mercosur, ki odpira vrata uvozu hrane iz okolij z bistveno nižjimi standardi. »Danes nismo tukaj proti ministrstvu, ampak zato, da zaščitimo slovenskega kmeta in potrošnika ter se vprašamo, kaj bomo jedli jutri,« je poudaril.

Posebej je opozoril tudi na zavajanje s statistiko – na papirju se ustvarja videz velikega števila kmetij, v resnici pa se te zapirajo, ugašajo in izgubljajo prihodnost.

Močan poudarek protesta je bil na enotnosti kmetov, ki jo je še posebej izpostavil Žiga Kršinar. Kot ekološki hribovski kmet iz Katarine nad Ljubljano je jasno povedal, da Slovenija potrebuje vse oblike kmetovanja – živinorejo, poljedelstvo, zelenjadarstvo, velike ravninske in majhne hribovske kmetije. Opozoril je, da je razdvajanje kmetov največja nevarnost, saj jim jemlje moč. Po njegovih besedah se kmete namenoma skuša deliti in spravljati v medsebojne spore, česar ne smejo dovoliti. Posebej je izpostavil nelojalno konkurenco. V Sloveniji se prepoveduje določene reje, hkrati pa se brez zadržkov uvaža enake proizvode iz tujine. »Kmeta želijo prikazati kot problem, a v resnici je rešitev,« je poudaril in pozval kmete, naj pustijo ego ob strani ter stopijo skupaj.

VARUHI ZEMLJE IN PODEŽELJA

Maja Cajhen, rejka krav molznic iz Pšate pri Domžalah, je opozorila, da se kmetje borijo za svoj obstoj. Kot največjo težavo je izpostavila, da se o kmetijstvu pogosto odloča brez osnovnega razumevanja in brez vključevanja kmeta v razpravo. Poudarila je, da brez kmeta ni krajine, ni narave in ni podeželja. Po njenem mnenju so prav kmetje največji varuhi narave, saj živijo od zemlje in zanjo skrbijo vsak dan. Protest vidi kot začetek nečesa večjega – kot nujen korak k temu, da bodo končno slišani.

Kmetje z Radenskega polja so opozorili na konkretne posledice politik, ki po njihovem mnenju vodijo v postopno uničevanje pridelovalnih območij. Poudarili so, da se zapiranje kmetij dogaja vsak dan in da se nobena zaprta kmetija praviloma nikoli več ne odpre. Če se bo takšen trend nadaljeval, bo Radensko polje izgubilo svojo ključno vlogo pri pridelavi hrane in ohranjanju krajine.

Slovenska kmetica leta 2025 Matejka Sečnik z Butajnove nad Horjulom je kot predstavnica Zveze kmetic Slovenije opozorila na boleč in pogosto podcenjujoč odnos družbe do kmetov.

»Kmet v slovenskem prostoru izginja in postaja redkost, mladi pa v kmetijstvu vse težje vidijo prihodnost,« je dejala ter postavila preprosti, a ključni vprašanji: kdo bo v prihodnje prideloval hrano in kdo bo obdeloval hribe in doline. Od države in družbe je zahtevala več spoštovanja do poklica, brez katerega ni prehranske varnosti in samooskrbe.

Zelo odmeven je bil govor Boštjana Slemenška, predsednika Združenja kmečke iniciative, ki je poudaril, da zemlja za kmeta ni le lastnina, temveč odgovornost in dediščina. Opozoril je na odnos odločevalcev, ki o kmetijstvu pogosto govorijo kot o hobiju in sprejemajo odločitve, ki jih sami ne bi mogli izkusiti v praksi. Kmete se obravnava kot problem, čeprav so prav oni temelj celotnega sistema.

»Problem nismo mi, problem je sistem, ki se norčuje iz tistih, ki ga hranijo,« je jasno poudaril Slemenšek.

Dodal je, da kmetje ne prosijo za več, ampak zahtevajo le spoštovanje in ustrezne pogoje za delo. Ob koncu je izpostavil, da je to šele začetek in da bo slovenski kmet vztrajal.

MLADI IN NEGOTOVA PRIHODNOST KMETIJSTVA

Rok Sedminek iz Spodnje Savinjske doline je opozoril na projekte, predvsem na aktualen DPN za poplavno varnost Spodnje Savinjske doline, ki se vodi iz pisarn, brez upoštevanja lastnine in stališč lokalne skupnosti. Kmete se pogosto prikazuje kot sebične, čeprav jih pri njihovih prizadevanjih podpira celotna lokalna skupnost. Poudaril je, da brez prehranske varnosti ne moremo govoriti niti o drugih oblikah varnosti. Jože Podgoršek, predsednik KGZS, je izpostavil, da je protest v interesu vseh kmetov, potrošnikov in prihodnjih generacij. Opozoril je na krivice v verigi preskrbe s hrano, kjer kmetje delajo pod mejo vzdržnosti, medtem ko cene v trgovinah nenehno rastejo. Pri trgovinskih sporazumih mora biti po njegovem mnenju na prvem mestu zaščita potrošnika in domačega kmeta.

Glas mladih je na govorniški oder prinesla Eva Golob, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine. Opozorila je, da mladi kljub volji in znanju v sedanjem sistemu pogosto ne dobijo priložnosti. Domača pridelava se duši, medtem ko v javne prehranske ustanove vstopa uvožena hrana, in sicer tudi pri izdelkih, kjer je Slovenija samooskrbna. Zahteva mladih je jasna: pošteni pogoji in prednost slovenski hrani.

Ekološki kmet Milan Kalan (ZDEKS) je opozoril na počasno izvajanje ukrepov in neurejene tržne razmere. Velik del ekoloških kmetij se nahaja na gorskih območjih, kjer bi brez kmetovanja sledilo zaraščanje, kljub temu pa se njihovi proizvodi pogosto prodajajo po konvencionalnih cenah. Izpostavil je tudi škodljivo delitev med različnimi načini kmetovanja.

Leon Zemljič, ki ekološko kmetuje v Starem Brezju pri Kočevju, je opozoril, da je upravljanje z divjadjo in zvermi ušlo izpod nadzora, kar ima neposredne posledice tako za kmetijstvo kot za okolje.

Andrej Hribar, rejec krav molznic iz okolice Domžal, je izpostavil: »Ko sem prebiral odgovore ministrstva za kmetijstvo na 28 straneh, sem imel v glavi le eno misel. Ministrstvo si želi, da kmetje preživimo, saj je povsod poudarek na kmetu. Obenem pa se mi hkrati poraja še ena misel: naše preživetje ni pomembno le za nas same, temveč za več tisoč delovnih mest, ki so odvisna od kmetovanja. Na kratko: nič o kmetu brez kmeta.«

PROTEST S SPOROČILOM ENOTNOSTI IN VZTRAJNOSTI

Čustveni vrhunec protestnega shoda je bil zagotovo govor Janeza Režka Murija iz Bohinjske Bistrice, ki je kmeta postavil v samo srce države. »Kmet ni poklic z urnikom, temveč način življenja, prepleten z znanjem, družino, odgovornostjo in tveganjem,« je poudaril. Opozoril je na licemerje družbe, ki kmete obtožuje uničevanja narave, medtem ko sama posega v prostor brez razumevanja. Njegov govor je bil močno opozorilo: če se razbije temelj, torej kmet, pade vse. Svoje misli je ilustriral s šahovsko primerjavo, kjer sistem kmeta žrtvuje kot šahovsko figuro, dokler ne ostane brez zaščite.

Sporočilo je bilo jasno in neizprosno: preden izgubimo zadnjega kmeta, moramo kot družba dobro premisliti, kaj pravzaprav izgubljamo.

Protest so sklenili s sporočilom o enotnosti in vztrajnosti. Kmetje so poudarili, da so sicer vajeni delati v tišini, a tišine je zdaj konec. Slovenski kmet ni breme, temveč dragocena dobrina, saj brez njega ni ne hrane, ne krajine in ne države.

Kmetijska ministrica Mateja Čalušić, ki se kljub prvotni napovedi shoda ni udeležila, je po dogodku napovedala sestanek s pobudniki še v tem tednu.

Zanikala je očitke o nesodelovanju in izpostavila obseg sredstev, namenjenih kmetijstvu, hkrati pa priznala, da je bilo na področju promocije lokalne hrane v preteklosti storjenega premalo. Kmetje ostajajo jasni: dialog je mogoč le, če bo vodil v konkretna dejanja. Ob tem poudarjajo, da so v prihodnjih dneh pripravljeni na nadaljnje dogajanje. Kot je bilo obljubljeno, bo vse nadaljnje ukrepanje odvisno izključno od odziva MKGP.

Petkov protestni shod je bil miren in opozorilne narave, a potrpljenje ima meje. Od odločevalcev je zdaj odvisno, ali bo dialog prerasel v konkretne rešitve. Če bo ostalo zgolj pri besedah, kmetje napovedujejo nadaljevanje pritiskov in ukrepe v bran slovenskemu kmetu ter pridelavi hrane.