Srečanje agrarnih in pašnih skupnosti v Podkorenu

Agrarne skupnosti (AS) so stoletja stara in dragocena oblika skupnega upravljanja kmetijskih površin. Kljub zgodovinski pomembnosti pa jim današnja neurejena zakonodaja in neodzivna pravna praksa pogosto močno otežujeta in celo onemogočata učinkovito upravljanje z lastnino. V Sloveniji agrarne skupnosti upravljajo približno 10 odstotkov vseh površin, v nekaterih regijah pa imajo še večji vpliv, zlasti pri lastništvu gozdov in pašnikov. Zato so srečanja, kot je bilo nedavno organizirano s strani Agrarne skupnosti Podkoren, izjemno pomembna, saj so le združene agrarne skupnosti dovolj močne, uspešne in slišane. Podatki za EU, kjer agrarne skupnosti upravljajo kar devet milijonov hektarjev zemljišč, jasno kažejo, da te skupnostne oblike lastništva niso zgolj preteklost, ampak živa realnost današnjega podeželja.

Agrarne skupnosti so pomemben, a pogosto spregledan del slovenskega in evropskega prostora. Slednje bi lahko imele še večjo vlogo v trajnostnem razvoju podeželja, če bi jim zakonodaja omogočala ustrezne pogoje za upravljanje in razvoj.

Marjan Cuznar iz agrarne skupnosti Podkoren in gospodar pašnika Medvejek je predstavil stanje in izzive pri upravljanju pašnikov. Pašnik Medvejek obsega 18 hektarjev, na njem pa pasejo 40 glav govedi, predvsem krave dojilje, nekaj telic ter tri plemenske bike. Celotna agrarna skupnost Podkoren razpolaga s 45 hektarji pašnih površin, na katerih se letos pase skupno 78 glav govedi in osem konj. Poleg Medvejka imajo še štiri pašnike v velikosti od štiri do sedem hektarjev, za katere že spomladi natančno določijo pašni red.

»Pašnike redno vzdržujemo, košnja je večinoma strojna, na zahtevnejših terenih pa ročna. V optimalnih vremenskih pogojih uspemo izvesti do tri košnje na sezono, so pa pašniki oskrbovani z zadostno količino vode. Vsak pašnik ima najmanj dva korita z vodo, kar omogoča nemoteno oskrbo živali tudi v sušnih obdobjih. Imamo pastirja, ki skrbi za nadzor pašnikov in živali, redno preverja stanje vode v koritih, opozarja rejce na morebitne težave v čredi in pomaga pri ročni košnji.

Vsak rejec mora opraviti 10 obveznih delovnih ur plus dodatni dve uri za vsako žival, kar člane AS aktivno vključuje v gospodarjenje pašnikov.«

TURIZEM PRINAŠA PRIHODKE, A KMETOVALCEM POVZROČA TEŽAVE

Kljub dobri organizaciji pa se v AS Podkoren srečujejo tudi s številnimi izzivi. »Kar nekaj težav nam povzroča množičen turizem v Kranjski Gori. Problematični so turisti s štirikolesniki in kolesarji, ki se nemoteno vozijo po gozdnih poteh. Velika težava pa je tudi neupoštevanje pravil glede sprehajanja psov. Številni jih namreč spuščajo po pašnikih brez povodcev, kjer iztrebljajo in tako ogrožajo zdravje živine.«

Gozdne ceste tako izgubljajo prvotni namen in postajajo rekreacijske poti. Kot pravijo v agrarni skupnosti, bi bilo to še vedno sprejemljivo, če bi bili obiskovalci do narave in lastnikov zemljišč spoštljivi, žal pa so brezbrižni. Pravijo, da je turizem že presegel meje zdravega razuma, narava pa skupaj z domačini nosi vse posledice.

Vztrajna grožnja so tudi velike zveri. »Čeprav letos še ni bilo večjih škod, se že pojavljajo volkovi in medvedi, bojda so bili opaženi na območju Srednjega vrha (1853 m) v Karavankah. Pretekle težave z volkom so že povzročile opuščanje planinske paše, zlasti med rejci drobnice, ter zaraščanje površin. Težave povzročajo tudi divji prašiči, a je zaradi dobrega sodelovanja z lovsko družino Kranjska Gora situacija obvladljiva,« navaja Cuznar. Izpostavi, da rejci vzorno skrbijo za pašnike, jih redno vzdržujejo in ohranjajo dediščino prednikov ter skrbijo za nadaljevanje tradicije planšarstva. Nagovori pa politične odločevalce, naj končno že zaščitijo rejce in njihove živali na paši, saj brez te pomoči lahko tradicija hitro izgine.

Agrarna skupnost Podkoren je aktivna organizacija s sedežem v Podkorenu, Kranjska Gora. Deluje od leta 1997, njena primarna dejavnost je mešano kmetijstvo, vodenje skupnosti pa opravlja njen predsednik Jože Gregori.

SOOBSTOJ, NE SOBIVANJE

Tomaž Bregant iz Agrarne skupnosti Poljšica pri Gorjah je izpostavil, da kmetje pričakujejo, da država jasno opredeli območja, kjer naj velike zveri ostanejo. »V Julijske Alpe, kjer zadnje stoletje ni bilo prisotnih volkov, prav gotovo ne spadajo. Če pa že, mora država prevzeti odgovornost in zagotoviti ustrezne odškodnine za pomorjene živali. Sedanja ureditev, ki lastnikom nalaga iskanje ostankov napadenih živali, je nesprejemljiva. Plenilci namreč pogosto hitro odnesejo ostanke raztrganih živali, zato lastnik težko dokaže izgubo in tako ni upravičen do odškodnine.

To je nespoštljivo in ponižujoče do ljudi, ki živijo od kmetijstva, zato tega ne smemo dovoliti. EU priznava, da se je populacija volkov povečala, in znižuje njihov status varovanja, kar pričakujemo tudi pri nas. Ob tem zelena politika pretežno zagovarja prostočasne aktivnosti, lastnikom zemljišč pa nalaga le bremena, brez primerne podpore. Ohranjanje alpskega pašništva in kmetovanja zahteva vzpostavitev pogojev, ki bodo zadoščali prebivalcem teh območij. Ne smemo pa pozabiti, da kmetje vzdržujejo zeleno krajino, zato je njihovo delo vredno spoštovanja in priznavanja. Prav tako mora biti varovana zasebna lastnina, ki je temelj trajnostnega gospodarjenja,« je bil jasen Bregant.

Klemen Zupančič, predstavnik Agrarne skupnosti Bohinjska Bela, je opozoril na nepravilno rabo izrazov v primeru velikih zveri, tudi med strokovnjaki. »V primeru velikih zveri se pogosto govori o sobivanju, kar ni ustrezno. Pravilneje je govoriti o soobstoju, saj sobivanje pomeni deliti prostor z nekom doma ali na vrtu, volk pa ni del našega domačega okolja. Poleg tega je pomembno razumeti strah, ki se pojavi v čredi ob napadu. Živali začutijo nevarnost, njihovo vedenje pa se spremeni, saj zaznavajo dogajanje okoli sebe. Ko je čreda enkrat napadena, strah ne izgine več in čreda je trajno prizadeta,« izpostavi Zupančič.

ZEMLJA PREDNIKOV, IZZIVI SEDANJOSTI

Podkorenski kmetje so pašnike dobili v last leta 1848 z agrarno reformo, ko so se določili tudi skupni deli. Predvsem poti za dostop in spravilo sena, ki pa niso bile javne. Po nacionalizaciji so te poti pripadle državi, ob denacionalizaciji pa so se ponovno vrnile kmetom, a so vmes izgubili nekaj kakovostnih zemljišč. Leta 1996 so ustanovili Agrarno skupnost Podkoren in jo leta 1997 vpisali v register.

Izpostavili so, da je največji sedanji izziv dedovanje zemljišč, saj so sodni postopki še nedolgo nazaj delili pravice na številne majhne deleže. Iz enega lastnika je tako nastalo veliko dedičev z majhnimi lastniškimi deleži, kar onemogoča učinkovito upravljanje. Agrarne skupnosti so bile namreč ustanovljene za domačine, ne pa za tuje lastnike brez povezave s krajem ali kmetijstvom, ki iščejo zgolj finančni zaslužek.

Zadnje spremembe statuta Agrarne skupnosti Podkoren po novem dovoljujejo prodajo deležev le z javno objavo po cenah uradnega cenilca in zagotavljajo predkupno pravico agrarni skupnosti.

Na srečanju so predstavniki različnih agrarnih in pašnih skupnosti soglasno predlagali tudi 50-odstotno davčno obremenitev za prodajalce deležev, s čimer bi preprečili nadaljnjo špekulativno trgovanje. Strinjali so se, da mora država agrarne skupnosti podpirati in ne ovirati pri delu.

Agrarne skupnosti so veliko več kot le ostanek preteklosti. So ključni del trajnostnega gospodarjenja s prostorom. Kljub izzivom, kot so nepregledno dedovanje, špekulacije z zemljišči in pritisk turizma, v agrarnih skupnostih še naprej ohranjajo kulturno krajino, skrbijo za pašnike in gozdove ter varujejo dediščino prednikov.

»Večina obiskovalcev pokrajino razume le kot kuliso. Agrarne skupnosti pa imajo znanje, kako se s krajino zares gospodari in z njo spoštljivo upravlja,« je sklenila dr. Nevenka Bogataj z Andragoškega centra Slovenije.