V kraju Zapoge pri Vodicah deluje družinska kmetija Rogelj, po domače Pr’ Narobet, kjer redijo 110 glav goveda, med katerimi je 50 molznic. Povprečna mlečnost na kmetiji dosega približno 30 litrov mleka na kravo na dan. Ta dejavnost družini zagotavlja stabilen dohodek ter omogoča nadaljnje vlaganje v razvoj in posodobitev kmetije. Pred petimi leti je gospodarstvo kot mladi prevzemnik prevzel Luka Rogelj, in sicer v okviru ukrepa IRP24 – Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov. Nova skupna kmetijska politika (SKP) mlade kmete podpira z začetno pomočjo ob zagonu ter z investicijskimi sredstvi za gradnjo hlevov, nakup opreme in izboljšanje pogojev reje. Tako številnim kmetijam odpira priložnosti za dolgoročen razvoj ter izboljšuje kakovost življenja tako za živali kot za ljudi.

Na kmetiji krave vsak dan zjutraj in zvečer prepeljejo v starejši hlev, kjer jih lahko pomolzejo s pomočjo mlekovoda. Zaradi prostorske stiske in želje po izboljšanju rejskih pogojev se pripravljajo na gradnjo novega, sodobno opremljenega hleva z ležalnimi boksi. Trenutno so krave nastanjene na rešetkah, prekritih z gumo. V čredi pa je tudi plemenjak črno-bele pasme.

Molznice so razdeljene v dve skupini, premikanje med hlevoma pa poteka vsak dan dvakrat v času molže, kar zahteva veliko dela in časa.

Z novim hlevom želijo na kmetiji narediti pomemben korak naprej, modernizirati prirejo in se prilagoditi sodobnim standardom. Vso krmo za živali pridelajo sami, pri delu pa sodeluje celotna družina, kar je eden ključnih temeljev delovanja kmetije.

Luka, ki je star 36 let, je kmetijo prevzel od mame Justine (Justi). Ima tudi mlajšega brata Miho, ki vodi trgovino z rezervnimi deli za kmetijsko mehanizacijo. Kljub temu da brata vodita vsak svojo dejavnost, si pri delu redno pomagata. Luka se spominja, da je bil z delom na kmetiji povezan že od malih nog in da so kmetijo skozi leta postopoma širili zaradi lastnih ambicij in zahtev trga. Nenehno nekaj dograjujejo, posodabljajo in širijo, v kratkem pa jih – kot že omenjeno, čaka gradnja novega objekta za molznice. Obstoječi hlev bo v prihodnje namenjen telicam, molznice pa bodo dobile sodoben in bolj prostoren hlev.

Kmetija Rogelj je z uporabo sredstev iz takratne podpora za mlade prevzemnike kmetij (danes intervencije IRP24) pridobila predvsem sredstva za posodobitev opreme. Denar so vložili v nakup dveh novih strojev, ki sta omogočila večjo učinkovitost pri delu ter izboljšala skrb za njihove krave molznice.

DVE SKUPINI, DVA HLEVA, EN VSAKDANJI RITEM

Trenutno so presušene krave in breje telice nameščene skupaj, molznice pa imajo svoj del, ki si ga delijo s plemenjakom – mladim slovenskim bikom iz osemenjevalnega centra Preska. Doma ga ljubkovalno kličejo Muci. Njegova prisotnost v čredi je pomembna za krave, saj skrbi za pripust. Luka pojasnjuje, da z njim prihranijo denar, ki bi ga sicer namenili za osemenitve. »Pred prihodom plemenjaka na kmetijo smo imeli pogosto težave z brejostjo, zdaj pa nič več. Muci je že četrti plemenjak na naši kmetiji, izkušnje z njimi pa so različne. Nekateri so zelo krotki, drugi pa so lahko tudi nevarni, zato je pri ravnanju z njimi potrebna velika previdnost, saj pogosto želijo dokazati svojo nadvlado v čredi.«

Telice pa kljub temu raje osemenijo s semenom tujih plemenjakov. Tako se izognejo tveganju poškodb, saj je bik za mlade živali lahko prevelik.

GRADNJA PRED VRATI

»Vso potrebno dokumentacijo za nov hlev imamo pripravljeno že leto dni. V bistvu čakamo le še na primeren trenutek za začetek gradnje. Ta bo potekala v lastni režiji, z uporabo lastnih sredstev ter s pomočjo bančnega kredita. Zamislili smo si odprt, zračen in svetel hlev, ki bo podkleten z gnojno jamo. Pohodne površine bodo izdelane iz betonskih rešetk, kravam pa bodo namenjeni udobni ležalni boksi. V novem delu načrtujem tudi molžo s pomočjo molznega robota. Objekt za 60 krav bo zasnovan enostavno kot enokapnica, podobno kot obstoječi sistem.«

Prisotnost plemenjaka na kmetiji zagotavlja pripust, niža stroške osemenitev in izboljšuje brejost krav.

Molznice so razporejene v dve skupini, v dveh ločenih hlevih. V enem so privezane, v drugem pa spuščene na rešetkah, prekritih z gumo. Skupini se po molži izmenjata – tiste, ki so bile prej privezane, se potem gibljejo prosto in obratno. »Zaradi prostorske stiske drugačna organizacija molže trenutno ni mogoča, so pa krave zaradi vsakodnevnega gibanja med hlevoma zelo vodljive in mirne. Molžo opravljamo na šestih enotah s pomočjo mlekovoda. Vsako kravo posebej je treba pripeljati do molže, kar zjutraj in zvečer vzame dobro uro časa, molzemo pa med 45 in 50 krav.«

DRUŽINSKO VODENJE KMETIJE

Z molžo se vsakodnevno ukvarja Lukova mama, ki je zaposlena na kmetiji in je že od nekdaj srce njenega delovanja. Medtem ko ona skrbi za molžo, Luka pripravlja krmni obrok za čredo. Poudarja, da je njihova kmetija v celoti družinsko vodena – mama je tista, ki je vedno skrbela za kmetijo, oče Drago pa vsak dan pomaga popoldne, takoj ko se vrne iz službe.

Delovni vsakdan prijetno popestrita tudi Lukova sinova, petletni Mark in triletni Rok, ki skupaj z ženo Dali predstavljajo naslednjo generacijo družine Rogelj. Dali je sicer zaposlena drugje, a vedno z veseljem priskoči na pomoč, kadar je to potrebno.

Po prevzemu gospodarstva je Luka precej povečal čredo in zgradil nov del hleva za krave in telice. Na tem delu so namestili tudi sončne celice, kar pomeni, da je kmetija samooskrbna z elektriko. »Konec leta proizvedemo celo več elektrike, kot je porabimo, zaradi varnosti in nadzora nad čredo pa imamo po objektih nameščene kamere, saj kmetija stoji tik ob glavni cesti.

V čredi imajo črno-belo pasmo, a niso vključeni v AT4 kontrolo. »Nikoli nismo bili. Povprečna dnevna mlečnost znaša okoli 30 litrov na kravo, cisterna pa vsak drugi dan odpelje nekaj več kot 2.000 litrov mleka.«

S PRIDELAVO BELJAKOVINSKE KRME DO PRIHRANKOV

Večino krme za govedo pridelajo sami na domačih površinah, izjema je le močna krma, ki jo še vedno dokupujejo. Na kmetiji pridelujejo domač grah, sojo, pšenico in tritikalo – vse te sestavine zmeljejo in vključijo v krmni miks. Kravam krmijo tudi koruzno silažo, travno-deteljno mešanico, nekaj mrve ter travno silažo in vitamine.

Obdelujejo približno 40 hektarjev zemlje, od tega je 15 hektarjev travnikov, preostalo pa predstavljajo njive. Soja na njihovih tleh dobro uspeva in praviloma daje zelo dober pridelek. Grah požanjejo sredi poletja, nato na isto površino posejejo sudansko travo, ki jo namenjajo za krmo telic. Poleg nje dobijo še travo tretje ali četrte košnje, nekaj slame ter vitamine. Presušene krave dobijo enak obrok kot telice. Suh grah in sojo shranjujejo v silosih.

»Ker večino beljakovinske krme pridelamo sami, tako nekaj prihranimo, čeprav je del močne krme še vedno treba dokupiti. Krmo vsakodnevno pripravljamo s pomočjo krmilno-mešalne prikolice, kar omogoča natančno odmerjene in uravnotežene obroke za različne skupine živali.« S sredstvi za mladega prevzemnika je Luka uspel kupiti krmilno-mešalni voz in zgrabljalnik.

Pri razvoju kmetije so si pomagali tudi z ukrepom IV/6: Razvoj kmetij in podjetij, ki pa v novi skupni kmetijski politiki 2023–2027 ni več posebej opredeljen kot samostojen ukrep. Njegovi cilji so zdaj vključeni v različne intervencije za razvoj podeželja (IRP), kot so naložbe v kmetijska gospodarstva, podpora mladim prevzemnikom ter spodbujanje podjetništva na podeželju. Takšen pristop jim je pomagal pri izboljšanju konkurenčnosti in produktivnosti, obenem pa so kmetijo uspešno generacijsko pomladili.

Mladi bikci in teličke imajo na kmetiji svoj ločen prostor. Bikce redijo do starosti osmih mesecev, nato jih prodajo za teletino. V zadnjem času vse bikce redijo do določene klavne teže, saj se to bolj izplača, še posebej ker je sedanja cena ugodna. Ker imajo dovolj krme, dodatna reja ne predstavlja težave.

Mleko redno prodajajo v Ljubljanske mlekarne, sodelovanje z njimi pa ocenjujejo kot zelo dobro, saj so z odnosi in pogoji poslovanja zadovoljni. Mleko, ki ga priredijo, je dobre kakovosti, vsebuje 4,14 % mlečne maščobe in 3,39 % beljakovin.

KO SISTEM NE DELUJE, POIŠČEŠ SVOJO POT

»Do pred petimi leti smo se na naši kmetiji ukvarjali tudi s pridelavo zelenjave na treh hektarjih površin, predvsem zelja, pora in cvetače. Poleg tega smo takrat že imeli večje število molznic, lastno skladišče in objekt za čiščenje zelenjave. Zelenjavo smo vozili v trgovske verige, a na tej poti sčasoma tudi obupali.«

Zakaj? Povedal je eno izmed mnogih zgodb. »V petek smo prejeli naročilo za tri tone zelja, ki naj bi jih dostavili v ponedeljek. Organizirali smo delavce in vsi zavihali rokave: nabirali, čistili, pakirali zelje v platoje, ga tehtali, deklarirali in nato naložili v hladilni kamion.

Ta je med potjo pobral še drugo naročeno zelenjavo pri drugih pridelovalcih in jo odpeljal v Mercator v Sežano. Tam pa je sledil hladen tuš. Kamion je moral najprej čakati, nato pa so mu sporočili, naj obrne, ker pripeljane zelenjave ne potrebujejo. In to se ni zgodilo le enkrat. Čez dva dni so iz iste trgovske verige spet poklicali in naročili zelje. Spet smo ga pripravili, očistili, zapakirali in dostavili, oni pa so ga ponovno zavrnili. Na koncu smo to isto pošiljko usmerili v Spar, kjer ni bilo nobenih težav s sprejemom. Ampak vse to delo in potem tak odnos … res je bilo izčrpavajoče,« se spominja Luka.

POSODOBITEV KMETIJE

Verjetno bi se z zelenjadarstvom na kmetiji še vedno ukvarjali, saj delo na njivi ni bilo najhujše, izčrpavajoče je bilo sodelovanje s trgovci. »Zato smo se odločili, da končamo to zgodbo. Hladilnico in stroje smo prodali ter se še bolj osredotočili na rejo krav molznic.«

»Zavedamo se, da moramo kmetijo posodobiti. Naši otroci prav gotovo ne bodo več delali tako, kot delamo mi. Imamo sicer veliko svojih strojev: balirko, celotno linijo za spravilo sena in druge,« pojasnjuje Luka in se med sprehodom po kmetiji spomni poplav, ko uzreva še vedno vidno linijo v silosu, do koder je segala voda. »To je bila prava katastrofa. V petnajstih minutah je bilo vse pod vodo – kot v filmu. Vse krave so stale v vodi, stroji in silaža prav tako. Škoda je bila ogromna, posledice pa čutimo še danes. Krave so utrpele številne zdravstvene težave, hude mastitise, nekatere krave, ki jih še nismo izločili, pa si še do danes niso povsem opomogle.«

In kaj Luka pravi o načrtih za prihodnost? »Gradnja novega hleva, povečanje črede in nadaljevanje prireje mleka.« Je namreč kmet, ki ne jamra in ne govori v prvi osebi ednine. »To smo naredili,« rad pove. Na njihovi kmetiji se namreč vse dela skupaj, družinsko. Vsak prispeva svoj del, Luka pa verjame, da se vedno najde rešitev, če si pripravljen poprijeti za delo, se prilagoditi in po potrebi tudi znajti. »Saj se da, le delati je treba, se znajti, pa gre,« je njegovo preprosto, a jasno življenjsko vodilo.