V Sloveniji prevladujejo manjše družinske kmetije, ki so razpršene po različnih geografsko oddaljenih območjih. Zaradi tega se soočajo z višjimi stroški prireje, manjšo močjo vpliva na trg in posledično nižjo dobičkonosnostjo. Znotraj države pa obstajajo pomembne razlike med velikimi in malimi rejci, ki vplivajo na njihovo konkurenčnost in se odražajo tudi v odkupni ceni mleka.

Veliki rejci običajno razpolagajo z bolj sodobno opremo, večjo prirejo in nižjimi stroški na liter mleka, medtem ko mali rejci kmetujejo na težjih, pogosto hribovskih območjih, kjer so stroški prireje višji, možnosti za naložbe omejene, njihova pogajalska moč pa šibkejša.

Kljub temu so mali rejci ključnega pomena za ohranjanje poseljenosti podeželja in predstavljajo pomemben del slovenskega kmetijstva, čeprav se ekonomsko težje kosajo z večjimi kmeti.

Ali je zato prav, da so veliki rejci nagrajeni za prirejeno večjo količino mleka?

Prakse med posameznimi mlekarnami se razlikujejo, saj so cene in pogoji odkupa velikokrat odvisni od njihovega poslovnega modela ter dogovorov z dobavitelji. Tudi zadruge imajo različne modele izplačil – nekatere dodatke in nagrade rejcem izplačujejo sproti, druge na koncu leta – rejci pa med njimi logično iščejo boljše pogoje. Vendar pa tudi zadruge znotraj mlekarn nimajo vse enakih pogojev. Glede višje odkupne cene za velike rejce v splošnem velja, da jih pri nekaterih evropskih mlekarnah res dosegajo. Pogoji odkupa in odkupne cene so odvisni od posameznih poslovnih modelov mlekarne, državnih politik ter dogovorov z dobavitelji.

V nekaterih evropskih sistemih mlekarn so velike kmetije (farme) ali kmetijske zadruge pogosto obravnavane drugače in prejemajo višje odkupne cene iz več razlogov. V Sloveniji pa je vendarle običajna praksa, da je osnovna odkupna cena enaka za vse rejce, ne glede na količino prirejenega mleka.

FrieslandCampina, ena največjih nizozemskih zadružnih mlekarn v Evropi, pogosto ponuja višje cene za velike dobavitelje, zaradi dolgoročnih pogodbenih razmerij, ki zagotavljajo stabilnost in zanesljivost dobave. Tudi francoski Danone ponuja boljše pogoje odkupa večjim rejcem, spet zaradi večje stabilnosti dobave. Danska Arla Foods plačuje višje cene večjim dobaviteljem, razlog pa tiči v lažjem zagotavljanju stalnih količin mleka. Po pridobljenih podatkih tudi švicarska mlekarna Emmi v boljši položaj postavlja velike dobavitelje.

Logistični dodatek

Podatek, da je to prakso povzela tudi ena od slovenskih mlekarn, je na terenu dvignil kar precej razburjenja. Mlekarna Celeia namreč od februarja izplačuje dodatek za koncentracijo oz. logistični dodatek v višini 1,5 centa po litru, in sicer za razliko nad 15.000 litrov mleka mesečno. To pomeni, da so do njega upravičeni predvsem večji rejci. Mali rejci to označujejo kot nepošteno prakso, saj imajo sami višje stroške na liter zaradi prirejenih manjših količin mleka in manj optimizirane prireje. Potezo mlekarne Celeia označujejo kot nepravično, saj še dodatno poglablja neenake pogoje na trgu. »Kako naj preživimo, če nam že v osnovi vzamejo priložnost,« se sprašujejo na terenu. Mali kmetje, ki običajno kmetujejo na težjih pogojih in mlekarni prodajo manj kot 15.000 litrov na mesec, do tega dodatka niso upravičeni. Zakaj se je Celeia odločila za to potezo? Se je znašla pred dilemo: izgubiti velike kmete ali nekoliko povečati tveganje za obstoj malih?

V mlekarni Celeia odgovarjajo

»Naj sprva pojasnim, da dodatek za koncentracijo oziroma logistični dodatek ne pomeni 1,5 centa na vsak liter, temveč zgolj za razliko nad 15.000 litri,« pojasnjuje direktor mlekarne Vinko But. Tako upravičenci, ki imajo na primer 16.000 litrov, prejmejo 15 evrov dodatka, kar pomeni, da je dodatna vrednost na vseh litrih zgolj 0,00094 evra oziroma manj kot desetinka centa na liter. Povprečno za vse upravičence znaša to doplačilo približno 0,6 centa na liter. Pomembno je poudariti, da zaradi tega dodatka nihče ne prejme manj.«

Kot pravi, so ukrep zasnovali tako, da zagotavlja konkurenčnost tudi za večje rejce, pri čemer ga razumejo kot ukrep za njihovo ohranitev v svoji mreži dobaviteljev. Se torej na trgu dogaja »kraja« rejcev – kjer eni poberejo velike, lokalne, drugim pa pustijo le razdrobljene manjše z višjimi stroški, kar jih sili v nižje odkupne cene?

»V zadnjih letih smo v strukturi opazili upad števila nadpovprečnih rejcev po količini. Na odkupnem trgu se namreč srečujemo s konkurenco, ki širi svoje odkupno področje in išče velike rejce z logističnimi in lokacijskimi prednostmi, da bi optimizirala stroške logistike.«

V mlekarni Celeia odkupujejo mleko od vseh rejcev, ki imajo interes za sodelovanje, ne glede na količino, oddaljenost ali dostopnost. »Ker želimo to politiko odkupa obdržati dolgoročno vzdržno, moramo na odkupnem območju vključiti čim več večjih rejcev, saj to omogoča optimizacijo stroškov dostave mleka. Če bi ostali zgolj manjši rejci, bi celotna veriga postala nekonkurenčna,« utemelji But in doda, da poleg tega v mlekarni potekajo tudi pogovori o racionalizaciji zadružne marže, pri čemer bodo imeli koristi vsi rejci, razen tistih, pri katerih so marže že dosegle konkurenčno raven.

Logistika, količina in stroški

Če se osredotočimo na stroške na liter mleka, ki vključujejo logistiko, obračune, vzorčenje in druge postopke, se seveda pokaže razlika med pobiranjem mleka na kmetiji, ki oddaja 2.000 litrov dnevno, ali tisti z 200 litrov ali manj. Stroški prevoza in logistike so običajno definirani na liter mleka, kar pomeni, da veliki kmetje v bistvu kompenzirajo stroške manjšim. To je zadružna vzajemnost, kjer vsi litri pokrivajo te stroške, sicer bi bila situacija za manjše in bolj oddaljene kmetije še bolj zapletena. Vendar pa koncept te vzajemnosti pade, če nekateri izkoriščajo položaj za svojo korist na škodo drugih.

Janko Petrovič, direktor Mlekarske zadruge Ptuj pravi, da so vedno zavračali zamisel višjih odkupnih cen za večje količine mleka. »Naša zadruga je zasnovana tako, da skrbi za vse rejce enako, kar pomeni, da zagotavljamo enako ceno mleka za vse, kljub interesom nekaterih večjih rejcev, ki si želijo več.«

Petrovič meni, da so v Celei z uvedbo dodatka verjetno želeli pomiriti večje rejce. Ob tem izpostavi, da je za to mogoče deloma odgovorna tudi njihova zadruga, ki je lani izjemno dobro poslovala. »Uspešno smo strukturirali prodajo mleka, dosegli visoko kakovost in izpolnili vse pogodbene obveznosti, vključno z bonusi, za katere smo se trudili več let. Čeprav bi lahko zadržali odličen dobiček, smo ga razdelili med kmete. To pomeni, da smo v nekem obdobju osnovni ceni dodajali bonuse, drugi kmetje pa so to razumeli kot našo osnovno ceno,« opozarja Petrovič in dodaja, da je pomembno razumeti razliko med osnovno ceno in ceno, ki jo dejansko izplačuje zadruga.

Tveganja in izzivi na trgu

Pogosto se na terenu pojavlja prepričanje, da drugi odkupovalci ne dosegajo standardov, ki jih dosega Mlekarska zadruga Ptuj. »To seveda ni res. Tudi mi se srečujemo s številnimi tveganji in izzivi na trgu. Grožnja, da lahko rejci zamenjajo odkupovalca, pa je vedno prisotna, še posebej pri tistih, ki želijo posebne pogoje. Če teh pogojev ne dobijo, gredo na neki točki tja, kjer jih morda dosežejo.« Petrovič pravi, da je Mlekarska zadruga po strukturi odkupa mleka v Sloveniji na vrhu. »V Sloveniji vsaj 50 poslovnih subjektov odkupi manj mleka na leto kot ga mi na mesec. Tudi po tem lahko sklepamo, da vsi ne moremo imeti enakih pogojev, saj tržni zakoni narekujejo drugačno dinamiko. Vsi bi si jih želeli, vendar niti mi nimamo izjemnih pogojev, imamo pa zelo optimizirane stroške.«

Nekateri poslovni subjekti so zelo transparentni in plačujejo vsem enako, drugi pa manipulirajo z manjšimi prilagoditvami, da zadostijo željam večjih, vendar običajno vedno na račun malih.

Velika kmetija je stroškovno bolj optimizirana, ima boljše nabavne cene, rabate in pogoje ter večji denarni tok, zaradi česar ni pod tolikšnim pritiskom, da bi potrebovala višjo ceno mleka. Manjše kmetije pa pogosto delajo z zelo nizkimi maržami in morajo pokriti visoke stroške prireje.

V Planiki za vse rejce enaka cena

V Mlekarni Planika vodijo politiko stabilnih odkupnih cen in ne sledijo mesečnim gibanjem/spreminjanjem navzgor ali navzdol, kot se to dogaja na evropskem trgu in do neke mere tudi pri drugih odkupovalcih v Sloveniji. »Ker je Mlekarna Planika v 100-odstotni lasti Kmetijske zadruge Tolmin, ta pa v lasti tolminskih kmetov, je v našem skupnem interesu, da kmetom plačujemo kar najvišjo možno ceno,« pojasnjuje direktor Milan Božič.

»Glede na oddano količino mleka pri posameznem rejcu ne delamo nikakršnih razlik. Za nas so vsi kmetje, ki vztrajajo z rejo krav molznic, enako dragoceni, še posebej v zadnjem obdobju, ko število mlečnih kmetij iz leta v leto upada.«

V Posočju so tudi manjše kmetije zelo pomembne, ne samo zaradi namolzenih količin mleka, pač pa tudi zato, da je krajina obdelana. »Lahko razumemo nezadovoljstvo in občutek prikrajšanosti ob takšnem načinu nagrajevanja, ne poznam pa podrobnosti. Mogoče je v ozadju problem višjih stroškov odkupa pri manjših rejcih,« dodaja Božič.

Cena mleka, ki jo v Planiki dosega posamezen rejec na podlagi analiz, ki jih dvakrat mesečno opravijo v laboratoriju Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica, je odvisna samo od kakovosti (štirih kriterijev, po katerih se spremlja in plačuje oddano surovo mleko).

Vsak rejec šteje

Tudi Vesna Fišter, direktorica odkupa mleka v Ljubljanskih mlekarnah, je pojasnila, da v njihovi mlekarni vse dobavitelje obravnavajo enako, ne glede na velikost. »Smo največji odkupovalec surovega mleka v Sloveniji in za svoje izdelke odkupujemo izključno slovensko mleko. To pomeni, da v mlekarno prek zadrug prihaja tako mleko z najmanjših kot z največjih kmetij.« Poudarja, da pri njih velja enakopravna obravnava za vse rejce, ne glede na velikost kmetije ali stroške prevoza. Prevzamejo tudi manjše količine, saj verjamejo, da je pomembno podpreti vsako kmetijo, ki želi z njimi sodelovati.

Kljub vsem izzivom je jasno, da so mali slovenski kmetje dolgoročno nepogrešljivi. Čeprav velike kmetije lahko priredijo večje količine mleka, ne morejo same ohraniti ravnotežja v mlekarski dejavnosti. Različni dodatki, namenjeni večjim kmetijam, le še intenzivneje usmerjajo manjše kmetije k zapiranju. Sedaj jih resda rešuje solidna odkupna cena mleka, vendar je ta rešitev kratkoročna. Če cena mleka pade, se lahko njihov položaj hitro poslabša, saj višji stroški prireje ne omogočajo enakega manevrskega prostora kot pri večjih kmetijah.

Po eni strani je uvedba dodatka za večje rejce razumljiva. Celeia jih želi obdržati, saj bi njihov odhod pomenil višje stroške obratovanja. Po drugi strani pa ni mogoče spregledati skrbi manjših rejcev in njihovih opozoril na cenovno nepravičnost.

Kako torej zagotoviti pravično ceno, ki bo omogočila mlekarnam, da ohranijo konkurenčnost, hkrati pa zaščitila male kmetije?