Kmetijstvo mora biti dovolj uspešno, da lahko prehrani svoj narod. Ta misel je v teoriji nedvomno pravilna, a se v praksi pogosto razblini pod pritiski odprtih meja, globalizacije in zakonitostmi prostega trga. Na žalost je pri nakupnih odločitvah glavno merilo še vedno predvsem najnižja cena, kar slovenskega kmeta postavlja v paradoksalno vlogo. Hkrati ga javnost dojema kot ključnega zaveznika pri zagotavljanju prehranske varnosti in sovražnika, neizprosnega onesnaževalca okolja.

Urejena kulturna krajina in podeželje nista nekaj samoumevnega – za njima stojijo trud, znanje in predanost kmetov. Kljub temu je kmečki poklic še vedno pogosto stigmatiziran in obravnavan kot manjvreden. To pa mnoge mlade odvrača od tega življenjskega poslanstva. Kdo danes sploh še spoštuje kmeta? Javno mnenje je pogosto negativno. K temu pa dodatno prispevajo osrednji mediji, ki raje izpostavljajo redkejše primere slabih praks, medtem ko številne dobre zgodbe ostajajo v njihovi senci. Posledično se negativna podoba slovenskega kmeta nezavedno utrjuje.

Uvoz hrane po najnižji ceni

Na drugi strani pa uvožena hrana, ki jo na krožnike večinoma dobijo v naših javnih zavodih, pogosto ne odpira poglobljenih razprav. Ironično je, da se slovenski kmet, ki dela po najvišjih standardih, pogosto znajde pod plazom kritik. O kakovosti uvoženih izdelkov pa se le redko kdo sprašuje.

Uvažamo poceni hrano dvomljive kakovosti, medtem ko naši kmetje prejemajo vse manj za svoje pridelke, delo in preživetje svojih družin. Rejci krav molznic se pogosto soočajo z absurdno situacijo, ko za prodano mleko prejmejo manj, kot znašajo stroški njegove prireje. Trenutna odkupna cena mleka znaša približno 50 centov na liter. Čeprav je ta cena res višja kot pred leti, upoštevajoč inflacijo, ostaja dejstvo, da rast drugih stroškov prireje to povišanje v celoti izniči.

Ko kmet upošteva vse podražitve – od krme, energije, goriva do drugih osnovnih potrebščin, ugotovi, da se realna cena mleka dejansko ni izboljšala. Iz kmetijstva odhajajo z zaskrbljujočo hitrostjo, kar ne ogroža le njihovega preživetja, temveč tudi prehransko varnost in prihodnost lokalnega kmetijstva. Kmečki ljudje pa medtem postajajo zelo iskan kader na trgu dela. Njihove sposobnosti, delavnost, vztrajnost in odpornost na težave so cenjene. Ne pritožujejo se in ne ustrašijo izzivov, niti ne potrebujejo bolniške za najmanjši prehlad.

Veliko jih zato raje izbere stabilna delovna mesta zunaj kmetijstva, kjer lahko načrtujejo prihodnost in osebno rastejo. Te prednosti pretehtajo nad negotovostjo kmetijske politike in stresnimi razmerami, s katerimi se soočajo doma na kmetiji. Na žalost pa to dejstvo pri odgovornih ne vzbuja večje skrbi. Družinske kmetije, ki so nosilke življenja na podeželju, še naprej vztrajno izginjajo.

Kmetije ugašajo z neverjetno hitrostjo

Samo med letoma 2010 in 2020 je Evropska unija izgubila približno tri milijone kmetij, skoraj vseh družinskih. A kljub tem zaskrbljujočim podatkom to za mnoge še vedno ni dovolj močan signal za ukrepanje.

Za zanemarjanje kmetijstva ni opaznih odgovornosti, saj vlade večinoma ostajajo neuspešne pri zagotavljanju ustrezne podpore domačemu kmetijstvu. Medtem pa močni lobistični interesi uspešno vplivajo na politične odločitve in uresničujejo svoje cilje. S pomočjo močnih povezav in velikih kapitalskih vložkov zlahka vpeljujejo škodljive zakonodajne spremembe. Te pa se uresničujejo hitreje, kot jih kmetijske organizacije sploh lahko preprečijo.

Posledice tega pa ne nosijo le kmetje, temveč celotno prebivalstvo. Z vsako izgubljeno kmetijo se izgubi tudi del naše prihodnosti, a zdi se, da to še vedno ni dovolj velik alarm za politične odločevalce. EU je aparat, ki mu ljudje ne moremo zaupati, je že pred časom zapisal George Friedman, ameriški politolog, pisatelj in poslovnež. Ta misel se je sedaj le še utrdila. Kako bi namreč lahko zaupali voditeljem, ki ne govorijo našega jezika, ko pa niti tistim, ki govorijo maternega, ne moremo?